V političnih krogih je pogosto mogoče slišati, da pri nas volitve odloča zadnje soočenje za Pop TV. Bilo je julija 2014, tik pred parlamentarnimi volitvami, na katerih je zmagal Miro Cerar, ko je širna Slovenija spoznala 27-letnika, ki je želel imeti brke, a mu to ni najbolj uspevalo. V studiu je govoril, da med desnico in levico v Sloveniji praktično ni razlik, medtem ko so kamere ujele odkimavanje Zorana Jankovića in pokroviteljski pogled Alenke Bratušek.
Tisto soočenje je bil uradni "coming out"* Luke Mesca in Združene levice, pisane združbe strank, iniciativ in društev, ki je izšla iz levih aktivističnih krogov v Ljubljani. Njegova retorika in nastop sta padla na plodna tla. Preboj Združene levice v parlament je bilo verjetno največje presenečenje volitev.
Mesec je uspel pobrati protestne glasove v času, ko se je Slovenija pobirala po dvojni recesiji. V treh letih so se zamenjale tri vlade, na ulicah so bile vstaje. Po poku menedžerskih in delniških balonov se je začenjal tretji val privatizacije. Mlade generacije Evropejcev so se po finančni krizi, ki so jo najdražje plačali najšibkejši, začele spraševati o pravičnosti kapitalističnega sistema.
Preberite še:
Kaj bomo z 11 tisoč praznimi stanovanji? #komentar
Evropski pohod nove levice
Levica in Mesec sta bila del vala, ki je pljusknil po Evropi, najbolj pa zalil tradicionalne socialdemokratske stranke, ki naj bi "izdale leve vrednote". Ni naključje, da so najmočnejše stranke in gibanja nove levice nastala v državah, ki so se znašle na udaru "trojke".
Leta 2015 je Siriza prevzela oblast v Grčiji, zavezništvo socialistov, levega bloka in zelenih pa na Portugalskem. Podemos je postal tretja najmočnejša stranka v Španiji. Britanske laburiste je prevzel Jeremy Corbyn, ameriški Demokrati pa so dobili progresivno krilo, ki ga je poosebljal Bernie Sanders. Že prej je v nemški Bundestag prišla Die Linke.
Od tu naprej je pohod nove levice izgubil sapo. Prva prelomna točka je bila konec upov, da bo Grčija izstopila iz območja evra. Za marsikoga na levi je Siriza postala še ena zgodba o propadli revoluciji.
Druga prelomna točka je bil množični prihod beguncev z Bližnjega vzhoda, ki je v Evropi dal zagon novi desnici. Sledili so brexit in zmaga Donalda Trumpa v ZDA. Populisti in skrajna desnica so v Evropi začeli najedati konservativne strankarske trdnjave. Med državami, kjer se je politični prostor na tak način razklal, politika pa je od umetnosti kompromisa prešla v vojno identitet, je tudi Slovenija – le da smo pri nas populistično desnico dobili kar z novo notranjo metamorfozo Janeza Janše.
Preberite še:
Predsednica. In Logarjeva rokavica Janši. #analiza
Edina baza Levice je Ljubljana. Delavci je ne volijo.
Danes, devet let pozneje, je Mesec za slovenske razmere že politični veteran. Na državni sceni je dlje kot Marjan Šarec in Robert Golob skupaj. Skoraj absurdno zveni podatek, da je pri 36 letih za Janšo šef parlamentarne stranke z drugim najdaljšim stažem. Po volitvah v svet stranke, kjer naj bi zmagala socialistična linija Mihe Kordiša, je Mesec napovedal, da bo ponudil svoj odstop.
Resnici na ljubo notranji pretresi v Levici niso nič novega. Že od nekdaj je šlo za dokaj heterogeno združbo frakcij, ki se je iz koalicije preoblikovala v stranko. V mesecih pred parlamentarnimi volitvami so iz stranke tako ali drugače morali oditi nekateri poslanci in člani starejše generacije. Več odborov po Sloveniji je razpadlo. Slišati je bilo mogoče očitke, da je Levica postala "družinsko podjetje" peščice vodilnih.
Vse to je pripeljalo do katastrofalnega rezultata na zadnjih lokalnih volitvah. "Teren" Levice je praktično izginil. Stranka praktično nima mestnih in občinskih svetnikov. Kot zagovornica pravic delavcev je Levica v industrijskih območjih države politično popolnoma nepomembna. Njena edina baza je Ljubljana, predvsem civilnodružbeni in kulturni krogi. "Proletariat", kolikor ga je sploh še ostalo, Levice ne dojema kot zastopnika njegovih interesov.
Preberite še:
Kako ustaviti populistično desnico #kolumna
Vedno ista dilema: biti zunaj ali znotraj?
Trenja na relaciji Mesec-Kordiš so tako zgolj ogledalo ene in iste dileme, s katero se Levica ukvarja ves čas svojega obstoja v državni politiki - ali bo ostala aktivistična, celo antisistemska stranka, ki bo oznanjala svoj evangelij, ne da bi pri tem komurkoli popuščala za milimeter, ali pa bo skušala s prevzemom operativnih vzvodov kaj spremeniti? Ali v njenem jeziku: bo kapitalizem sesuvala od zunaj ali skušala izboljšati od znotraj?
Že iz preteklih izkušenj bi moral biti odgovor na to dilemo enostaven. Vlada Marjana Šarca je bila leta 2018 po dolgem času prva, ki se je z dvigom minimalne plače postavila po robu delodajalskim organizacijam - in to tudi po zaslugi partnerstva z Levico. Ko ga je ta razdrla, je čez nekaj mesecev s pomočjo Zdravka Počivalška na oblast prišel Janez Janša.
Tudi teorija, da je za stranko kratkoročno bolje, če državi vlada SDS, saj to Levici v opoziciji omogoča nabiranje političnih točk, se v praksi ni potrdila. Levica je po dobrih dveh letih Janševe avtokratske vladavine, ki bi morala biti zanjo po tej tezi darilo z neba, osvojila pol manj poslanskih mandatov kot leta 2018. Še pozno v volilni večer ni bilo jasno, ali bo sploh prišla v parlament.
Preberite še:
Zakaj je Šrot šel k Janši #analiza
Plitek kadrovski bazen
Od lani je stranka prvič v vladi. Vodi programske resorje, o katerih lahko kakšna SD le sanja: delo, socialo, kulturo in stanovanjsko politiko. A pri tem se kaže plitkost njenega kadrovskega bazena. Za ključne funkcije na ministrstvih ne more najti svojih ljudi, ker jih menda niti nima.
Medtem ko jo čakata priprava pokojninske reforme in projekt gradnje državnih stanovanj, se v stranki ukvarjajo s tem, ali Levica nemara ni zašla preveč proti sredini. Takšne razprave bi bile v kakšni drugi državi absurdne. Težko si je recimo predstavljati, da bi zaradi njih Alexandria Ocasio Cortez, prvi glas progresivnega krila med ameriškimi demokrati, zapustila njihove vrste in s tem opustila načrte za uvedbo obveznega zdravstvenega zavarovanja v ZDA.
Za nameček so izbruhnile po tem, ko je Kordiš, vodja socialističnega krila, na zadnjih volitvah za predsednika republike z 2,8 odstotka glasov osvojil prepričljivo zadnje mesto. Vsaj nekaj pa je že jasno: da razlike med slovensko desnico in levico, ki jih je pred devetimi leti neuspešno iskal Mesec, še nikoli niso bile večje.
*prihod, razkritje
