Medtem ko v Sloveniji odštevamo ure do predsedniških volitev, smo v zadnjih dneh priča tektonskim političnim premikom v dveh največjih državah zahodne poloble. Poraza sta utrpela dva prvaka svetovne populistične desnice: Donald Trump in Jair Bolsonaro. Za politične ambicije prvega so bile kongresne volitve v ZDA velik udarec, saj so se njegovi najtesnejši zavezniki v vrstah republikancev odrezali slabo. Bolsonaro pa se poslavja po predsedniškem mandatu, ki ga je zaznamovalo uničevanje amazonskega pragozda in brazilske demokracije.
Trump in Bolsonaro sta "brata v orožju". Oba sta vladala s spodbujanjem sovraštva in napetosti v že tako globoko razklanih družbah. Predstavljata se kot domoljuba in branilca "jeznih belih moških", poražencev globalizacije, ki pod zastavo tradicionalizma prezirajo politično korektnost, ženske, istospolna partnerstva in manjšine. Obenem sta v jeziku Janeza Janše prvorazredna: Trump je dedič bogate družine, Bolsonaro pa je izbranec vojaških krogov. Njune ekonomske politike so nagrajevale bogate in spodbujale neenakost.
Na koncu jima niso pomagali niti protesti niti različni scenariji državnega udara. Volivci so jima s tesno večino naposled rekli "ne". Enako kot pred tem Janši, Marine Le Pen in Alternativi za Nemčijo. Po šestih letih od upehanega "brexita", ki je s padcem Borisa Johnsona dokončno pojedel svoje otroke, je (skrajno) desni populizem navkljub zmagam v Izraelu, Italiji in na Švedskem vendarle začel izgubljati nekatere ključne trdnjave. Politični projekt Steva Bannona, bratov Koch, in drugih bogatih družin, ki se je lotil uničevanja zmerne desnice, prevzema tradicionalnih konservativnih gibanj in uničenja EU, je zašel v krizo.
Zdaj je namreč jasno tudi, kako se je mogoče proti temu pojavu boriti.
Preberite še:
Mediji kot ruske umazane bombe #kolumna
Bojijo se množične udeležbe volitev
Prvi pogoj je širše zavedanje, da je demokracija krhka in predvsem hitro minljiva dobrina. Trumpa in Janšo je z oblasti odnesla neverjetno visoka udeležba. Ta je bila posledica mobilizacije volivcev, ki je bila spet posledica tipa vladanja.
Pri nas imamo s tem vedno znova težave. Lepodušništvo, ki ga v Sloveniji tako lepo opisuje fraza "vsi so isti", je humus za desni populizem. Ključna taktika desnih populistov je namreč metanje čim večjih količin blata v politično areno zato, da iz nje podi vse poštene, dobro misleče, spodobne in idealiste. Glasna manjšina lahko vlada le ob molku večine. V nekaterih državah to vedo iz lastnih izkušenj. V Braziliji, nekdanji vojaški diktaturi, kjer je politika prepojena s korupcijo in aferami, je volilna udeležba tradicionalno okrog 80 odstotkov.
Drugi pogoj je kohezivnost družb. Desni populisti najbolje uspevajo v državah, kjer je dohodkovna in premoženjska neenakost najvišja. Besnim in ponižanim množicam je najlaže "prodati" sovražnike: bodisi zunanje, od migrantov do Georga Sorosa, bodisi notranje, od "komunistov" do nevladnih organizacij in medijev. To jim omogoča, da politiko selijo v polje identitet. S tem jo spreminjajo v spopad plemen. Na koncu ni več pomembno, za kaj se zavzemamo, ampak kdo smo.
Preberite še:
Vsa Logarjeva kadrovanja: Janšev prijatelj, svetnik SDS ...
Za njimi ostanejo kriminalni in koruptivni ekscesi
V tem smislu je imela vlada Roberta Goloba ob nastopu dve ključni preizkušnji. Prve, boja proti inflaciji in draginji, se je za zdaj uspešno lotila z regulacijami, kapicami in drugimi ukrepi. Računi za elektriko so bili oktobra letos v primerjavi z istim mesecem lani v Sloveniji višji za 11 odstotkov, v Evropi pa v povprečju za 65 odstotkov. Tudi inflacija je nižja od evropskega povprečja. Slovenija je bila med najglasnejšimi v koaliciji držav, ki so vztrajale pri omejitvi interesov špekulantov na mednarodnih plinskih trgih.
V naslednjih mesecih jo čaka še težja - zdravstvo. Ne le, da bo moral minister za zdravje Danijel Bešič Loredan dati jasen odgovor, ali so 6.000 pacientov iz čakalnih vrst pomotoma izbrisali njegovi uslužbenci, zdravstvene ustanove ali pa je to dediščina IT kaosa v zdravstvu. Različni lobiji po treh desetletjih tranzicije čakajo na zadnjo domačo privatizacijo, ki bi med vsemi do zdaj daleč najbolj vplivala na ljudi. Dostopnost do zdravnika ni le vprašanje socialnega miru, ampak življenja in smrti.
In tu pridemo še do tretjega pogoja za učinkovito obrambo proti desnim populistom – razčiščevanja njihove zapuščine. Po koncu vsakega pohoda teh ljudi so demokracija in institucije v prizadeti državi močno načete, če ne celo trajno "poškodovane". Za njimi običajno ostanejo tudi kriminalni, koruptivni in drugi ekscesi. V nekaterih državah se lotijo odpiranja te pandorine skrinjice. V drugih si tega zaradi nemoči institucij ali strahu pred nemiri ne upajo.
Preberite še:
Največja skrivnost slovenske politike #kolumna
Ima sploh kdo namen počistiti z Janševo zapuščino?
To je pomembno, ker se desni populisti lahko kadarkoli spet vrnejo - kot je pravkar v Izraelu dokazal Bibi Netanjahu. Volilne baze privržencev praviloma ohranjajo tudi po sestopu z oblasti. To počnejo s pomočjo družbenih omrežij in čustvenih sporočil, s katerimi jim dajo vedeti, da je takšno stanje le začasno in da "boj še ni končan".
Trump lahko tako novo kandidaturo za predsednika ZDA napoveduje tudi zato, ker preiskava dogajanja ob napadu na kongres (beri: državnega udara) šele zdaj trka na njegova vrata. V Sloveniji se junakom mandata 2020-2022, ki so v tem času v poslih z državo ali njenimi podjetji služili milijone evrov, s pokroviteljstvom politike spletli lastne poslovne "sheme" ali državne institucije zlorabili za politične interese, očitno ni treba bati nikogar. Vsaj na zunaj ni videti, da bi razčiščevanje nepravilnosti in "vzporednega mehanizma", ki je na neki točki segalo skoraj do vrha politike, pretirano zanimalo nekatere ljudi, ki so po zamenjavi oblasti prišli na najpomembnejše položaje v državi.
Tudi zato lahko nekdanji predsednik vlade vedno znova igra vlogo žrtve. Enako kot Trump, Bolsonaro in drugi. Ko politično okolje postane toksično, ga je ob armadah trolov, ki ga dnevno smetijo, praktično nemogoče dehisterizati in umiriti. Morda se zdi, da je bitka proti (skrajno) desnemu populizmu dobljena, a vojna zagotovo ni.
