"Zgodovina s Hrvaško nas uči, da jim ne bi smeli pustiti Ljubljanske borze"

V zadnjih dneh v slovenski javnosti, vse bolj pa tudi v političnih krogih, odmeva načrtovana prodaja Ljubljanske borze hrvaški državni Finančni agenciji (Fina). V tem primeru bi bila dejanska lastnica borze hrvaška država.

O tem, kaj bi to lahko pomeni za Ljubljansko borzo, smo se pogovarjali z Draškom Veselinovičem, njenim nekdanjim dolgoletnim generalnim direktorjem, pred tem pa članom ekipe, ki je Ljubljansko borzo konec leta 1989 ustanovila kot prvo borzo v katerikoli takratni socialistični državi na svetu. Pozneje je vodil Deželno banko Slovenije in nekaj časa tudi NLB. Danes je predsednik upravnega odbora Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja (SBRA) iz Bruslja.

Če agencija Fina, torej hrvaška država, postane lastnica Ljubljanske borze, ali v tem primeru obstaja tveganje, da bi prišlo do konfliktov interesov med slovenskim kapitalskim trgom in političnimi cilji Hrvaške? 

To tveganje brez najmanjšega dvoma obstaja in tisti, ki včasih radi rečejo, da je vseeno, kdo je lastnik tržnice (Ljubljanske borze, op.p.), se prav na tem primeru motijo. To je v bistvu tveganje, ki je takšno po definiciji. Lahko bi rekel skoraj šolski primer.

Bi lahko nova lastniška struktura Ljubljanske borze vplivalo na odločitve hrvaških regulatorjev, tako da bi te bolj koristile Hrvaški kot Sloveniji? Kaj bi morali po vašem mnenju narediti, da se tak vpliv prepreči?

To je točno to, kar že po definiciji pravimo, da ni vseeno, kdo je lastnik tržnice, če se vrnem na ta izraz iz prvega odgovora. Zgodovina s Hrvaško nas uči, da tam sodišča dosti bolj kot v Sloveniji preferirajo hrvaške subjekte v sporih s tujci. Posebej Slovenija ima s tem slabe izkušnje. Spomnimo se hranilnih vlog Ljubljanske banke in kreditov hrvaškim firmam še iz bivše skupne države, nuklearke, arbitražnega mejnega sporazuma, če govorim o meddržavnih sporih. Dodatno tudi številni posamezniki vedo povedati, da nimajo možnosti zmagati na hrvaških sodiščih, če tožijo hrvaški subjekt. Tudi sam kar nekaj takih poznam.

Letošnje močno povečanje prometa na Ljubljanski borzi je v veliki meri posledica povečanega interesa hrvaških pokojninskih skladov, ki kopičijo delnice velikih podjetij. Kako bi hrvaško lastništvo vplivalo na likvidnost slovenskega trga kapitala na dolgi rok? Bi pomagalo ali oviralo razvoj novih kotacij?

Če bi hrvaška država kot lastnica imela res načrt zelo razvijati slovenski trg kapitala, bi to lahko bilo čisto v redu. Hrvaška država, ki je njihove pokojninske sklade zastavila dosti bolj fleksibilno kot mi v Sloveniji (dovolijo več vlaganj v delnice kot mi), prek njih že sedaj pametno in načrtno kupuje vrhunske slovenske institucije. Z njihovim lastništvom ljubljanske borze bi to znalo priti še bolj do izraza.

Jaz se bolj bojim, da bodo kmalu ugotovili, da ne potrebujejo dveh infrastruktur in vodstev (v Zagrebu in Ljubljani) ter bodo čez nekaj časa ljubljansko borzo enostavno zaprli oziroma priključili hrvaški in slovenske zaposlene odpustili. Morda bodo tu pustili samo kakšnega svojega slovenskega predstavnika, ki bo hodil okoli po Sloveniji in tržil (skupno) hrvaško borzo v Zagrebu. To vsekakor ni dober scenarij, pa mi lahko vsak teoretik trdi, da je to vseeno. Četudi Hrvati rečejo, da tega ne bodo storili, se lahko to zgodi. Tu ni garancije. Zamenja se vlada, strategija, pogledi, odnosi med državama ... Veliko je možnih nepredvidljivih scenarijev.

