Na vzhodnem robu Ormoža, ob jezeru, leži nekdanja tovarna sladkorja. 20 hektarjev veliko območje industrijskih hal in silosov je spomenik kratkovidnosti skupne evropske politike, zaradi katere se je zadnji lastnik tovarne, nizozemski živilski koncern, leta 2007 odločil za zaprtje proizvodnje. Toda kmalu zatem so šle cene sladkorja v nebo. Medtem ko smo morali v Sloveniji kupovati drag sladkor, so si dobičke delila podjetja iz Francije, Nemčije in Italije.
Vrsto let je velik del 20 hektarjev velikega območja industrijskih hal in silosov sameval. Potem pa je spomladi 2020, v prvih mesecih prejšnje Janševe vlade, v Ormož prišel primorski podjetnik Sebastjan Vežnaver. Skupaj s tovarno v likvidaciji je kupil njene nepremičnine in napovedal, da namerava tam zgraditi logistični center.
Navdušenje je hitro minilo. O logističnem centru v Ormožu do danes ni ne duha in sluha. A v tem času se je v zakulisju dogajalo marsikaj, pravijo dobro obveščeni.
Pred časom so, tako gre zgodba, eno od ministrstev obiskali predstavniki tujega podjetja, ki se je zanimalo za nakup nekdanje tovarne. Tam naj bi jih ena oseba želela preusmeriti kar na tedanjega glavnega tajnika SD, sicer dobrega prijatelja šefa Slovenskih železnic (SŽ), ki so jim različni "lobisti" zemljišče v Ormožu že pred tem ponujali v odkup.
Bistvo: 13 let se z zemljiščem v Ormožu ni dogajalo praktično nič. Takoj zatem, ko ga je kupil Vežnaver, pa je v domači politično-kapitalski mlaki začelo brbotati. In že v naslednjem trenutku se je kot potencialni kupec neke špekulativne naložbe, financirane iz kdo ve od kod, pojavila država oziroma eno od njenih podjetij.
Zveni znano?
Preberite še:
Afera sodna stavba: policija sumi, da je bil posel z Vežnaverjem dogovorjen vnaprej
Špekulant, uradniki "velike koalicije" in šibka ministrica
Praktično enaki zgodbi smo bili priča pri poslu z zdaj že zloglasno stavbo na Litijski. Edina razlika je, da Vežnaverju načrtovani posel v Ormožu, ki bi mu na račun države prinesel več milijonov evrov zaslužka, očitno ni uspel, v Ljubljani pa mu je. S poslovnimi podvigi poslovnežev, ki ponavadi obračajo denar drugih, precej večjih igralcev, sicer načeloma ni nič narobe. A težava je, ko moramo dobičke, odvetniške nagrade in jahte iz teh poslov plačati vsi mi, pri tem pa se vpleteni iz nas še odkrito norčujejo.
Sodna stavba je namreč učbeniški primer, kako tesno vpeto je politično-kapitalsko podzemlje v strukture te države. Na eni strani trikotnika je Vežnaver, nekakšen lokalni butični bankir, ki dela z vsemi in "pozna vse". Posle mu urejajo kadri SDS, SD in različni lokalni politiki, v NSi pa na policiji preverjajo, ali njegovi številki prisluškujejo. Na drugi strani je politično šibka nekdanja ministrica, ki več kot očitno ni obvladovala svojega resorja, a je bila ravno zato tako prikladna za ta položaj.
Tretji vogal trikotnika je uradniški aparat na ministrstvu, ki na ključnih položajih združuje ljudi iz "velike koalicije". "Levi" Uroš Gojkovič in "desni" Simon Starček sta posel, ki je Vežnaverju in prijateljem prinesel milijone evrov, na ministrstvu za pravosodje pripravila od spodaj navzgor.
Vsako fazo postopkov sta izpeljala tako, da so šli ti na roke Vežnaverju, zaradi česar kriminalisti sumijo, da je bilo vse skupaj le farsa, namenjena prikritju tega, kar je bilo dogovorjeno že zdavnaj prej. Če je bil to res edini cilj, sta ga dosegla. Država je razpadajočo stavbo (pre)plačala, Vežnaver pa je denar prenakazal naprej. Kaj bo država počela s podrtijo, še danes ne ve nihče.
Preberite še:
Afera sodna stavba: kaj je ministrica Katič pustila v predalu
Vroča linija s Tajsko
A to je le glavni oder. Ob aferi sodna stavba smo bili namreč priča tudi spremljevalnemu orkestru. Prvim razkritjem, da je nekaj narobe, je sicer sledil molk. Nekdanji generalni sekretar SD, ki je tik pred podpisom pogodbe o nakupu z dopusta skrbel za vročo linijo med Tajsko in ministrstvom, je delal res vse in še več, da bi zamejil odmev tamkajšnjih rabot. O podrobnostih raje kdaj drugič.
Nato je šla Dominika Švarc Pipan v Tarčo, kjer sta nas nekdanja šefa kriminalistične (!) policije in finančne uprave prepričevala, da je s poslom vse v redu. Potem sta nas skušala pomiriti sam Vežnaver, ki nam je "absolutno zagotovil, da tu ni bilo nobenih podkupnin", in njegova odvetnica, ki se "je udeležila le enega sestanka na ministrstvu".
Medtem so šli načrti za izvedbo zunanje revizije posla po prihodu Andreje Katič očitno v predal. A se je zato dela prav na dan, ko je moral oditi Gojkovič, naenkrat lotila njegova nekdanja in sedanja sodelavka, ki jo je sam pripeljal za glavno notranjo revizorko.
Njena ugotovitev: vsi uslužbenci, še posebej pa Gojkovič in Starček, so svoje delo opravili vestno. Vsem uslužbencem, ki so devet mesecev pripravljali vnaprej odločene razpise, vodili pogajanja zgolj z enim ponudnikom, manipulirali s kvadrati, ignorirali opozorila drugih zaposlenih in naročali "luknjavo" investicijsko dokumentacijo (ne pa tudi ene same lastne cenitve zgradbe, ki so jo kupovali), se je torej zgodila ena velika krivica. Nihče ni za nič odgovoren, saj so vendarle vse počeli brez pooblastil.
Preberite še:
Afera sodna stavba: ko je država plačala milijone, jih je Vežnaver takoj nakazal naprej
V Sloveniji se eni posli "morajo" zgoditi
Po tej interpretaciji sploh ni pomembno, da je država preplačala zgradbo, s katero ne ve, kaj početi. Niso pomembne ne ponarejene cenitve ali serijske menjave telefonskih aparatov ljudi, vpletenih v posel. Edino, kar res šteje, je prelaganje državnega denarja za kupnino iz blagajne z eno črko v blagajno z drugo črko, ki je sledilo podpisu pogodbe. Kot bi šel v zadevi Patria na zatožno klop le Andrej Bajuk, v zadevi Šuštar pa Tone Rop.
V Sloveniji pač imamo posle, do katerih enostavno "mora priti": od sodne stavbe do TEŠ6, od zdravstva do avtocest in železnic. Jamstvo za to so imena vpletenih in strukture, ki jim služijo, le da se včasih zgodi kakšen Ormož, kjer takšna naložba "nasede".
Že januarja letos smo na tem mestu zapisali, da ima zgodba o nakupu stavbe na Litijski rep, ki sega daleč zunaj ministrstva za pravosodje. Imena, za katera (še) ne vemo. In prav ta rep v teh dneh skuša počistiti sledi za seboj.
