Nekdanji vodilni uslužbenci ministrstva za pravosodje so že lani spomladi, več mesecev preden so začeli z iskanjem novih prostorov za več ljubljanskih sodišč, pripravljali teren za sporni nakup zgradbe na Litijski cesti od primorskega podjetnika Sebastjana Vežnaverja.
To je po naših informacijah ena od ključnih ugotovitev kriminalistične preiskave, ki jo v zadevi sodna stavba vodi Nacionalni preiskovalni urad (NPU). V njej sta glavna osumljenca Uroš Gojkovič, nekdanji generalni sekretar na ministrstvu, in Simon Starček, bivši vodja službe za investicije, ki je operativno vodil posel. Kriminalisti ju sumijo zlorabe položaja. Več kot 10 oseb, med njimi tudi Vežnaver in nekateri uradniki ministrstva, pa je osumljenih naklepne pomoči pri tem kaznivem dejanju.
Uradnih informacijah o preiskavi ni mogoče dobiti. Kot smo neuradno izvedeli, pa kriminalisti ugotavljajo, da je država zgradbo na Litijski preplačala. Preiskava naj bi bila zato usmerjena v dokazovanje sumov, da je šlo pri nakupu zgradbe na Litijski cesti za vnaprej dogovorjen posel. Pri tem naj bi Gojkovič in ostali odgovorni:
- prezrli tudi opozorila nekaterih zaposlenih na ministrstvu, da dotrajan in zapuščen objekt, ki ga je državi prodal Vežnaver, ni primeren za prostore sodišč,
- po objavi javnega natečaja, na katerem so prejeli tri ponudbe, začeli pogajanja zgolj z Vežnaverjem,
- ministrstvu za finance pošiljali investicijsko dokumentacijo, ki je niso potrdile strokovne službe ministrstva.
Preberite še:
Afera sodna stavba: kaj je ministrica Katič pustila v predalu
Dokument: zgradba na Litijski ni zadoščala razpisnim pogojem
Do zdaj je bilo javno znano, da je ministrstvo konec lanskega junija objavilo javni natečaj za informativno zbiranje ponudb za nakup poslovnih prostorov v Ljubljani za potrebe pravosodnih organov. Do sredine julija je prejelo tri ponudbe:
1. Družba Kompas Shop v lasti Aleksandra Jereba je ponujala slabih tri tisoč kvadratnih metrov prostorov v stavbi nekdanje SKB v središču Ljubljane. Cena: 4,5 milijona evrov.
2. Podjetje Monetic je za 19 milijonov evrov ponujalo 10 tisoč kvadratnih metrov prostorov v nekdanji Metalki.
3. Podjetje Rajski vrt v lasti Sebastjana Vežnaverja pa je za 7,7 milijona evrov ponujalo 5.100 kvadratnih metrov v zgradbi na Litijski.
Natečaj je s podpisom odobril Gojkovič, ponudbe pa je sredi julija pregledala služba, ki jo je vodil Starček. Tam so pripravili tudi dokument, iz katerega izhaja, da bi ministrstvo za delovanje sodišč potrebovalo med 5.772 in 6.138 kvadratnih metrov novih prostorov. Tega kriterija Vežnaverjeva zgradba ni izpolnjevala. Ob upoštevanju razpisnih določil ministrstva, po katerih se v uporabno površino ne šteje sanitarije, čajne kuhinje in notranje komunikacije, je namreč znašala le 4.559 kvadratnih metrov.
To dokazuje tudi elektronsko sporočilo, ki naj bi ga pridobili kriminalisti. V njem je namreč Vežnaverjev zastopnik obvestil ministrstvo za javno upravo, da ima stavba le 3.000 kvadratnih metrov dejansko uporabne površine za pisarne, preostalih 1.600 kvadratnih metrov pa je namenjenih za spremljajoče prostore.
