Dragi moj Cene. Dragi moj vnuk. Tako rad bi ti napisal pismo. In še raje bi te stisnil v močan objem. Tako močan, kolikor pač zmorejo stisniti te moje stare roke. Tako rad bi ti povedal, kako rad te imam in kako zelo si mi pomemben. A tega ne morem. Ne morem ti povedati, pisati ali kako drugače sporočiti. Ležim namreč v telovadnici. Upam, da so vam javili vsaj to. Da so nas okužene v domu za ostarele prestavili v tako imenovano rdečo cono. In ta se nahaja v telovadnici. Hladno je, samotno in lahko bi rekel, da me je strah. Tale virus me je dobro zdelal in ta hip nepokretno ležim v postelji, težko diham in ne vem, če se bom tokrat izvlekel. Pismo ti lahko sestavljam le v mojih mislih. Upam, da ga nekoč spravim na papir, oziroma do tebe. Ker želim, da veš … Da veš, kako veliko mi je pomenila vsaka minuta, vsak trenutek, vsak hip, ki sva ga preživela skupaj.
Ko sva, na primer, še letošnjo pomlad skupaj štela žerjave na nebu. Se spomniš, kako si se nasmejal imenu te ptice?
"Saj žerjavi ne letijo," si rekel. "Če so vendar iz železa in jekla."
"So, seveda so," sem ti razlagal. "Ampak, tisto so drugačni žerjavi. Gradbeni žerjavi, ki dvigujejo težak material in seveda ne letijo. No, ta jata ptic nad nama, ki leti v obliki črke V, ta jata je sestavljena iz vrste ptic, ki jim pravimo žerjavi. Po latinsko se jim reče grus grus."
In spet si se smejal in me motril z nejevernimi očmi, iz katerih se je bliskala igrivost in pa čista radovednost. Radovednost, ki te bo pripeljala daleč.
"Grus grus? Dedi, danes jih pa klatiš!" Si se smejal.
"Le prisluhni jim," sem te pozval. "Poslušaj, kako se oglašajo na svoji selitvi."
"Kot nekakšne trobente," si dejal zamišljeno. "In koliko jih je, preštejva jih."
In sva jih štela. Več kot dvesto jih je bilo. Sam si znal tedaj šteti le do sto, se spomniš, in naučiti sva se morala tudi to. Šteti od sto do tisoč.
"Kam letijo?” te je zanimalo. Naj te radovednost nikoli ne zapusti, dragi Cene.
"Nazaj na svoja gnezdišča. Zdaj, ko se zima končuje, se selijo iz toplih krajev, iz Iberskega polotoka, tja daleč na sever Evrope. Na samotna močvirja in reke, kjer bodo spletli gnezda in izlegli jajca."
"Dedek, kako ti vse to veš?" Te je zanimalo in jati ptic sledil s pogledom, dokler niso bile čisto majcene pike na obzorju.
Preberite še:
Bi radi v šolo? Pridite na sodišče. #kolumna
"Strah me je. Bom kdaj še videl nebo?"
Kakšno srečo sva imela, Cene. Kakšno srečo sva imela tedaj. Bila sva v družbi drug drugega in nad nama ni bilo ničesar drugega kot nebo. Brezmejno nebo in na njem jata prosto letečih ptic kot podoba popolne svobode. Svobode, ki se nam je še do pred kratkim zdela samoumevna. In za katero se zdi, da je čez noč izginila. Brutalno izginila. Z nami lahko dejansko počnejo, kar želijo. Zares se sprašujem, kako je mogoče, da sem se v 21. stoletju s takšno težko boleznijo znašel v povsem neprimerni šolski telovadnici. Zakaj ne dobim oskrbe in spoštovanja, ki si ju nedvomno zaslužim? Oskrbe in spoštovanja, ki bi ohranila moje dostojanstvo. Sem po vseh letih postal nekdo, ki ga je treba takole odstraniti? Si mar ne zaslužim bolnišnične oskrbe?
