Pred referendumom: še nekaj je bolj sveto od pacientovega življenja

"Kaj je smisel javne razprave v družbi, kjer skoraj nihče ne zna misliti zase in so vsi naučeni, kaj morajo misliti?" - Peter Hitchens (angleški avtor in novinar)

Zdravniki križarji so spet na okopih. Tokrat so pustili skoraj dve leti trajajočo stavko, kajti pomembnejša jim je obramba veliko večjega vprašanja – vprašanja človeškega življenja. V nedeljo bomo imeli že drugi referendum na temo prostovoljnega končanja življenja in zdravniki bijejo sveti križarski boj, kaj boj, mesarsko klanje, proti sodelovanju zdravnikov v teh postopkih.

Vsaj uradno. Malo manj uradno bijejo predvsem sveto bitko za politične botre zdravniške zbornice, ki bi na marčevskih volitvah radi spet sestavljali vlado. Iz argumentacije nobenega izmed nasprotnikov referenduma namreč ni zaznati, da bi vedeli, o čem se v nedeljo sploh glasuje.

Ne glasujemo namreč, ali želimo imeti možnost prostovoljnega končanja življenja s pomočjo. Večina državljanov je temu že pritrdila. Zdaj glasujemo, ali je ureditev, ki jo je sprejel parlament, ustrezna.

Preberite še:
Izpoved zdravnika: gromovniki v belih haljah iz smrti delajo politiko

Kaj bodo počeli zdravniki

Zdravniki so seveda tudi tu na okopih in trdijo, da je ureditev neustrezna, saj da ni nobenega razloga za sodelovanje zdravnika v teh postopkih. Res je, v teh postopkih sodeluje do pet zdravnikov. Naloga prvega je predvsem pacientu dvakrat razložiti vse možne alternative končanju življenja, to je lajšanje simptomov in paliativna oskrba, in nasploh narediti vse, da bi pacient vedel, kakšne možnosti še ima.

Naloga drugega je predvsem preverba, ali je bilo to res storjeno in ali je bil pacient dovolj dobro informiran o vseh možnih alternativah. Tretji zdravnik je psihiater, katerega naloga je izločiti duševne bolezni. Duševno bolni te pravice ne smejo uveljavljati, ker pri njih obstaja prevelika verjetnost zlorab. Te tri naloge predstavljajo levji delež sodelovanja zdravnikov v postopkih.

Kateri od njih ima nalogo, ki do zadnje vejice in podčrtaja ne sledi poslanstvu zdravniškega poklica? Kdor pacienta ni pripravljen informirati o tem, kako se lahko lajša njegove muke, brez da bi si vzel življenje, ni zdravnik. Tudi če ima diplomo medicinske fakultete in specializacijo in doktorat in je po možnosti še profesor medicinske etike, ni zdravnik in ni nikoli bil zdravnik.

Preberite še:
Pri Beović pošiljajo anketo, ki vam naroči, da ste na referendumu proti

Bomo raje mobilizirali lovske družine?

Šele četrti zdravnik, član komisije, ki preverja delo prvih treh, ima neprijetno nalogo pacientu predpisati učinkovino, ki bo končala njegovo življenje, skupaj z morebitnimi podpornimi zdravili, da bo postopek potekal brez zapletov. Peti zdravnik pa je zato tam, da je postopek pravilno izpeljan, učinkovina pravilno zaužita ali injicirana. Poskrbi tudi, da napake v izvedbi ne povzročajo nepotrebnega trpljenja.

Zdravniki vreščijo, kako je sodelovanje zdravnikov tu povsem nepotrebno. Aja? Kdo pa naj potem ugotavlja, katera je tista učinkovina, ki bo za točno tega pacienta dosegla željen učinek brez nepotrebnega trpljenja? Kdo naj poskrbi, da bo zaužita pravilno? Kdor je zakon prebral in mu je očitno, da je sodelovanje zdravnika nepotrebno, mora imeti pripravljen odgovor na ti dve vprašanji.

Alternative seveda obstajajo. Navsezadnje imamo ogromno industrije, ki živi od različnih načinov, kako lahko človeka ubijemo. Recimo lahko mobiliziramo lovske družine in namesto specialne učinkovine predpišemo kar nabito dovocevko. Uspešnost postopka je zagotovljena. Da bil pacient s tem pristopom na istem ali celo boljšem kot z medicinsko učinkovino, pa rahlo dvomim.

