Novinar časnika Finance Jurij Šimac je pred dnevi s pomočjo podatkov o porabi elektrike na merilnih mestih za gospodinjstva izračunal, da je v Ljubljani več kot 11.000 stanovanj, v katerih ne živi nihče: ne lastniki ne najemniki. Vsako deseto stanovanje je prazno. Njihova skupna vrednost po trenutnih tržnih cenah znaša 3,2 milijarde evrov.
To je premoženje, ki krepko presega skupno (!) vrednost TEŠ6, bodočega drugega tira Divača-Koper, druge cevi karavanškega predora, vseh gradbenih investicij v slovenskem zdravstvu v zadnjih letih in hidroelektrarne Mokrice. Ekonomisti bi rekli, da je "mrtvo". Medtem ko Luka Mesec obljublja 3.000 novih stanovanj, jih samo v Ljubljani sameva skoraj štirikrat toliko. V najboljšem primeru čakajo na poletni prihod turistov prek platforme airbnb.
To seveda ne sme biti presenečenje v državi, ki od Jazbinškovega zakona, torej 30 let, nima stanovanjske politike. Državna gradnja stanovanj je postala politična tema šele, ko je pritok velikih količin denarja v nepremičnine njihove cene navil do rekordov, s trga pa izrinil mlade družine in vse brez finančnega zaledja. A kako prazna stanovanja spraviti nazaj v obtok, na trg? Kako torej vanje naseliti tiste, ki jih potrebujejo?
Preberite še:
Kdo v Ljubljani kupuje luksuzna stanovanja brez kredita
Slon v sobi: premoženjska neenakost
Kot najbolj logičen odgovor se ponuja davek na nepremičnine oziroma na premoženje. Argumentov zanj je precej. Večina držav EU ga ima. V Nemčiji znaša od 0,25 do 0,5 odstotka vrednosti nepremičnine, ki jo vsako leto izračunajo na podlagi tržnih cen. Z uvedbo davka bi dokončno uredili nepremičninske evidence. To bi številnim lastnikom prihranilo težave z njihovim upravljanjem.
Še pomembneje: davčna politika v Sloveniji že od osamosvojitve temelji na relativno visoki obdavčitvi dela in minorni obdavčitvi premoženja. To ni bil noben "družbeni dogovor", ampak plod uspešnega lobiranja ljudi, ki so v prvih letih privatizacije in denacionalizacije prišli do zajetnega premoženja. Temu primeren je tok javne razprave o davkih. Res je, da je neenakost pri dohodkih v Sloveniji ena najnižjih na svetu. Toda pri nas zelo neradi govorimo o "slonu v sobi" - neenakosti pri premoženju.
Premoženjska neenakost v Sloveniji je najbolj vidna prav v lastništvu nepremičnin. Petina ljudi jih ima v lasti skoraj polovico. Najdražja stanovanja v Ljubljani se v veliki večini kupujejo kot investicije in to brez bančnih posojil. To je dokazala tudi naša analiza nakupov v elitni zgradbi Šumi, kjer so cene kvadratnega metra dosegale 7.000 evrov in več.
Tudi sicer lastnikom večjega števila nepremičnin v zadnjih treh letih ni bilo hudega. Četudi je epidemija covid-19 ustavila oddajanje prek spletne platforme airbnb, so si lahko privoščili taktično čakanje, ne da bi morali prodajati prazna stanovanja. Množičnih prodaj ni bilo, kar ob številu praznih stanovanj kaže, da gre za premoženje, s katerim se lastnikom "nikamor ne mudi". Zadnja Janševa vlada je lastnike večih stanovanj celo nagradila z nižjo obdavčitvijo najemnin. Te se kljub temu niso znižale. Višji neto izplen od najemnin se je tako v celoti prelil v žepe lastnikov.
Preberite še:
Rekordni nakup v Radomljah: za posestvo odštel štiri milijone evrov
Krog, ki sta ga tekla že Pahor in Cerar
Toda vsakič, ko se ideja o nepremičninskem davku znajde v javni areni, se zgodba ponovi. Tisti, ki bi jih uvedba davka na premoženje udarila po žepu, začnejo prek medijev in lobistov ljudi strašiti, da jim bodo obdavčili "prigarane" hiše, v katerih živijo, četudi to nikoli ni bil načrt. Na veliko se govori o vračanju socializma, čeprav je njegov relikt prav sedanje arhaično nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.
Po poplavi strahov in floskul sledi "strokovno" ugotavljanje, da je takšen davek težko, pravzaprav kar nemogoče uvesti. Slovenija je tako očitno edina država v EU, ki ni sposobna vzpostaviti sistema za ugotavljanje tržnih cen nepremičnin. V kolektivni spomin se vrnejo travmatične izkušnje z geodetsko upravo in njenim nekdanjim direktorjem Alešem Seliškarjem, ki ga je javno klofutala sedanja predsednica republike.
Nato vstopijo v igro posamezni davčni strokovnjaki, ki so pogosto tudi sami lastniki več nepremičnin. Ti nas prepričujejo, da bo izplen od davka zanemarljiv, zato da je zanj škoda truda. Ko mine nekaj mesecev, morda celo leto, tudi vladajoča politika ugotovi, da gre za prevroč kostanj – in da bi prve odmere nepremičninskega davka padle v mesece pred volitvami.
Prehitel Boštjančičevo reformo – in si kupil posestvo
Isti krog, ki sta ga z nepremičninskim davkom tekli Pahorjeva in Cerarjeva vlada, zdaj teče tudi Golobova – le da ga je ta dala nazaj na hladno že po dveh mesecih. Od začetka je šlo skoraj vse narobe, predlog ni imel izračunov in utemeljitve, zakaj ga potrebujemo. Iz vlade so idejo lansirali v eter, ne da bi sami pri sebi razčistili dileme, ki jih imajo pri tem. Recimo: kako preprečiti, da bi lastnik treh nepremičnin v Halozah zanje plačal več davka kot nekdo, ki je stanovanje v Ljubljani kupil kot naložbo?
Za nameček je davčna reforma naenkrat postala ena od plejade reform: ob zdravstveni, pokojninski, plačni, šolski, dolgotrajni oskrbi ... Tolikšnega števila front si ne odpirajo vlade s petletnim mandatom v državah z večinskimi volilnimi sistemi, kaj šele koalicijske. Po hitrem umiku gre davčna reforma za zdaj v predal, kjer zna trajno ostati. Za razliko od pokojninske je ne predpisuje načrt za okrevanje. Tudi javnomnenjskih medenih tednov je nepreklicno konec. Že pri novoletnih davčnih popravkih, ki so bili zgolj vrnitev v stanje pred Janševo leto nič, je imela vlada proti sebi močno koalicijo gospodarskih zbornic in klubov, interesnih lobijev, opozicije in velike večine medijev.
A problem ostaja. Zadnji primer: nepremičninski mogotec Aleksander Jereb je eden tistih, ki so prehiteli Boštjančičeve davčne popravke. Tik pred novim letom je za dva milijona evrov prodal lastniški delež svojemu podjetju in prihranil pol milijona evrov pri davku. Takoj zatem je brez kredita kupil 65.000 kvadratnih metrov veliko posestvo v Radomljah. Njegova podjetja pa so pred tem za reševanje posledic covid-19 dobila več kot 2,5 milijona evrov pomoči, ki jo je država financirala z davki.
Kaj bomo torej s praznimi stanovanji?