Strah me je in sprašujem se, ali bom še kdaj videl nebo? Tako, kot sva ga videla midva. Tudi ta trenutek je moj pogled usmerjen v zrak, a vidim le strop. Strop telovadnice. Nemi strop brezosebne in hladne telovadnice, kamor so me brez vprašanja prestavili tako rekoč sredi noči. Namesto ptic vidim le s traverzami povezan strop, mednje zataknjeno nogometno žogo, nekaj pajčevin in pa neonske luči. Ena izmed njih je pokvarjena in ihtavo utripa v času, za katerega vse kaže, da se izteka. Rad bi ti rekel, da gre za luč na koncu tunela, a temu ni tako. Ko takole zrem v njo in skušam razvozlati njeno frekvenco, kaj drugega tukaj žal nimam za početi, razumem, da mi to nikakor ne bo uspelo. Kot se mi vse bolj dozdeva, da se mi ne bo uspelo vrniti nazaj med žive iz te telovadnice.
Kdo bi si mislil, da bi utegnil svoje življenje končal takole in tukajle? V rdeči coni. Odtujen in sam. Obkrožen s tujci, ki so kot nezemljani oblečene v futuristične skafandre. Obrazi so prekriti, glasovi popačeni, gibi vedno enaki in ponavljajoči. Mehanični in predvidljivi. V domu ti je kdo še prijazno otrl solzo, ki je spontano spolzela po licu. Tu se to ne zgodi več. Zdi se mi, kot da se okoli mene sprehajajo in se me dotikajo roboti. Kot da je vse skupaj del zmedenih sanj oziroma distopičnih vzporednih dimenzij. Tistih, o katerih pišejo knjige. Knjige, ki pripovedujejo o nekih drugih časih, ki naj bi se zgodili. No, zdaj se v resnici dogajajo.
Dragi Cene, se spomniš, kako rada sva prebirala znanstveno fantastične zgodbe ter se navduševala nad pogumom glavnih junakov? Niso se predali, tudi če so jih obkrožila vesoljska bitja, obdana s premočno svetlobo in nadnaravnimi močmi ter jim skušala odvzeti življenjsko moč. Kako vesel sem, da sva uspela prebrati vse te knjige. Tudi to so bili zelo posebni trenutki. In vedno znova, ko sva jih prebirala, sem dobil solzne oči.
Preberite še:
"Mladi v lajfu ne bomo več dobili hausaresta" #kolumna
"Okoli mene hodijo ljudje v skafandrih"
"Dedi, jočeš zaradi nje?" si me pozorno vprašal.
Prikimal sem in vedno, preden sva začela brati, sem ti moral povedati zgodbo o teh knjigah. Ker ti je bila ta zgodba ljubša od vseh tistih, ki so jih skrivale in razodevale kniige. Bila je zgodba o tem, kako sva se spoznala s tvojo babico. To so bile sprva njene knjige. Še danes se na platnici vidi njen elegantni podpis. Tudi ta hip ga imam pred očmi, čeprav me uripajoča halogenka želi spraviti ob živce. In te knjige so naju spoznale ter zbližale. Padle so ji namreč iz torbe, ko se je nekega poletnega dne na kolesu peljala domov iz bazena. Mimo igrišča, kjer smo s prijatelji igrali košarko. Ja, vem, da smo se ti zdeli smešni, ko si nas videl na fotografijah. Ker smo imeli prastaro opremo, ker smo na koš metali "na jajce". No, ampak tudi mi smo se zabavali in imeli lepo.
Lepo? Imeli smo se nepozabno. Kakšni lepi, brezskrbni in nepozabni dnevi, ki se jih, sploh sedaj, v teh razmerah, rad spominjam. Ko je bilo enkrat konec šolskega leta, smo ure in ure preživeli pod košema in mučili okroglo usnje. Se hecali in zbadali. Pili malinovec in jedli sendviče z zaseko. In seveda gledali dekleta.
