Do volitev so še štirje meseci, a vsi živimo, kot da je Janša že zmagal

V Sloveniji je zavladal strah. Strah pred vrnitvijo Janeza Janše. Kot ledeno hladen veter v pozni jeseni veje med uradniki, sodniki, tožilci, uredniki, novinarji, direktorji državnih podjetij, kulturniki, nevladniki in številnimi drugimi. Med tistimi podjetniki, ki v aktivizmu Joca Pečečnika & co. vidijo ceneno politično patetiko, in običajnimi ljudmi, ki zgolj površno spremljajo politiko.

Od nedeljskega referenduma o prostovoljnem končanju življenja se po državi plazi strah. Počasi, skoraj nevidno, kot da bi pot iskal skozi razpoke v stenah. Čutiti ga je mogoče v nadzornih in drugih institucijah, v pravosodju in drugih podsistemih. Med podjetji, ki so v obdobju 2020-22 skušala kandidirati na kakšnem večjem javnem razpisu. Med ljudmi, ki imajo zgodovinski spomin. Širi se v tisti tihi večini Slovenije, ki nikoli ne glasuje za SDS. 

Smo konec novembra 2025, do parlamentarnih volitev so še slabi štirje meseci, a vendarle država živi in diha, kot da je Janša že zmagal. Kot da že vlada. 

Preberite še:
Janša premika Logarja, Ruparja in SLS po šahovnici. Na levi pa se prepirajo

V eni roki rumeno sonce, v drugi zlati smeh

Vse okrog nas je danes SDS. Njena propaganda nas nagovarja z obcestnih plakatov, ki jih enkrat plača stranka, drugič pa njen dobrotnik Aleš Štrancar. Z njo nas zasipava prek družbenih omrežij, televizijskih in telefonskih zaslonov. Janša, predvolilno odet v ovčjo kožo, hodi po Sloveniji in se nasmejan rokuje z vsakim, ki pride mimo. 

Je kdo omenjal Žana Mahniča, sezname za odstrel, Aleša Hojsa, solzivec v Ljubljani, afere, zmerjanja ali žaljive čivke? O čem vendar govorite? Zdaj vsi iz SDS – kot bi zapel Kekec – v eni roki nosijo rumeno sonce, v drugi pa zlati smeh. Kako smo torej prišli do sem?

Začnimo z zgodbo. Lucidni prijatelj, odličen poznavalec dogajanja v eni od večjih slovenskih občin, mi je pred časom pripovedoval o "košarici" za nekega lokalnega politika, ki kroži po mestu. Namenjena je "donacijam", ki jih vplačujejo lokalni podjetniki. 

"Kaj misliš, čigava je?" me je vprašal. In takoj razkril: ta "košarica" ni od aktualnega župana, ampak od bivšega, ki trenutno nima v rokah nobenega vzvoda oblasti. Zakaj bi jo torej kdorkoli z interesom polnil? "Ne zato, ker bi ga imeli radi, ampak ker jih je strah, da se lahko vrne na oblast. Že vnaprej se ga bojijo," mi je razložil sogovornik. 

Preberite še:
V ogledalu osebnih zamer na levi sredini se vidi Janševa druga republika

Janševa moč izvira iz strahu, da se lahko vrne

Tudi trenutna moč Janeza Janše izvira iz večnega strahu, da se lahko na oblast kadarkoli vrne. Janša s strahom vlada tudi, ko dejansko ne vlada.

Kako mu to uspeva? Najprej zato, ker je Janša tako v "dobro poučeni" javnosti kot v ljudskih množicah utrdil prepričanje, da je vedno tu. Da je kot nekakšen politični terminator praktično neuničljiv. 

Glavni razlog za to je absolutna dominacija na desnici. Po 25 letih, med katerimi so se zvrstili trije mandati SDS na čelu vlade, afere, sodni procesi in več volilnih porazov, se zdi, da je Janša na lastnem polu močnejši kot kadarkoli. To je fenomen, ki ga je kakšnemu politiku ali analitiku iz tujine nemogoče razložiti. 

Od tu izhaja naslednje dejstvo: da za Janšo veljajo drugačna pravila kot za ostale. Direktorji in lastniki velikega kapitala ga tudi v opoziciji ne dojemajo kot šibkega, ampak kot nekoga, ki je po moči vsaj enak aktualnemu šefu vlade. Vodilni uradniki v njem tudi takrat vidijo nekakšen Damoklejev meč, ki nekje od zadaj visi nad njimi. Tudi v medijih ima Janša poseben status.

Preberite še:
Do Janševe vlade vodi ena pot. Ime ji je Anže Logar.

