Koronski čas je na površino iz omar naplavil preštevilne okostnjake, ki so se skrivali po omarah zdravstva. Čakalne dobe, podaljševanje in preskakovanje čakalnih vrst, delo pri drugem delodajalcu med delovnim časom, nedostopnost zdravnikov in še bi lahko naštevali težave, ki so dodobra pretresle naše zaupanje v sistem. Vsi vemo, da je nekaj narobe, le malo nas razume, v čem je težava in zakaj je tako, kot je.
Največja težava je, da problema zdravstva ne znamo niti definirati. Vemo, kaj nas moti. Čakalne vrste in nedostopnost zdravnikov kotirajo zelo visoko. Toda to ni težava, temveč simptom, ki ga vidimo pacienti. Uradno zdravstvo krivi dobavitelje, marsikdo to težavo vidi v tem, da zdravniki ne izpolnjujejo svojih delovnih obveznosti. Tipičen primer je štempljanje med sabo, zapuščanje delovišča ob 11. uri dopoldne in delo pri drugem delodajalcu v rednem delovnem času. Pacienta to upravičeno razbesni, toda tudi to je samo zelo neprijeten simptom. Vzrok je dejansko drugje, glavna težava pa tudi.
Preberite še:
Iz UKC Maribor izginila dokumentacija, obremenilna za kirurga
Kdo je kriv za daljšanje čakalnih vrst
Vsi zdravniki, tudi tisti, ki zapuščajo delovišče ob 11. uri in v tem času operirajo samoplačniškega pacienta v zasebni ordinaciji, praviloma izpolnijo svojo normo posegov v letu dni. Čakalne dobe niso daljše, ker ne bi hodili v službo in pregledovali pacientov. Imamo predpisane standarde, po katerih mora določena ambulanta opraviti določeno število pregledov, posegov, operacij in drugega dela. Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) plača za toliko pregledov in toliko posegov, plača tudi osebje in material za te posege in nič več kot to.
Če ustanova opravi več posegov, kot jih ima v programu, mora dodatne stroške (na primer materiala) kriti s presežkom iz drugih dejavnosti. To je tudi glavni razlog, zakaj so naše bolnišnice v rdečih številkah. Vse po vrsti opravljajo več posegov, kot jih je zavarovalnica pripravljena kriti. To je tudi način, kako je Janez Poklukar "saniral" bolnišnico na Jesenicah – ne z racionalizacijo poslovanja, temveč tako, da je ZZZS bolnišnici priznal in financiral izvajanje določenih programov, ki so jih pred tem izvajali na lastne stroške. Koliko je to njegovo delo in koliko je bila to odločitev ZZZS, vedo oni sami. Za reševanje zdravstva kot celote to niti ni pomembno.
Zdravniki, ki svoja delovna mesta zapuščajo in delajo v zasebnih ustanovah, torej ne povzročajo daljšanja čakalnih vrst. V resnici jih še krajšajo, saj pregledajo več pacientov, kot bi jih sicer – na račun boljše oskrbe samoplačnikov. Za tako krajšanje vrst si akterji zdravniki zaslužijo le grajo. Zdravniški urnik omogoča tako vedenje samo zato, ker poklic zahteva neprestano izpopolnjevanje. Zdravnik mora nekaj časa delati s pacienti, preostanek je namenjen učenju, raziskovanju, pisanju znanstvenih člankov in poučevanju mlajših kolegov. V tem času se od slehernega zdravnika pričakuje, da smiselno prispeva k izboljševanju sistema, v katerem dela. Zdravnik, ki delovno mesto zapusti in v tem času rutinsko dela pri drugem delodajalcu, huje krši delovne in morda tudi etične obveznosti poklica.
Njihovo aktivnost plačamo vsi s slabšo kakovostjo zdravstvenega sistema in oskrbe – toda ne z daljšimi čakalnimi dobami. Dolge čakalne dobe namreč niso posledica lenih zdravnikov, temveč premajhnega obsega financiranja dejavnosti.
Pri aferi z žilnimi opornicami je šlo za nekaj milijonov evrov bruto v obdobju osmih let. V tem času je proračun ZZZS presegel 20 milijard evrov. Največja in najbolj razvpita afera ni nanesla niti 0,1 odstotka skupnih stroškov zdravstva.
Korupcijo je treba preganjati. A to ne bo rešilo zdravstva
Najbolj očitna možna rešitev je, da ZZZS razveže mošnjiček in financira več takih ali drugačnih posegov. Toda to ni tako enostavno. ZZZS je imel v letu 2019, torej pred epidemijo, 3,053 milijarde evrov prihodkov in točno toliko odhodkov. Kako jim je uspelo dohodke in odhodke uravnotežiti do evra natančno, ne vem. Je pa očitno, da mnogo večjega obsega financiranja iz ZZZS ne gre pričakovati. Za bistveno več, kot imamo sedaj, enostavno ne poberemo dovolj denarja za zdravstvo. Nekaj je notranjih rezerv. Kot glavna se omenjata korupcijski davek in izkoriščevalski dobavitelji. Toda tudi tukaj je zadeva kompleksnejša, kot se zdi na prvi pogled.