Preberite še:
Fides, Beović & co. strašili z begom zdravnikov v tujino. Podatki jih postavljajo na laž.

Kaj je bolj sveto od življenja? Volja pacienta.

Zdravniki se seveda ne dajo in pristiskajo dalje. Imamo peticije in skupne izjave, kjer se od mlajših kolegov pričakuje sodelovanje in podpis, v javni debati morajo biti pa tiho in prikimavati. S tem dajejo videz enotnega ceha pri vprašanju človeškega življenja in preprečujejo debato poglobljenih vprašanj. Življenje je zdravnikom sveto.

Toda v resnici je v medicini ena stvar, ki je še mnogo bolj sveta od življenja: volja pacienta. Jehove priče zavračajo vse oblike transfuzije človeške krvi in če zdravnik ve za voljo pacienta, jo mora spoštovati – tudi ko bo to gotovo vodilo v gotovo smrt. Pri vseh medicinskih postopkih velja, da se lahko izvajajo samo s soglasjem pacienta. Nezavestni in neodzivni pacienti so eno. Dokler lahko svojo voljo izjavimo, pa jo je zdravnik dolžan spoštovati.

Noben zdravnik tega ni javno povedal, ker se nihče ne želi javno izpostaviti. Argumentacija zdravniške zbornice dejansko ne vzdrži resne presoje. Gre za navadno manipulacijo s čustvi. Celo izraz evtanazija je manipulacija, saj je evtanazija postopek, ki ga je moč izvesti pri neodzivnem človeku ali živali. Samomora z medicinsko pomočjo ni mogoče izvesti brez aktivnega sodelovanja pacienta.

Preberite še:
Za Aleša Primca je vsako življenje sveto. Razen če ni slovensko.

Nimajo argumentov proti zakonu

Dejstvo je, da nasprotniki zakona nimajo argumentov proti zakonu. Razlogi, ki jih navajajo, so klerikalno-manipulativne narave. Pri nasprotnikih gre za nasprotovanje konceptu pomoči pri samomoru. Ne nasprotujejo zakonu kot takemu, temveč želijo še enkrat poskusiti srečo in zavrniti nekaj, kar kot družba očitno želimo imeti. Toda v nedeljo ne odločamo o tem vprašanju. Odločamo zgolj, ali se strinjamo, da je sprejeti način primeren, ali želimo drugačnega.

Dejstvo je, da bistveno drugačnega pristopa niti ne moremo imeti. Edini smiselni pristop je ta, da se pacientu predpiše zdravilo, ki bo hitro in brez muk končalo njegovo življenje.

Lahko se pogovarjamo, ali je potrebno narediti več, da bi izločili morebitno duševno bolezen, recimo vključiti vsaj dva psihiatra in predpisati določene obvezne teste. Morda je potrebno trpečemu alternative samomoru razložiti več kot samo dvakrat. V postopek bi lahko vključili še policijo, ki bi zaslišala svojce in dediče, da bi še na ta način aktivno iskali možnosti manipulacije. Razumnih možnosti in zahtev se da najti še kar precej, toda v tej kampanji jih ni zaslediti.

Vse to so argumenti, ki bi vodili v debato. V razpravo, kakšna ureditev je za Slovenijo najbolj primerna. Namesto tega nasprotniki predvsem obračajo besede na način, ki kaže, da zakona sploh niso prebrali. Zakaj? Ker njihov namen ni preprečiti slabega zakona za Slovenijo, temveč mobilizirati volivce strank, ki so v dveh letih in pol med drugim učinkovito izpraznile domove za ostarele in se potem pred volitvami še bahale, kako je po njihovi zaslugi na voljo veliko prostih postelj za obnemogle. Ampak človeško življenje, to jim je pa sveto.

Ne pustite se zavesti

Nič od napisanega ni mišljeno kot poziv, kako je potrebno v nedeljo glasovati.

Vsak naj glasuje po lastni vesti, toda naj poskrbi, da bo vedel, zakaj oddaja tak glas in ne drugačnega. Čisto možno je, da obstajajo tudi zelo dobri argumenti, ki jih zaradi poplave čustvenih psevdoargumentov sploh ne slišimo. Ali je zakon dober ali ne in ali je varovalk proti zlorabam dovolj, žal lahko pokaže šele praksa.

Je pa vse napisano poziv, da se vseh pomembnih vprašanj v prihodnosti raje lotevajmo z glavo in ne s srcem. Tako bo z nami precej težje manipulirati.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.