Cerkev je žrtev. Ne države, ampak lastnega pohlepa v propadlem casinoju.

Ko je Milan Kučan pred dnevi gostoval pri Marcelu Štefančiču, se je vsa pozornost javnosti usmerila v analizo njegovih sporočil Robertu Golobu, Vladimirju Prebiliču in Borutu Pahorju. Toda nekdanji predsednik republike je v tem pogovoru povedal še eno stvar. Spomnil nas je, da je bila Slovenija edina država v Evropi, ki je denacionalizacijo po letu 1991 izpeljala tako, da je premoženje vračala v naravi, ne v denarju. 

To je bilo krivo, je nadaljeval Kučan, da so bila slovenska sodišča v zadnjih desetletjih zasuta z zamudnimi postopki in zadevami, ki so ohromila njihovo delo. Tu se je Kučan ustavil, zato si bomo ključno vprašanje postavili kar sami. Zakaj se je premoženje vračalo v naravi? Ker je šlo za darilo takratnih političnih elit Cerkvi.

Slovenska Cerkev je bila v 90. letih največja zmagovalka denacionalizacije, enega od dveh procesov, ki sta določala, kdo bo v tej državi bajno bogat in kdo ne. Drugi takšen proces je bila privatizacija, pri kateri je bila Cerkev spet zraven. Dobrih 20 let nazaj je v Mariboru zraslo finančno omrežje, ki je tamkajšnjo nadškofijo spremenilo v velikega kapitalista in enega od igralcev v tajkunskem monopoliju, takrat najbolj priljubljeni družabni igri na Slovenskem.  

Danes so za njim ostali stečaji, več sto milijonov evrov nepoplačanih dolgov, 30 tisoč malih delničarjev, ki so izgubili certifikate, razprodana podjetja, nasedle naložbe v delnice, hotele in graščine, en upokojeni nadškof, sodni procesi, v katerih ni bil pravnomočno obsojen nihče, porno kanali pri enem od operaterjev in – knjiga. 

Preberite še:
V sefu podjetja v lasti Cerkve za deset milijonov evrov zlatih palic

Mariborska Cerkev kot žrtev "zarote judežev"

Pred kratkim je namreč izšla knjiga s povednim naslovom "Zarota judežev o uničenju holdingov Zvon 1 in Zvon 2". Njen avtor je Mirko Krašovec, dolgoletni ekonom mariborske nadškofije, ki velja za idejnega in operativnega očeta njenega pohoda na tajkunski parket. 

Zaradi zadeve Betnava, kjer so mu očitali oškodovanje evropskih sredstev, se je Krašovec znašel na zatožni klopi, moral celo za dva meseca v zapor, nato pa je bil pravnomočno oproščen. Država mu je za to prisodila 30 tisoč evrov odškodnine, Krašovec pa zdaj zahteva osemkrat višji znesek. V tem času je svoje spomine na obdobje Zvonov popisal v knjigi, s katero želi – citiram – "razgaliti uničevalce in prispevati k resnici". 

Teza njegove knjige, opremljene z množico podatkov, dokumentov in zunanjih mnenj, je enostavna. Mariborska Cerkev je bila žrtev notranjih izdajalcev, postkomunistične Slovenije, levih sil, udbomafije, medijev, sistemske korupcije lobijev, pohlepa totalitarcev in bank, ki so med finančno krizo oba Zvonova namerno poslale v stečaj zato, da se polastijo njunega premoženja. Vsi ti so zavedli Vatikan in Kongregacijo za kler. V tem dogajanju je bil Krašovec le grešni kozel, kriv za vse. 

Preberite še:
Cerkev na vlaku turbokapitalizma #analiza

Se spomnite finančnega imperija nadškofije?

Krašovec na skoraj 1.500 straneh ponavlja, da za stečaj Zvonov ni bilo razloga, saj bi lahko oba holdinga ob določeni meri bančnega "usmiljenja" in "zdravorazumskega obravnavanja" preživela turbulentne čase finančne krize. Zatrjuje, da Zvon Ena ni imel 800 milijonov evrov dolgov, ampak "le" pol manj. Vse skupaj je bila "zarota judežev", ki so se "vtihotapili celo v določene ustanove v Vatikanu".