Prva točka je korupcija, do katere definitivno prihaja. Nekateri dobavitelji res ponujajo podkupnine in prepričan sem, da jih nekateri tudi vzamejo. Toda podkupljivi dobavitelji praviloma prodajajo slabši in cenejši material od ponudbe kakovostnih dobaviteljev. Podkupnine so redkeje namenjene temu, da bi nekdo kupil nepotreben dražji aparat ali material. Pogosteje gre za podkupnino, da nekdo vzame kaj slabšega in cenejšega, česar sicer ne bi kupil nihče. Plačamo spet pacienti, ki za svoj denar dobimo slabšo kakovost oskrbe.
Korupcijo moramo preganjati. Tudi zato, ker si za svoj denar zaslužimo več. Toda s tem ne bomo bistveno izboljšali finančnega stanja zdravstva. Seveda obstajajo tudi izjeme, kjer pride do večodstotnega preplačila za dražji material, toda to so drobtinice. Pri aferi z žilnimi opornicami je šlo za nekaj milijonov evrov bruto v obdobju osmih let. V tem času je proračun ZZZS presegel 20 milijard evrov. Največja in najbolj razvpita afera ni nanesla niti 0,1 odstotka skupnih stroškov zdravstva. Vse luknje skupaj ne nanesejo 0,5 odstotka denarja za zdravstvo. Nižanje korupcijskega davka je smelo dejanje, toda samo po sebi komaj kaj načne goro težav, ki pestijo naše zdravstvo.
Preberite še:
Janševe golf počitnice na eksotičnem otoku z dobavitelji zdravstva
Zakaj so žilne opornice v Nemčiji cenejše
Druga točka so dobavitelji, ki zaračunavajo višje marže kot v referenčni Nemčiji ali Avstriji. To seveda drži, toda ni omejeno na zdravstvo. Marsikateri izdelki za splošno rabo so v Sloveniji dražji kot v Nemčiji. V trgovinski verigi nizkocenovnih tehničnih izdelkov imajo celo natisnjene cene po različnih državah in cena za Nemčijo je nižja kot cena za Slovenijo, Češko, Slovaško ali druge države nekdanje vzhodne Evrope.
Zdravnik mora nekaj časa delati s pacienti, preostanek je namenjen učenju, raziskovanju, pisanju znanstvenih člankov in poučevanju mlajših kolegov. V tem času se od slehernega zdravnika pričakuje, da smiselno prispeva k izboljševanju sistema, v katerem dela.
Razlog za to je učinkovitost trga. Nemčija ima več kot 80 milijonov prebivalcev in logistiko izvaja iz enega skladišča, potrebujejo en prevod navodil, eno računovodstvo in tako dalje. Za Slovenijo pogosto izvajajo logistiko iz istega skladišča kot za Nemčijo, zato je dražji že prevoz, ravno tako potrebujejo en prevod navodil, ločeno računovodstvo in tako dalje. Cena za vsako izmed alinej je primerljiva s ceno v Nemčiji, zato tudi ti izdelki pri nas stanejo več kot v Nemčiji. Nižje cene nekaterih izdelkov v Nemčiji so prej znak, da je ta država izrazito slab referenčni primer za Slovenijo. Bolje bi nas bilo primerjati na primer s Slovaško, Hrvaško ali Finsko, ker je dinamika trga v Sloveniji bolj podobna tem državam kot dinamiki v Nemčiji.
Nekateri si veliko obetajo od državne nabavne službe, kot jih imajo v Skandinaviji. Gre za izredno kompleksen projekt, od katerega je Avstrija pred kratkim odstopila. Del težave je interes dobaviteljev, druga težava je, da je potrebno nadomestiti tudi šolanje in tehnično podporo, ki jo ti dobavitelji izvajajo. To je ogromen projekt, ki je načelno izvedljiv, toda drag. Ko na koncu potegnemo računico, so morebitni prihranki majhni. Ponavlja se zgodba iz korupcijskega davka: cilj je dober, toda ta pristop je le majhen korak na dolgem romanju do cilja.
Preberite še:
Epidemija kot kulisa za razgradnjo javnega zdravstva? #kolumna
Za zdravstvo dajemo manj kot Nemci, Švedi, Avstrijci ...
Kaj je torej rešitev? Vrnimo se k definiciji problema: financiranje ZZZS ne zadošča za zdravstvo v obsegu, kot si ga želimo. Države Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), kamor spada tudi Slovenija, so pred epidemijo za zdravstvo namenjale povprečno 8,8 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP). Slovenija je za zdravstvo namenjala 7,9 odstotka BDP, Nemčija namenja 11,2 odstotka BDP, Švedska 11 odstotka BDP, Avstrija 10,3 odstotka BDP.
Slovenska košarica zdravstvenih pravic je ena najbogatejših v skupini OECD: bolniško nadomestilo dobimo že prvi dan (pogosto je prvih nekaj dni neplačanih), nimamo nadomestila za recepte (marsikje plačujejo 5 evrov na recept, ne glede na vsebino), nimamo nobene soudeležbe pri obisku zdravnika (na Švedskem je vsak obisk približno 10 evrov), nimamo omejitve trajanja bolniške (povsod drugod je skrajni rok leto dni, po tem mora njihov bolnik ali začeti delati ali se upokojiti), zelo smo radodarni z dragimi biološkimi zdravili in še in še. Ne pravim, da je to slabo in ne želim si krčenja pravic, toda v Sloveniji od zdravstva zahtevamo daleč nadpovprečno storitev in zanjo namenjamo podpovprečno vsoto denarja.
To je glavni vir vseh težav, rešitev je očitna. Kjer ni, še vojska ne vzame.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