Preberite še:
Afera sodna stavba: ko je država plačala milijone, jih je Vežnaver takoj nakazal naprej
Kdo je bil že mesece pred razpisom v stikih z Vežnaverjem?
Odgovorni na ministrstvu se na to niso ozirali. Ravno nasprotno, sredi avgusta, le nekaj dni po katastrofalnih poplavah, je Gojkovič Vežnaverja kot edinega od ponudnikov obvestil, da bodo z njim nadaljevali pogajanja – pod pogojem, če "bo investicijska dokumentacija potrjevala upravičenost investicije".
Zakaj so torej šli s poslom naprej? Ker so bili, tako sumijo kriminalisti, z Vežnaverjem že prej v stiku.
Že tri mesece pred objavo javnega natečaja, marca 2023, so namreč na ministrstvu pregledali trg poslovnih prostorov v Ljubljani. Tudi ta projekt je vodil Starček. Kot eno od možnih lokacij za nove prostore sodišč so določili tudi Vežnaverjevo stavbo, pri čemer so v dokument zapisali, da znaša njena površina 5.127 kvadratnih metrov – torej toliko, kot je pozneje v ponudbi navajal Vežnaver.
Kdo je zaslužil pri prodaji stavbe
Toda na ministrstvu tega podatka iz javno dostopnih virov niso mogli pridobiti. Evidenca geodetske uprave (Gurs) je namreč navajala, da je površina te stavbe za 500 kvadratnih metrov manjša. To pomeni, da so uslužbenci ministrstva takšen podatek lahko izvedeli le od Vežnaverja oziroma njegovih predstavnikov. O pogovorih z njim na ministrstvu ni nobenih zapisnikov, zabeležk ali uradnih podatkov. Vse to pa krepi sume, da so na ministrstvu celoten postopek prilagodili izbiri Vežnaverjeve stavbe.
Preberite še:
Afera sodna stavba: država od Vežnaverja "pozabila" kupiti eno od parcel
Zamolčali, da kupujejo zgradbo v razsulu
Sledila so nova opozorila iz vrst zaposlenih na ministrstvu. Eden od njih je Starčka septembra lani obvestil, da zaradi dotrajanosti objekta ne more opraviti varnostne ocene in da bo to lahko storil šele po tem, ko bo izdelan projekt prenove.
Toda Gojkovič in Starček sta pospešeno delala na poslu. Septembra lani je ministrstvo prvič obiskala Vežnaverjeva zastopnica Nina Zidar Klemenčič. Nato je bila jeseni na vrsti izdelava investicijske dokumentacije, ki je morala "pokriti" nakup. Tudi tu je prišlo do navideznega kaosa.
Tedanja ministrica Dominika Švarc Pipan je tako 13. decembra imenovala strokovno komisijo za pregled in oceno investicijske dokumentacije, ki so jo sestavljali trije uslužbenci ministrstva. Toda njen ključni del, dokument identifikacije investicijskega projekta (DIIP), je Gojkovič na ministrstvo za finance poslal že 6. decembra, torej teden dni pred imenovanjem komisije, ki bi ga morala pregledati. Ta ga je potrdila 22. decembra, torej 16 dni pozneje. Za pripravo in nadzor tega dokumenta je bil zadolžen Starček.
Pri tem naj bi kriminalisti ugotovili, da dokument v več delih ni odražal dejanskega stanja takrat še Vežnaverjeve nepremičnine. Čeprav je stavba povsem dotrajana, dokument le v enem stavku omenja, da so na njej poškodbe.
V naglici pa so na ministrstvu povsem povozili tudi uredbo, ki določa pripravo investicijske dokumentacije na področju javnih financ. Na ministrstvu bi tako morali najprej počakati na potrditev DIIP, šele nato pa začeti s pripravo predinvesticijske zasnove (PIZ) in investicijskega programa. Toda oba dokumenta so začeli pripravljati že pred tem, saj se je z nakupom sodne stavbe očitno zelo mudilo.