Je krepitev razvoja slovenskega kapitalskega trga v interesu hrvaške države?

Teoretično gledano bi lahko bil, ampak seveda s ciljem, da ima tudi hrvaška država koristi od tega.

Kaj pa bi Hrvati dobili na račun tega, da bi neposredno obvladovali Ljubljansko borzo? 

Njihov cilj je to, kar je bila moja vizija Ljubljanske borze: da bi bili regionalni borzni center. V začetku tega stoletja smo že imeli osnovo: pet prodanih trgovalnih sistemov petim borzam v regiji. Za nadaljevanje te vizije mi je zmanjkalo časa, da bi to povezali in združili, ker sem po treh mandatih odšel vodit Deželno banko Slovenije - moj naslednik pa je ljubljansko borzo prodal Dunaju in ta kasneje Zagrebu.

Obe prodaji sem takrat ocenil za dolgoročno slabi, saj je Dunaj sledil avstroogrskim zemljevidom in ni dobro vedel, kaj naj počne z Ljubljansko borzo. Hrvaška je tudi delni lastnik makedonske borze, od tu gre lahko dalje. Seveda pa za nadaljnjo širitev potrebuje pomoč svoje države. To je to, kar mi nikoli nismo dobili, čeprav smo jo iskali. Sedaj prihaja račun.

Podporniki prevzema izpostavljajo možnost regionalne integracije borz in skupnega borznega indeksa. Bi bilo to res strateška prednost za Slovenijo, ali pa gre bolj za močnejši vpliv Hrvaške nad slovenskim trgom?

To je točno to, kar sem jaz načrtoval s svojo ekipo, pri čemer bodo sedaj to morda izpeljali Hrvati. Kot rečeno, takega projekta brez zelo dobre podpore lastne države ni možno kar tako izpeljati, a očitno tudi ta na Hrvaškem obstaja. Seveda je jasno, da s tem Hrvaška izrazito širi svoj vpliv v regiji tudi na naš račun. Spet bom vprašal teoretike, če se jim zdi to dobro oziroma vseeno s stališča Slovenije kot države.

Ne gre samo za posel, ampak tudi za varnost. Ali obstaja možnost, da bi ključne dele naše finančne infrastrukture – na primer register vrednostnih papirjev – sčasoma začele nadzorovati hrvaške institucije?

To je naslednje logično vprašanje, ki se takoj tako ali drugače pojavi. Širitev vpliva naprej namreč. Omenili smo tudi že naraščajoče lastniške deleže, ki jih imajo hrvaški skladi v pomembnih slovenskih finančnih institucijah. Slovensko prehrambeno industrijo že v veliki meri kontrolirajo. Spet bom provokativno "vprašal," če je to pametno in dobro za nas.

Po drugi strani pa moramo žal tudi objektivno priznati, da smo glede privatizacije podjetij v Sloveniji pri marsikaterem primeru bili zelo nerodni, nespretni, brez dovolj velikega pravega vsestranskega angažmana vključno s kapitalom in državo, pa bankami za to, da ostane stabilno lastništvo v slovenskih rokah. Očitno je bilo tukaj tudi pomanjkanje neke jasne dolgoročne vizije naše države z aktivnostmi in ne samo na papirju.

Bi vse to lahko vplivalo na odločitev slovenskih podjetij – še posebej tehnoloških in start-up podjetij – da kotirajo na Ljubljanski borzi? Bi nekateri izdajatelji raje šli na Hrvaško?

Kapital ne pozna meja, dokler se ne vmeša politika. In tu se s hrvaško državo kot lastnico Ljubljanske borze nedvomno meša. Potem je tu še drug pravni sistem, čeprav usklajen z EU, ožji lastniški interesi, varnostna vprašanja, ki so v teh časih izrazita, in tako naprej. Pri mejnih situacijah, in teh je v realnem življenju res veliko, lahko lastnik oziroma upravljalci podjetje zapeljejo malo levo ali malo desno. In zato ni vseeno, kdo je lastnik.

