Cerkev na oltarju zgodovine. Eni bi preganjali zlorabe, drugi bi grabili zlato in gozdove.

"Naj bogastvo služi človeštvu in ne obratno." - Papež Frančišek I

Zgodilo se je to, kar smo vsi pričakovali, a si nihče ni prav posebej želel. Papež Frančišek nas je zapustil in za seboj pustil praznino, ki jo čutimo tudi krivoverci in pogani. Ljudski papež si je prizadeval Vesoljno cerkev približati ljudem, zavračal je blišč in pomp, ki sta zanjo tako značilna. Namesto zlatega prestola je imel raje leseni stol, namesto razkošne papeške rezidence preprost apartma za obiskovalce.

Paradoks oblasti pravi, da so najboljši vladarji tisti, ki si ne želijo prestola, temveč so nanj malo potisnjeni. V Cerkvi ni nič drugače. Papeži, ki so vse življenje hlepeli po prestolu Svetega Petra, so to med svojo vladavino jasno pokazali. Frančišek je svoje papežovanje razumel kot težko nalogo in ne kot cilj. To je tudi jasno pokazal. Umrl je le nekaj ur po tem, ko je ameriškemu podpredsedniku povedal, kaj si misli o njem.

Novega papeža bo izbral zbor kardinalov. Rimokatoliška cerkev stoji na razpotju, kot že tolikokrat doslej. Največja verska organizacija in najstarejša korporacija na svetu ima nekaj kandidatov, ki se v grobem delijo na dva pola. Na eni strani stojijo zagovorniki tradicije in doktrine, ki zagovarjajo cerkev preteklosti. Na drugi so zagovorniki liberalne cerkve za vse, ti zagovarjajo cerkev prihodnosti.

Preberite še:
Zakaj je Ivo Boscarol največji komunist med podjetniki

Razpeta med grabljenjem bogastva in pometanjem pred svojim pragom

Največji gorečneži poznajo imena in glavne značilnosti kardinalov z najboljšimi možnostmi za izvolitev v novega papeža. Vedo, kdo so, kje so se rodili, kam so hodili v šolo in tudi kakšna pikantna podrobnost jim ne uide, čeprav se uradno nikoli ni zgodila. Tisti malo manj gorečni morda poznajo princip iz romanov Dana Browna. Najmanj goreči pravijo, da gre za pač neke volitve s strogimi pravili in zelo omejeno volilno pravico.

Odločitev bo zadela tudi tiste, ki jim cerkev pomeni toliko kot par dingovih ledvičk. Hočeš nočeš gre za vplivno institucijo, ki ima na stotisoče privržencev tudi na naših tleh in odločitev v Vatikanu bo nedvomno imela vpliv tudi na nas. 

Papež, ki zagovarja trdo vladavino Cerkve nad vsakdanjim življenjem, bo spodbudil drugačne sledilce kot tak, ki bo gradil dobrohotno Cerkev za množice. Vsak bo delal na bogatenju cerkve, toda eden to razume kot grabljenje zlata in gozdov, drugi kot krepitev moralne drže in pregon zlorab.

Preberite še:
Dobički letijo v privatne žepe, zelo bolne paciente pa prepustijo javnemu zdravstvu

Najbolj žejni oblasti so najslabši oblastniki

Cerkev stoji na prepadu zgodovine, napačen korak je lahko verjetno tudi usoden. Kardinali lahko izberejo novega Frančiška ali novega Benedikta, oboji imajo zagovornike in nasprotnike. Strinjajo se, da bo napačna odločitev zapečatila usodo tega kolosa zgodovine. Sporazumeti se ne morejo le, kateri bo poguben in kateri veličasten.

Konklave, proces izbire novega papeža, tako ni kaj dosti drugačen od praznika demokracije v neki navadni državi pod Alpami. Vsi vemo, da imamo vsake toliko časa pred sabo pravilno in napačno odločitev. Vsaj v tem se vsi strinjamo. Kregamo se le, katera je katera. Obojim lahko pri odločanju pomaga paradoks oblasti: najbolj žejni oblasti so najslabši oblastniki.

Zbor kardinalov ima pred navadnim volivcem eno prednost. Izvolitve ne načrtujejo za naslednja štiri leta, ker je papežev mandat dosmrten. Prav tako je ne načrtujejo za svoje otroke, ker jih naj ne bi imeli. Vsaj uradno ne, kak madež iz preteklosti gor ali dol. Kardinali morajo načrtovati za večnost in izbrati nekoga, ki bo oblikoval prihodnost.

Čez nekaj tednov, morda bo potreben kak mesec, bosta beli dim in zvonjenje naznanila prihod novega vladarja Rimokatoliške cerkve. Dogodek bodo prenašali po vsem svetu, saj ima ustanova več kot milijardo privržencev v vseh kotičkih sveta. Nekateri bodo praznovali, drugi jokali, tretji si ogledovali brošure protestantskih cerkva. Najbolj razočarani bodo morebiti šli celo na oglede hindujskih samostanov in spraševali, ali sprejemajo spreobrnjence.

Preberite še:
Še pomnite Jelka Kacina, sotrpini? Zanj so krivi vsi drugi, on pa se je "malo hecal".

Prvi konklave, kjer večina kardinalov ne bo iz Evrope

Svet se bo vrtel naprej, voda bo tekla pod mostovi in sonce bo še vedno vzhajalo in zahajalo. Tega ne more preprečiti niti sam papež. Toda, kar se bo dogajalo poleg takih vsakdanjih stvari, ni vseeno in izbira kardinalov je vse prej kot nepomembna.

Letošnji konklave je prvi v zgodovini, kjer ne prevladujejo evropski kardinali, saj je Frančišek načrtno delal na internacionalizaciji ustanove. Volili bodo številni kardinali iz Južne Amerike, Kitajske in Afrike, ki so bili doslej redkost. Večina jih pripada bolj liberalni struji, saj je imenoval tudi ideološko sebi bližje dostojanstvenike. Zato upam, da bomo dobili še enega papeža, ki bo delal na tem, da Cerkev pomete pred svojim pragom.

Pretirano bi bilo reči, da imajo v svojih rokah prihodnost sveta. Cerkev že kar nekaj časa ni dovolj močna za kaj takega, toda v ta kaotični svet lahko vnese malo več reda in miru ali zaseje še dodaten razkol in kaos. Verniki, krivoverci in pogani smo združeni v upanju, da bo novi papež svet naredil malo lepši, stabilnejši in bolj umirjen.

Žal se ne moremo zediniti, na kakšen način to lahko stori.

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.