Tvoja babi je s prijateljicami vsak dan prihajala na bazen, ki je bil čisto blizu igrišča. Opazil sem jo zaradi njenih dolgih, temnih las in velikega, iskrenega nasmeha, ki ji nikoli, zares nikoli ni izginil z obraza. Tudi ko so se z leti okoli njenih oči nabrale gubice. Opazil sem jo dosti prej, preden je izgubila knjige. Ampak, kot sem ti že povedal, nisem vedel, kako naj se ji približam. No, k sreči je vmes posegla usoda. Ko sem videl, da so jih iz torbe na kolesu padle knjige, sem stekel kot blisk. Pobral sem knjige in zaklical za njo. Bila je predaleč, da bi me slišala, a odločil sem se, da bom tekel za njo. Tekel, do njenega doma, no, na konec sveta, če bo treba. Vse sem pustil na igrišču. Prijatelje, torbo, žogo. In tekel, tekel, kot še nikoli. Tekel kljub poletni vročini in žgočemu asfaltu. K sreči njen dom ni bil daleč. Ko sem prišel pred vrata njihove hiše, je v lopo ravno pospravila svoje kolo. Vame se je vprašujoče zazrla s svojimi velikimi modrimi očmi, jaz pa sem ji z besedami "tole ti je padlo", izročil njene knjige.
"O ti šment," je rekla. "Knjige, ki sem jih od staršev dobila za odlični uspeh v šoli. Če bi jih izgubila, bi mi trda predla. Jih poznaš!?"
"Poznam," sem izstrelil kot iz topa.
"Ampak v resnici sploh nisi dobro pogledal naslovnic ali prebral naslovov," si vskočil, dragi Cene.
"Res je," sem se nasmehnil. "Babi pa mi je rekla, hvala ti, veš? In šele zdaj vidim, da si povsem premočen. Zagotovo bi se ti prilegel kozarec limonade."
Prikimal sem. Preostanek popoldneva sva preživela na njihovem vrtu in se pogovarjala o knjigah ter o vsem mogočem. Tistega dne sva postala nerazdružljviva.
Da, to zgodbo si tako rad poslušal. Najraje in največkrat od vseh. Čeprav si požrl tudi zgodbe iz ostalih knjig. Zgodbe, ki so se tedaj, ko sva jih brala, zdele neverjetne, zdaj pa so tu. Okoli mene hodijo ljudje v skafandrih, jaz pa nemočno in ranljivo ležim sredi vsega tega. Tukaj, daleč stran od vseh, ki jih imam rad. Daleč stran od tebe, dragi kompanjon. Rad bi zavpil s polnimi pljuči. Na ves glas. Da bi se stresli temelji te preklete telovadnice. Da bi se premaknila srca tistih, ki so nas meni nič, tebi nič poslali sem. Brez slabe vesti, omahovanja in zadržkov.
Preberite še:
Dragi mladi, krivi smo. Odrasli. #kolumna
"Najraje bi zakričal, a ne morem"
Pravijo, da novi virus najbolj prizadane starejše in kronično obolele ljudi. Tiste, ki se jim čas tukaj in sedaj izteka. Ampak veš kaj? Tudi mi čutimo. Tudi mi živimo in bi radi živeli. Tudi nam je všeč, kako nas poboža sonce, kako se nam nasmehne jutro in ko si mežikamo z zvezdami. Tudi mi se zavedamo. Da, zavedamo se vsega. Tudi tega, da smo starejši, vsaj za nekatere, čez noč postali zlahka pogrešljivi. Nekdo, ki ga lahko zlahka žrtvuješ in se ga pač - znebiš. Kaj takšnega! Kako misliš, dragi Cene, da smo se počutili, ko smo prebrali komentarje - bodimo brez omejitev, brez mask, brez razkuževanja in zračenja. Ta virus itak da napada starejše, ki bodo tako ali tako kmalu umrli. Naj se žrtvujejo, da mi lahko normalno živimo dalje.
