Pravkar končane predsedniške volitve so spisale več zgodb. Prva in najpomembnejša je zmaga Nataše Pirc Musar. Z njo je Slovenija dobila prvo predsednico republike. Po Alenki Bratušek, ki je leta 2013 prevzela vodenje vlade, in Urški Klakočar Zupančič, ki je letos postala predsednica državnega zbora, je naposled padel tudi ta simbolni mejnik. S tem je postala ena od 16 evropskih držav, v katerih položaj predsednika ali premierja trenutno zaseda ženska.
Druga zgodba je pot Nataše Pirc Musar do zmage. To še zdaleč ni bil – kot bi rekli Angleži – "sprehod po parku". Res je, da v spopadu za prvi izbor na levi sredini ni imela resnega tekmeca. Marta Kos je že pred uradnim začetkom kampanje izpadla iz igre, Milan Brglez pa na soočenjih nikoli ni dajal vedeti, da si te funkcije res želi.
Toda na tej poti je Pirc Musar delala tudi napake. Vodenje volilnega štaba je zaupala Alešu Musarju, soprogu in tranzicijskemu milijonarju, s čimer je kampanjo "privezala" na njegove pretekle posle. Z aroganco si je sama ustvarjala sovražnike, rušila mostove in izgubljala potencialne podpornike. Na začetnih soočenjih je delovala nervozno, občasno pokroviteljsko ali celo vzvišeno, kot da ji funkcija predsednice republike pripada. Tudi zato so jo toliko lažje dohajale zgodbe, ki so nanjo metale slabo luč, od groženj sindikalnim zaupnikom naprej.
Tik pred koncem prvega kroga je retoriko in pojavo vendarle nekoliko umirila. Takoj po koncu prvega kroga smo na tem mestu zapisali, da jo lahko Anže Logar premaga le ob štirih pogojih: nizki volilni udeležbi, še posebej v mestih; popolni mobilizaciji na desnici; bojkotu večjega dela Brglezovih volivcev; in uspavanju leve sredine s famo o Logarjevi neodvisnosti.
Preberite še:
Kako ustaviti populistično desnico #kolumna
Glasovali za nekoga, ki ni njihova izbira
Ob zadnjih volilnih napovedih, ki so v četrtek in petek napovedovale tesen izid, je v posameznih krogih na levi sredini, ki stojijo za Natašo Pirc Musar, zavladala panika. Postalo je jasno, da bo drugi krog odločila (ne)pripravljenost dokaj velikega dela volivcev iz tega bazena, da vendarle odidejo na volišče in ji namenijo svoj glas - četudi nikoli ni bila njihova "intimna opcija". V dilemi, ali glasovati za nekoga, do katerega ne čutijo pretiranih simpatij, ali volitve bojkotirati, s tem pa tvegati, da v nedeljo zvečer gledajo triumf Janeza Janše, so se pragmatično odločili za prvo možnost.
To sicer ni nič takega, kar bi bilo značilno le za Slovenijo, ampak tudi za zrele demokracije. V zadnjih letih takšna taktična glasovanja redno videvamo na volitvah v Franciji, kjer se je izkazalo za edino možno obrambo pred zmago Marine Le Pen, ali nazadnje pri podpornikih ameriških demokratov, ki so po umiku Bernieja Sandersa stopili za Joeja Bidna. Še en ne "janšizmu" je v tem pogledu spodbuda za vladne stranke tudi pri prihajajočem referendumskem trojčku.
A Pirc Musar bo iz tega morala izvleči tudi poduke. Prihaja namreč na položaj, kjer se vsaka beseda meri z lekarniško tehtnico. V politično polje, kjer se stvari počnejo tudi v tišini, hkrati pa se je – česar priljubljeni Borut Pahor nikoli ni želel razumeti – občasno nujno tudi oglasiti. Zagotovo je slovenska politika z njo dobila nov moment, tudi nov center moči, na katerega se bo skušal "pripeti" tisti del leve sredine (od Milana Kučana naprej), za katerega ni bilo prostora (ali volje) pri Robertu Golobu. Že zdaj je zato težko verjeti, da bo sobivanje Erjavčeve z Gregorčičevo vedno lahko.
Preberite še:
Po sledeh denarja zakoncev Musar: od Balkana do Ruske dače #video
Janšev kandidat brez preteklosti
In tu je še tretja zgodba: Anže Logar. Njegova kampanja, v kateri je bil kandidat SDS, a se je ves čas delal, da ni, je bila ob danih okoliščinah in "vhodnih gabaritih", predvsem debaklu Janševe stranke na aprilskih parlamentarnih volitvah, v resnici vrhunska. Ob medijih, ki so šele v zadnjem mesecu opazili, da je Logar v življenju kaj počel tudi pred letošnjim poletjem in da ga v kampanji obkrožajo ljudje iz infrastrukture SDS, se je uspel do potankosti izuriti v izogibanju neprijetnim vprašanjem o delu nekdanje vlade. Na vsak način se je preteklost trudil izbrisati.
Logarju je vse to sijajno uspevalo – do tistega nedeljskega večera pred tremi tedni, ko je v njegov štab prišel tisti, ki ga tam ne bi smelo biti. Toda Janez Janša si pač ni mogel pomagati, da ne bi na dan velike zmage dal vedeti, kdo je še vedno "gospodar lutk". Od takrat naprej Logar v resnici ni imel možnosti, a je lahko z izplenom te avanture več kot zadovoljen. Z doseženim odstotkom je potolkel rekord Barbare Brezigar, zadnje odkrite kandidatke desnice v drugem krogu, izpred 20-tih let.
S tem bo na desnem polu odprl pandorino skrinjico špekulacij. Številni si bodo začeli postavljati vprašanje, ki je do zdaj veljalo za "tabu": bi bila SDS tudi na parlamentarnih volitvah uspešnejša z Logarjem kot z Janšo? To pa pomeni, da bo prvak SDS Logarjev uspeh prej ali slej razumel kot "vojno napoved", zaradi česar lahko že zdaj ugibamo, ali se Logarju obeta enaka usoda kot predhodnikom, ki so nekoč in nekje kotirali kot Janševi možni nasledniki. Beri: kandidatura na evropskih volitvah in pot v Bruselj.