Na vsakem seznamu podjetij, ki smo jih vrsto let šteli med paradne konje slovenskega gospodarstva, boste našli Alpino. Tovarna obutve iz Žirov, občine s 5.000 prebivalci na stičišču Gorenjske, Primorske in Notranjske, je dolgo časa veljala za zgodbo o uspehu, za ponos Slovenije.
Še desetletje nazaj je Alpina svoj tekaški čevelj na Norveškem brez težav prodala za tisoč evrov. Danes je v težavah: odpušča zaposlene in na državna vrata trka za pomoč. Alpina je v skoraj 80 letih od ustanovitve preživela vse pretrese: od zloma bivše države do poceni konkurence iz Azije. Le z državo ni imela sreče.
Gre namreč za enega od redkih podjetij, ki so ga v zadnjih 20 letih privatizirali kar dvakrat. Obakrat je Alpino kupil lastnik, ki za nakup ni imel lastnega denarja. V obeh primerih je Alpina že kmalu po prevzemu zašla v težave. Obakrat so Alpino prodali ljudje, ki so prihajali iz istega, desnega gnezda.
In za nobeno od teh prodaj, ki sta neposredno vplivali na življenja več sto slovenskih družin, očitno ne bo treba nikomur odgovarjati. Alpina je tudi zgodba o državi, v kateri je dovoljeno vse.
Preberite še:
Kako je Matozova ekipa prodala Alpino: Čehi imajo proste roke pri odpuščanjih
Ko pridejo plenilci
Še do leta 2006 je bila Alpina v večinski lasti države. Toda kmalu po tem, ko je državi zavladala SDS, je to odlično podjetje padlo v oči plenilcem z odličnimi zvezami na desnem političnem polu. Sledil je eden največjih škandalov v zgodovini domače privatizacije. Država je delež v Alpini prodala finančni družbi Infond Holding 2, ki so jo ustanovili ljudje iz kroga Boška Šrota, tedaj še tajkuna, ki je bil z vladajočo SDS v interesnem zavezništvu.
Verjeli ali ne: za delnico Alpine je Infond ponudil deset nekdanjih tolarjev (ali dobre štiri cente) višjo ceno kot ekipa takratnega direktorja Martina Kopača, ki je kot član nekdanje LDS veljal za razrednega sovražnika. Sumi o zlorabi notranjih informacij so se okrepili ob razkritju, da je bil Infond le krinka za skritega lastnika. Alpino je dejansko kupil Branko Podpečan, sin takratnega predsednika upravnega odbora Slovenske odškodninske družbe (Sod), enega od državnih prodajalcev Alpine, ki je prihajal iz kvote NSi.
Ponovimo še enkrat: tedanja desna vlada je enega od gospodarskih ponosov Slovenije prodala kot navadno vrečo krompirja in to osebi, ki ni imela lastnega denarja za nakup, še manj pa znanja za upravljanje podjetja.
Seveda ni presenečenje, da je Podpečan v Alpini za seboj pustil pogorišče. V slabem desetletju je njegovo projektno podjetje končalo v stečaju s 25 milijoni evrov dolgov. Še pred tem je na svoje podjetje prenesel njene nepremičnine in podjetja v tujini. Žirovska tovarna je za lastni tajkunski prevzem plačala kar osem milijonov evrov. Zelo verjetno je vsaj del tega denarja končal v Dubaju, kjer je imel Podpečan prijavljeno prebivališče.
Preberite še:
Alpina, ki jo je država rešila in prodala Čehom, spet prosi za pomoč
Privatizacija Alpine - drugič
Alpina je skoraj propadla. Leta 2015 je končala v prisilni poravnavi in nato v rokah državne slabe banke, ki so jo takrat vodili Švedi. Ta je na Alpino takoj "pripela" neverjetno drage storitve svojega "hišnega" svetovalnega podjetja iz Nemčije, ki je imelo tesne vezi z enim od izvršnih direktorjev. Naposled je ljudem v Žireh prekipelo. S protesti so dosegli zamenjavo vodstva in zdelo se je, da bo Alpina zaplula v bolj mirne vode.
Toda leta 2021, sredi mandata prejšnje vlade, so se na državni slabi banki, ki jo je takrat že vodil Franci Matoz, Alpino odločili spet prodati. Vsi vpleteni so morali vedeti, da je šlo za ključno odločitev o prihodnosti podjetja, ki je z dobičkom nazadnje poslovalo tri leta pred tem. Na slabi banki bi morali skrbno preveriti tako kupca kot njegove načrte z Alpino. Prav tako bi se morali, kot je to običajno pri prodaji industrijskih podjetij, z njim dogovoriti o nekaterih zavezah glede zaposlenih in poslovanja.
Nič od tega se ni zgodilo. Alpina je bila še drugič prodana zato, da se je država znebi, le da tokrat na malo lepši stojnici, v bolj formalnem postopku, v konkurenci več ponudnikov in kupcu, ki se vsaj ni skrival, a je imel status ekskluzivnega pogajalca. Toda tudi češki K&H posla ni izpeljal z lastnim denarjem. 15 milijonov evrov si je izposodil pri prijateljih iz tamkajšnje finančne skupine J&T, najbolj znane kot največje zasebne lastnice Petrola, za to posojilo pa zastavil Alpino.
Zdaj se je izkazalo, da tudi Čehi ne vedo, kako Alpino spraviti nazaj na zeleno vejo. Logično, ker se pred tem nikoli niso ukvarjali s to panogo. Medtem ko na pomoč kličejo državo, morajo ugotoviti tudi, kako si bodo povrnili 15 milijonov evrov za vračilo posojila. Po prvotnem načrtu bi verjetno ta denar moral priti iz Alpine.
Preberite še:
3.000 hektarjev v roke Hrvatov: kaj vse je čudno pri sanjskem poslu družine Polanič?
Zakaj je v Sloveniji dovoljeno vse
Čeprav Matoz zadeve ne komentira, je težko verjeti, da pri drugi privatizaciji Alpine ni imel glavne besede. Eden od tedanjih izvršnih direktorjev slabe banke je danes njegov poslovni partner. Toda odgovor na vprašanje, ali bo kdo za kaj odgovarjal, že poznate: nihče. Enako kot ne recimo pri zgolj nekaj dni trajajoči prodaji 28-odstotnega deleža Panvite, za katerega je ista slaba banka dobila le dober milijon evrov. Pozor: govorimo o isti Panviti, kjer je letos hrvaški finančni sklad za 51-odstotni paket delnic plačal 50 milijonov evrov.
S temi in drugimi prodajami državnega premoženja se danes pač ne ukvarja nihče, čeprav so se vsaj pri Panviti okrog prodaje smukali nekateri "stari znanci policije". Vsi sumi podmiznih dogovorov, "naklepne slepote", milijonskih oškodovanj in čudnih vrednosti podjetij, ki so nihale bolj kot bitcoin, so očitno neopazno izginili nekje v korporativnih strukturah nekdanje slabe banke, ki je zdaj del Slovenskega državnega holdinga (SDH). In karavana gre dalje.
Nekoč je bilo drugače. V obdobju vlade Boruta Pahorja smo bili priča intenzivnemu čiščenju nasedlih in spornih poslov, ki so jih za seboj pustili člani in nastavljenci SDS na čelu državnih podjetij: revizijam, ovadbam, tožbam, sojenjem ... Zdaj se že več let zdi, da je v Sloveniji, državi brez zgodovinskega spomina in katarze, dovoljeno vse. In prav to bodo kot sporočilo še naprej razumeli vsi: tako "njihovi" kot "naši".