Da, kako misliš, da smo se počutili, ko so dane razmere čez noč razgalile krutost in hladnost naše družbe. Da, najraje bi zakričal, a ne morem. Preko kisikove maske ne gre. In tudi če bi, kdo bi me slišal? Glas osamljenega? Glas odpisanega! Tudi napisati ne morem ničesar. Roke so prebodene, preko njih prejemam zdravila, pomirjevala, hrano. Vidim lahko le strop in utripajočo luč. Odkar sem tukaj, še nisem imel možnosti, da bi vas, da bi te videl preko video klica. Zna biti, da je najhujša stvar v življenju, ki te lahko doleti v življenju to, da ti vzamejo glas. Sploh, če se to zgodi v času, ko neme in šibke prepustijo odločitvam tistih, ki jim ni mar. Ki jim je vseeno. Ki bi jih moralo skrbeti, pa jih ne skrbi. V času, ko obmolkne sočutje, prijaznost in človečnost. V času, za katerega se je zdelo, da je stvar preteklosti, pa temu niti slučajno ni tako.
K sreči so mi v teh trenutkih ostali spomini. Teh mi ne more vzeti nihče. Lepi in presežni spomini, ki našemu življenju dajejo barve in pa smisel. Družina, naša doživetja, dogodivščine, drobne izkušnje in skrivnosti. Takšne, kot so žerjavi, knjige in srečanja. Naši skupni trenutki, ko se je zdelo, da smo skupaj uspeli ustaviti čas. Veš, dragi vnuk, ko takole razmišljam, me v resnici ni več tako zelo strah. Čeprav sem ostal sam, čeprav zna biti zame kmalu vsega konec v kraju, ki si ga kot zadnjega ne bi izbral nihče in nikoli. Ne, v resnici me ni strah, ker imam spomine, ker slišim vaš smeh, pesmi in vzklike.
Ko zaprem oči, vas vidim. Da, vidim vas. Vas in vse lepe stvari, ki smo jih doživeli skupaj. Vidim jih, kot bi se zgodili včeraj. Da, vidim vas in čutim, kot da ste tukaj z menoj, dragi moji. Z menoj, na koncu sveta. Tam, kjer se konča človeškost. Pri srcu mi postane toplo in za trenutek tudi bolečine postanejo znosne. Kot kaže, človek res prenese vse in premaga marsikateri strah, če ve, da ima ob sebi nekoga, ki ga skrbi in mu želi najbolje. Kako lepo in pomirjujoče se je zavedati, da vam je mar. Da ste prisotni. Tako neprecenljivi ste, da ne vem, če si vas v resnici zaslužim. Res ne vem, sem pa vesel, srečen in blagoslovljen, da je temu tako. Tako posebni in potrebni ste mi. Tako moji. Tako zelo moji.
In ko zaprem oči vidim tudi naju, dragi Cene, kako zreva za jato žerjavov. Močno upam, da se boš, ko me enkrat več ne bo, morda spomnil name, ko boš na svobodnem nebu slišal njihovo trobentasto oglašanje. Spomnil name in na vse lepe trenutke, ki sva jih doživela skupaj.
Preberite še:
"Probajte bit' vi mladi v teh časih" #kolumna
O avtorju:
Žiga X Gombač je mladinski pisatelj in medijski multipraktik. Njegov prvenec Jastrebov let je izšel leta 2008. V zadnjem desetletju je objavil več deset del za otroke in mladino. Leta 2016 je na Slovanskem sejmu v Minsku prejel nagrado za knjigo Živa in antični rojstni dan, za svoja dela pa je večkrat prejel znak Zlata hruška. Njegova nova knjiga Lumpsterji izide v prihodnjih dneh.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
