Kolumna Naše zdravstvo lahko reši le več denarja obravnava nekatere temeljne težave slovenskega zdravstvenega sistema ter izpostavlja pomanjkanje finančnih virov kot ključen vzrok zanje. Čeprav se lahko s številnimi trditvami v kolumni načeloma strinjamo, pa želimo to problematiko dodatno javno osvetliti ter posvariti pred poenostavljenimi pogledi in reštivami.
Avtor (pod psevdonimom) trdi, da je glavni razlog za čakalne dobe v zdravstvu pomanjkanje finančnih sredstev, ki se naj bi odražal na način, da ZZZS omejuje plačilo letnega obsega programa (plana). To naj bi bil celo razlog za "rdeče številke" slovenskih bolnišnic. Podatki in dejstva tega ne potrjujejo. Slovenske bolnišnice so namreč (v normalnem, predkoronskem) letu 2019 izvedle 99,9 odstotkov plana akutnih bolnišničnih obravnav (bolnišničnih operacij in posegov), čeprav ZZZS plačuje določene prednostne programe količinsko neomejeno, nekatere pa je bil pripravljen v letu 2019 plačati do 15 odstotkov preseganja nad planom. Tako so slovenske bolnišnice na primer v letu 2019 opravile le 93,1 odstotka plana operacij kile in žolčnih kamnov namesto 115 odstotkov. Tudi operacije hrbtenice so bile opravljene 97,9-odstotno, pa tudi številne druge ortopedske operacije niso bile opravljene 115-odstotno, do kolikor jih je bil ZZZS pripravljen plačati (podatki so javno objavljeni v Poslovnem poročilu ZZZS za leto 2019, tabela 21).
ZZZS zaradi skrajševanja čakalnih dob vedno več zdravstvenih storitev in dejavnosti plačuje po dejanski realizaciji, torej količinsko neomejeno (kolikor so jih izvajalci zdravstvene dejavnosti sposobni narediti). Tako se neprestano širi tovrstni seznam storitev. To pa pomeni, da ZZZS plačuje številne storitve tudi neomejeno od pogodbenega plana (seznam je razviden iz Priloge III ter Priloge BOL-2 Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2021). V praksi to pomeni, da na primer ZZZS plača operacijo na stopalu – hallux valgus količinsko neomejeno, kljub temu pa ima največja slovenska bolnišnica za to operacijo nemogočih 13 let čakalne dobe.
Preberite še:
Kdo služi milijone s hitrimi testi
Enako velja tudi za operacije hrbtenice, ki jih ZZZS plačuje količinsko neomejeno. Pa vendarle smo se tudi v medijih seznanili z mariborskim kirurgom, ki je te operacije, kljub dolgi čakalni dobi v matični ustanovi, izvajal tudi izven svoje matične ustanove in celo v tujini vključno z očitkom, da je načrtno preusmerjal svoje paciente v zasebno zdravstvo. Ti in podobni ekscesni primeri ter zgornji podatki dokazujejo, da edini ali ključni vzrok za čakalne dobe ni premajhen obseg financiranja s strani ZZZS, temveč splet razlogov predvsem na strani zdravstvene politike, ki v preteklosti ni uredila nekaterih ključnih področij ter ustvarila primernega sistemskega okvirja.
V prvi vrsti velja omeniti neustrezno načrtovanje kadrov v zdravstvu. V Sloveniji imamo po zadnjih razpoložljivih podatkih OECD in Eurostata 3,2 zdravnika na 1.000 prebivalcev, povprečje EU pa je 3,8. Omejeno število zdravnikov (in ne pomanjkanje finančnih sredstev zanje) je glavni razlog za čakalne dobe v Sloveniji. Na to nas opozarja tudi Evropska komisija, ki navaja, da bi bilo v Sloveniji za skrajšanje čakalnih dob ključno predvsem zaposliti dodatno zdravstveno osebje na vseh ravneh zdravstvenega varstva, financirati dodatne programe ter izboljšati organizacijo naročanja in prenaročanja pacientov. Avtor kolumne zato po našem mnenju zelo naivno razmišlja, da je rešitev le v tem, da "ZZZS razveže mošnjiček in financira več takih ali drugačnih posegov". Tudi sicer moramo zavrniti nekatere v javnosti poenostavljene rešitve, češ, da je dolge čakalne v zdravstvu možno odpraviti le z dodatnim denarjem, angažiranjem zasebnih izvajalcev ali celo s konkurenco v obveznem zdravstvenem zavarovanju ("monopol" ZZZS).
