Afera z nezakonitim brskanjem po bančnih računih več sto slovenskih državljanov in podjetij v času vlade Janeza Janše, imenovana tudi slovenski Watergate, je v zadnjih dneh dobila nove razsežnosti. Zdaj je namreč jasno, da tarča urada za preprečevanje denarja, ko ga je vodil izbranec SDS Damjan Žugelj, niso bili le ljudje iz vrst politike, gospodarstva in medijev, ampak tudi posamezniki iz vrha domače Katoliške cerkve.
Urad je tako brez pravne podlage pridobival podatke z bančnih računov Andreja Sajeta, novomeškega škofa in predsednika Slovenske škofovske konference, najvišje cerkvene ustanove pri nas. To je počel, ne da bi za to imel kakršno koli pravno podlago. Kot številnih drugih oseb se je tudi škofa Sajeta urad lotil zgolj na podlagi anonimke. Pred tem ni pridobil nobene informacije bank, policije ali drugih pristojnih organov o kakršnih koli sumljivih transakcijah, premoženju ali sumih kaznivih dejanj, s katerimi bi bil povezan škof Saje.
Ko damo skupaj dejstva, se hitro zloži tudi zgodba. Sajetove bančne račune so na uradu "odprli" lani spomladi. V istem času je prevzel vodenje Slovenske škofovske konference – in to iz rok ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, ki skupaj s pretežnim delom vrha Katoliške cerkve in njenim medijskim aparatom velja za tesnega zaveznika prvaka SDS.
Že prej je bilo iz nekaterih medijskih objav mogoče slutiti, da želijo posamezniki iz vrst slovenske desnice in cerkve javno oblatiti Sajeta, vodjo tistega dela slovenske Cerkve, ki je naklonjena papežu Frančišku. Zdaj je slika še jasnejša. Podatki z bančnega računa lahko tistemu, ki jih pridobi, razkrijejo domala vse informacije o imetnikovem življenju. Kot taki so lahko priročni za različne oblike pritiska – in izsiljevanje.
Vam to zveni znano?
Preberite še:
Janšev izbranec brskal tudi za računi škofa Sajeta
Kako je duhovnike izsiljevala Udba
Slabo desetletje nazaj je izšla knjiga Padle Maske. Gre za avtobiografijo Zdenka Roterja, danes 97-letnega sociologa, svetovalca prvega predsednika republike Milana Kučana, nekdanjega univerzitetnega profesorja, partizana in agenta jugoslovanske tajne policije Udba. V tem obširnem dokumentu življenja, še bolj pa časa, ki ga je doživel, Roter popisuje tudi, kako je Udba po vojni vohunila za cerkvenimi dostojanstveniki in duhovniki.
Še posebej zanimivo se bere del o tehnikah, s katerimi je Udba v duhovniških vrstah iskala sodelavce. Roter ne govori o imenih, o "globokih grlih", kot jih imenuje sam, saj bodo ta šla z njim v grob. O teh metodah je mogoče veliko prebrati tudi v nekaterih akademskih in drugih publikacijah. Bistvo: večina duhovnikov, ki so bili sodelavci Udbe in pozneje Službe državne varnosti (SDV), je to postala zaradi tako imenovanih obremenilnih razlogov.
Enim duhovnikom so grozili z razkritjem dejanj, ki so bila v nasprotju s pridigano "moralno krepostjo", od ljubezenskih razmerij naprej. Drugim z maščevanjem nad družinskimi člani. Tretji so pod roke dobili "mapo" z resničnimi ali izmišljenimi informacijami o njihovih dejanjih med vojno ali v taboriščih. Četrtemu so grozili z zaporom z obtožbo, da naj bi med veroukom pretepali otroke.
Lahko si zgolj predstavljamo, za kakšno psihično (in fizično) nasilje je šlo. A cilj tega početja je bil jasen. Razkriva ga dokument z naslovom "Sodelavci (zaupniki) iz duhovniških vrst", ki je bil nekakšen priročnik za agente tajne policije. Navaja, da naj se sodelavci iščejo v vrstah tistih, ki v Cerkvi nosijo odgovornost, torej med kanoniškimi mesti, tajniki, vodji pisarn, stolnimi vikarji in – škofi.
Preberite še:
Vse o aferi slovenski Watergate: komu so gledali v bančne račune
Tarče: škof, lastniki medijev, srbska opozicija ...
Dobrih 70 let po tem, ko je Udba v komunistični Jugoslaviji z izsiljevalskimi metodami skušala "zlomiti" duhovnike, je urad za preprečevanje pranja denarja v demokratični Sloveniji očitno pomagal pri enakem početju s prvim med škofi. Da, leta 2022 je bil Andrej Saje žrtev komunističnih metod. Uporabljali so jih ljudje Janeza Janše, največjega prijatelja Katoliške cerkve v vrstah domače politike in - prosto po Viktorju Orbanu - prvaka boja proti komunizmu.
Sledi seveda vprašanje, kaj zdaj. Slovenija velja za okolje, v katerem afere praviloma ne dobijo končnega epiloga. Nekatere se končajo z odstopi, druge se celo prebijejo do sodišča, večina pa obstane nekje v zraku ali potone v domačem močvirju. Toda slovenski Watergate je verjetno največji primer sistematične zlorabe oblasti, ki smo ga videli v treh desetletjih samostojnosti.
Iz imen, ki smo jih razkrili, je jasen vzorec. Urad, ki so ga vodili ljudje iz kroga SDS, je brskal za lastniki slovenskih medijev. Za potrebe Beograda je vohljal za nasprotniki srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Pregledoval je bančne račune lastnika Save v času, ko je njene hotele kupoval Orbanov zet. Lotil se je prvega med škofi, ki v internih cerkvenih obračunih več kot očitno ni bil po volji takratnega predsednika vlade.
Preberite še:
Dolga Vučićeva roka: kako je slovenski urad vohljal za srbsko opozicijo
Res verjamete, da se je Žugelj tega spomnil sam?
Ob vsem tem imamo še "postransko škodo". Urad je namreč odprl še na stotine računov nič hudega slutečih državljanov Slovenije in podjetij – le zato, da je pridobil njihove bančne podatke. Vse to so na uradu za naprej in nazaj skušali pokriti z anonimkami, ki jih je v primeru Sajeta nekdo celo lansiral v medije. Ena od državnih institucij z največjimi pooblastili je postala teater pravne šlamastike, za katero so se skrivali – to je zdaj že mogoče zapisati – nečisti nameni.
V zgodbi manjka le še eno. Res težko je verjeti, da bi se Damjan Žugelj te množice ljudi lotil le zato, ker bi se tega spomnil sam. Zdrav razum in logika ne moreta "kupiti" razlage, da je Žugelj zgolj po naključju odpiral ravno tarče, moteče za takratnega šefa vlade, ki ga je pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami imenovala na položaj.
Kdo vse je torej dajal navodila? In kdo so bili kurirji?