Zato si zavrtimo spomin nazaj. 

Nekje v začetku stoletja so se v mariborski Cerkvi odločili, da bodo okrepili "lastno materialno podstat za pastoralno delovanje". Za temi besedami se je skrivala želja zgraditi eno od tajkunskih mrež, ki so takrat obvladovale Slovenijo d.d. V centru te mreže je bilo podjetje Zvon Ena Holding, ki je imelo skoraj 30 tisoč malih delničarjev, med njimi tudi številne, ki so Cerkvi zaupali certifikate. 

Glavno besedo v Zvonu je imela mariborska nadškofija, ki ga je prevzela v času prve Janševe vlade. Pod svoje okrilje je spravila pomemben del slovenskega gospodarstva. Imperij mariborske Cerkve in njenih satelitov je zajemal telekomunikacije (T-2), banke (takratna Abanka), industrijo (Cinkarna, Helios, Steklarna Rogaška, Papirnica Goričane), energetiko (Petrol), hotele in graščine v Sloveniji in tujini, pristaniške terminale na Hrvaškem in v Argentini, medije ... 

Preberite še:
Vatikan preiskuje posle ljubljanske nadškofije

Delali so z levimi in z desnimi 

Pri tem se v Mariboru niso ozirali na politične barve. Četudi so pred volitvami leta 2008 pomagali financirati brezplačnike SDS, so jim svetovali in pomagali poslovneži tako iz desnih kot levih omrežij. Brez slabe vesti so sodelovali tudi s privatizacijskimi tajkuni in z borznim mešetarjenjem ustvarjali bajne zaslužke. 

To seveda ni bilo "zagotavljanje materialne podstati za pastoralno dejavnost", ampak načrtna konstrukcija kapitalskega centra moči, ki je temeljil na pohlepu, želji po moči in – dolgovih. Cerkvena finančna holdinga sta te posle financirala s krediti NLB in drugih državnih bank, ki jih nikoli nista vrnila. 

Po letu 2009 je bilo zabave konec. V nekaterih točkah se lahko s Krašovcem strinjamo. Banke so s popolnim zaprtjem kreditnih pipic takrat pomagale uničiti tudi marsikatero podjetje, ki je imelo zdrave temelje, ali v primeru gradbeništva kar celotno panogo. Odgovorne so za to, da se je marsikatero slovensko podjetje pozneje preprodalo prepoceni. 

V Mariboru so padli na izpitu iz pohlepa

Toda pri Zvonu Ena je – podobno kot pri Istrabenzu in pivovarski hobotnici – nemogoče  govoriti o zdravih finančnih temeljih. Upnikom je namreč leta 2011 predlagal 84-odstotni oziroma kar 200-milijonski odpis dolgov. Seveda mariborska nadškofija za njegovo reševanje pred bankrotom ne bi prispevala niti evra.

Vse skupaj je delovalo kot balon, ki je počil. Do leta 2012, ko je končal v stečaju, je v svoje brezno pomagal potegniti še ljubljansko nadškofijo, za kar je najvišjo ceno plačal Anton Stres, in Dravske elektrarne. Medtem ko je Franc Rode govoril o "lokalnem spodrsljaju", je Vatikan dobil enega večjih finančnih škandalov v svoji zgodovini. 

Tu ima Krašovčeva knjiga glavno težavo. Ukvarja se le s pokom, ne pa tudi z napihovanjem balona. V njej ni mogoče najti trohice obžalovanja nad lastnimi zgrešenimi poslovnimi odločitvami, kaj šele moralnimi odločitvami. V jeziku Mirka Kraševca bi se morala vprašati, zakaj je od judežev, na katere zdaj zliva tone blata, sploh jemala cekine. Zakaj se je torej pustila zapeljati grehom častihlepja in napuha? Odgovor lahko v Mariboru poiščejo kar v Svetem pismu: ker je korenina vsega zla pohlep po denarju.

Namesto kesanja smo tako dobili le poizkus revizije polpretekle zgodovine. V edini državi, kjer je premoženje nazaj dobila v celoti in v naravi, Cerkev pač ne more biti žrtev.