Problema pomanjkanja zdravnikov ne more sam po sebi rešiti dodaten denar (brez dodatnih kadrov) ali pa zasebniki, saj ti ne razpolagajo z zadostnimi viri (glede na skupno število čakajočih v zdravstvu bi potrebovali dodatne vire, kot jih na letni ravni zagotavlja celjska bolnišnica) ali širjenje zasebnih zavarovanj (ki večinoma koristijo iste omejene vire v javnem zdravstvu) itd. V tem smislu je zanimivo, da sta medicinski fakulteti v Ljubljani in Mariboru šele v letošnjem letu, po skoraj 10 letih, na zahtevo vlade povečali vpis študentov. Zanimivo je, da so se predstavniki fakultet temu sprva celo upirali, namesto, da bi z vlado kot pobudnico gojili dialog o robnih pogojih, pod katerimi bomo postopoma ujeli evropsko povprečje števila zdravnikov. Na podlagi evropskih sredstev (dobra stran koronskih časov in evropskih kriznih mehanizmov) smo zdaj končno pristopili k arhitekturnim načrtom za dograditev potrebnih novih prostorov medicinske fakultete … V kontekstu pomanjkanja zdravnikov bo poučna tudi revizija računskega sodišča, ki je sicer še v teku. Njen naslov je "Vstop zdravnikov na trg dela in zagotavljanje zadostnega števila zdravnikov", pri čemer računsko sodišče revidira učinkovitost in uspešnost ministrstva za zdravje in Zdravniške zbornice Slovenije.
Preberite še:
Nova fronta med vlado in sindikati: za zdravstvene milijarde gre
"Dr. Voršič me je operiral mimo vrste. Na Hrvaškem, z lažnim datumom."
Čeprav ključna težava za dolge čakalne dobe v Sloveniji ni hitro in enkratno rešljiva, pa to ne pomeni, da moramo 10 let čakati križem rok, da bomo izšolali zadostno število novih zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja. Ravno obratno, prav zaradi pomanjkanja kadrov v zdravstvu moramo še skrbneje uporabiti razpoložljive vire v javnem zdravstvu. To pa pomeni, da je potrebno izboljšati rabo kadrovskih, prostorskih in opremskih virov v zdravstvu. Pri tem se kot ključna ovira izkazuje plačna politika v javnem sektorju, ki jo praviloma dogovorita vlada in sindikati javnega sektorja, saj je preveč rigidna. Variabilen del plače, ki bi moral biti odvisen od storilnosti in kakovosti opravljenega dela, je zanemarljivo majhen. Učinkovitih in uspešnih delavcev zato v zdravstvu, ki je del javnega sektorja, ni možno ustrezno nagraditi.
Operacijske dvorane so bile po podatkih slovenskih bolnišnic v letu 2019 zasedene v povprečju le 7,14 ur/dan, kar pomeni, da so v popoldanskem času skoraj neizkoriščene. Tudi analiza izkoriščenosti drage medicinske opreme bi pokazala podobne ugotovitve, pri čemer zopet poudarjamo, da ZZZS plača izvajalcem količinsko neomejeno vso opravljeno slikovno diagnostiko (MR, CT, UZ, RTG…). Drugo prednostno področje ukrepanja zdravstvene politike je izboljšati upravljanje slovenskih bolnišnic in opolnomočiti managment. Tudi pri slednjem bi morali temeljito posodobiti zakonodajo o javnih zavodih, da bi z uvajanjem elementov korporativnega upravljanja zaostrili odgovornost vodstev javnih zdravstvenih zavodov za negativno poslovanje ter jih ustrezneje nagradili za pozitivno poslovanje. S takimi in podobnimi spremembami bi tudi precej bolje obvladovali korupcijo v zdravstvu oziroma negospodarne nabave v zdravstvu (npr. preplačane žilne opornice), za katere so odgovorna vodstva javnih zdravstvenih zavodov (neustrezno razvita nabavna funkcija).
Za obvladovanje čakalnih dob v zdravstvu torej ni pomembno zagotoviti zgolj dodaten denar, temveč sprejeti tudi številne druge, nefinančne ukrepe, kot so na primer izboljšati vodenje čakalnih seznamov pri izvajalcih in izboljšati sistem eNaročanje, ki ga vodi NIJZ, sistematično upravljati sistem kakovosti in varnosti v zdravstvu s ciljem preprečevanja nepotrebnega napotovanja oziroma uvrščanja pacientov v čakalne sezname ter bolj optimalno uporabljati kadrovske, opremske in prostorske vire v bolnišnicah. Nedopustno dolgih čakalnih dob ni mogoče rešiti z enkratnim, interventnim ukrepom, temveč bi morale biti sprejete dolgoročne sistemske rešitve.
Damjan Kos
Sektor za informiranje in odnose z javnostmi ZZZS