Kar je dovoljeno SDS, drugim strankam ni 

Verjetno ste opazili, da Janša v TV oddajah, če odštejemo predvolilna soočenja, praktično gostuje sam, brez političnega nasprotnika, ki bi z njim polemiziral. Velika večina novinarjev se ga nerada loteva zaradi gnojnice, ki jo nanje v tem primeru zliva propagandni aparat SDS. Kdaj ste nazadnje slišali, da bi kdo od njih Janšo vprašal, ali bo odstopil? 

Od tu dvojna merila: ker je SDS dovoljeno več kot drugim strankam, lahko gre sama vedno znova še dlje. Sploh, če obvladuje tudi polje interpretacije, razlage dogajanja. 

Primer: o tem, kaj se je dejansko zgodilo na zadnjem referendumu, še vedno ne vemo ničesar empiričnega. Recimo: koliko volivcev levosredinskih strank je pri vprašanju, ki naj bi bilo bolj osebne kot politične narave, obkrožilo "proti"? So to storili, ker so poslušali svojega zdravnika ali ker ne marajo vlade Roberta Goloba? 

Nihče, še najmanj kakšna Mediana, tega z gotovostjo ne ve. Le Hojs, ki je že v nedeljo razglasil, da je rezultat nov korak do neizbežne premočne volilne zmage SDS. 

Preberite še:
"Janša ima še vedno dogovor z Logarjem, a mu vse manj zaupa" #podkast

Skrivnost uspeha SDS: vedno kaži svojo moč 

Tu nastopi tretji element. Ko v ljudeh vzbudiš občutek, da imaš neizmerno moč, moraš to moč ali zgolj iluzijo, da jo imaš, ob vsaki priložnosti javno pokazati. Sploh, če se te najbolj bojijo tisti, ki bi ti morali najbolj gledati pod prste. 

Če je ta moč ves čas vidna, je namreč ljudi nemogoče prepričati, da je njihov strah pred tabo "votel, okrog ga pa nič ni".

Janša zato tudi v opoziciji moč kaže na različne načine. SDS lahko tudi v času levosredinskih vlad za svoje kadre ureja dobro plačane službe v državnem aparatu in podjetjih, ki so že od prej napolnjeni z njenimi ljudmi. Državni direktorji redno sedijo s ključnimi ljudmi iz stranke. V Sloveniji je to, da lahko kadarkoli nekaj "urediš", sinonim za moč. 

Le SDS organizira shode pred sodišči, s katerimi žuga "krivosodju". Le SDS je ustvarila propagandni aparat, ki ga je po prihodu na oblast z denarjem polnil njen človek na čelu enega od državnih podjetij. Le ljudje iz SDS so maja letos na voliščih za agitacijo ljudi zlorabljali volilne imenike. 

Ponovimo še enkrat, zakaj: ker je tej stranki vedno dovoljeno iti dlje kot drugim.

"Nikoli se ne umakni, nikoli se ne opraviči"

SDS vedno kaže moč, ki jo prevaja v strah: na desnici pred komunisti, udbomafijo, globoko državo, trojko, migranti, levim fašizmom, globalnimi elitami, LGBT lobiji, institucijami in Brusljem, na levi pa pred to stranko samo.

To je javna skrivnost njenega uspeha. Zakaj na desnici praktično ni več politikov, ki bi se Janši upali resneje postaviti po robu? Ker se vsi bojijo njegovih povračilnih ukrepov. Tudi zadnji referendum je SDS dobila na karto strahu. Kaj drugega kot širjenje strahu so bili plakati o "levičarski kulturi smrti" in "zastrupljanju ljudi"? 

Tudi v opoziciji daje SDS ves čas vtis, da je stanje, ko ni na oblasti, le začasno. Od prvega dne mandata Roberta Goloba in trojnega referenduma narekuje tempo celotni politiki, pri čemer deluje po prvem političnem pravilu Donalda Trumpa in Borisa Johnsona: "Nikoli se ne umakni, nikoli se ne opraviči."

Preklic shoda v Ljubljani po uboju Aleša Šutarja je bil redek primer, ko je morala SDS stopiti korak nazaj. To je bilo javno priznanje, da njena mobilizacijska moč ni takšna, kot jo želi prikazati. Da z lastnimi "mitingi resnice" ni sposobna države pahniti v izredno stanje. Da ji je mogoče s političnimi manevri prostor tudi zapreti. Kaj je pri tem težava? Da tega umika nihče ni interpretiral kot takega. Še najmanj mediji.

Strah je osnovni človekov mehanizem za preživetje. Toda bistvo je naslednje: ko se strah spremeni v malodušje in občutek vdanosti v usodo, človeka ohromi, pasivizira. Tudi zato je strah tako zaželjeno politično orožje. In tega se je treba ves čas zavedati.