Poglejte že v Sloveniji na primeru romske problematike, kjer v isti državi z isto zakonodajo veljajo drugačna sodna in druga pravila zanje v primerjavi z drugimi prebivalci Slovenije.

Koalicijske stranke že predlagajo, da bi Slovenski državni holding preučil odkup Ljubljanske borze, torej da bi jo znova podržavili. Ali menite, da je to realna in smiselna strategija?

Ta možnost, če je resna, se mi v bistvu ne zdi tako slaba. Zakaj pravzaprav ne, ob vsem povedanem. Kasneje bi jo lahko vedno lastniško spet kako drugače zavrteli.

Ena od možnosti bi bila tudi, da slovenska borza postane del slovenske strateške infrastrukture in se potem v tem širšem kontekstu tako naprej obravnava z vsem, kar sodi zraven.

Kakšni bi bili ključni pogoji in tveganja te rešitve?

Varšavska borza je v lasti poljske države od vsega začetka in velja za primer dobrega in sistematičnega razvoja trga kapitala. V razvoju je prehitela Dunaj in je nekakšen širši borzni center. Naša Krka kotira tudi tam in še marsikatera podjetja iz srednje in predvsem vzhodne Evrope. Gre za zelo pozitiven primer državne lastnine borze.

Na drugi strani poglejte, kam so pripeljali pretirani, skoraj ekscesni zasebni lastniški apetiti pri slovenskem delniškem registru, pri KDD, ki je druga zelo pomembna institucija trga kapitala in širše. Tveganja državne lastnine pa konec koncev obstajajo kot pri vseh drugih državnih institucijah. Gotovo razumete, kaj mislim. Še posebej v Sloveniji.

Slovenski kapitalski trg je še vedno majhen in nelikviden. V preteklosti so imeli Avstrijci velike načrte z njim, a so obupali. Kako bi nova sprememba lastništva Ljubljanske borze vplivala na to? Bi mali vlagatelji več priložnosti za vlaganje in zaslužek? 

Avstrijci kakšnih prav posebnih načrtov niso imeli z ljubljansko borzo, razen da se jim je dobro zdelo, da so njeni lastniki, pa še lastniki madžarske in češke borze, in da so obujali spomine na Avstroogrsko. Takrat nisem bil več direktor borze, ampak sem vedel, da Dunaj ne bo pravi lastnik, ki bo kaj udarnega naredil. Tudi sam Dunaj ni ravno velika in razvita borza.

No, potem je lastnica Ljubljanske borze postala Zagrebška borza, ki jo je kupila od Dunaja po propadu Lehman Brothers in začetku velike svetovne krize. Torej nas je kupila borza, ki je bila v mojem času na borzi ves čas za nami pri razvoju, infrastrukturi, vsem. Sedaj nas je prehitela in še obvladuje nas.

Da bo stvar še bolj kontradiktorna, se sprememba lastništva Ljubljanske borze dogaja prav sedaj, ko so se po toliko letih stvari začele za trg kapitala vsaj malo premikati naprej (ljudska obveznica, pokojninski računi).

Če bi Ljubljanska borza kljub vsemu prešla pod vpliv hrvaške države, kaj bi morali narediti, katere varovalke uvesti, da bi preprečili nastanek morebitne večje škode za domači kapitalski trg? 

Ko enkrat vlak odpelje, ne moreš skočiti na ta vlak, ker ga ni več na postaji. Težko rečem. Nisem prepričan, če imamo sploh možnost kakšnih učinkovitejših ukrepov, ko bo to enkrat dejstvo. Tu pa zagotovo trčimo na skupna EU pravila, svobodno podjetniško voljo, prost pretok kapitala, pravilo tako imenovanega evropskega potnega lista za finančne institucije, itd. Morda bolj vprašanje za kakšne tovrstne pravne strokovnjake.