V zadnjem času smo priča številnim polemikam in mnenjem o novem predlogu gradbenega zakona. Razvnel se je umetno ustvarjen spor med arhitekti in gradbeniki, ki se na videz vrti okoli vprašanja "Kdo lahko vodi projekt?". Če zadevo pobliže analiziramo, hitro ugotovimo, da gre za delitev denarja in s tem tudi vpliva na projektu. Zdi se, da nekaj močnih projektanskih hiš v navezi z izvajalci in aktualno prostorsko politiko zapira trg, tudi s prisvajanjem referenc.
Tisti, ki dobi projekt in drži pogodbo, odloča, kdo bo delal in kdo ne bo delal (ter za koliko). Prav tako ukrivlja zakon, kakor mu je drago. Institucije gledajo v drugo stran, zakonodaja, zbornični kodeksi in birokracija pa je zasnovana tako, da jo je mogoče upogibati in kriviti.
Dejstvo je, da bo s spremembo zakona dela za arhitekte precej več in denarja bistveno manj. Iz mojih izkušenj težko verjamem, da se bo gradbenik ukvarjal s prostorom. To bo seveda še vedno fizično izvajal arhitekt, reference za to delo pa si bo prisvajal vodja projekta, ne da bi na projektu aktivno sodeloval. Podpis na projektu v Sloveniji pač ne pomeni prav zelo veliko, kot tudi avtorske pravice ne.
Če se bo ta trend nadaljeval, bo v Sloveniji lahko izvajalo projektiranje samo nekaj podjetij (kar je verjetno tudi cilj nekaterih), ki zaradi interesov veselo razpihujejo polemiko v javnosti. Večina, tudi gradbeniki, pa se bo hitro začela zavedati, da zadeva ni uperjena samo proti arhitektom, temveč proti vsem projektantom, razen proti tistim, ki so dovolj veliki in vplivni, da lahko krivijo zakon. Posamezni akterji, ki so manjšina in ne večina, tega niti ne skrivajo in sami v medijih javno priznavajo, da sami že desetletja kršijo zakone. Povprašati se je potrebno, komu ustreza ta konflikt in kaj si kdo od njega obeta ter zakaj na kršitve nihče ne reagira.
Problematika je že vidna pri nekaterih javnih naročilih, kjer se načrt arhitekture poenostavlja na nekakšna arhitekturno oblikovalska izhodišča. Ob tem je treba poudariti, da količina dela za arhitekte ostaja enaka ali večja, odločanje o prostoru pa je v domeni neregulirane pozicije vodje projekta. Bo arhitekt še arhitekt, če ne bo imel vpliva na oblikovanje prostora?
Kdo kaj dela in za kakšen denar?
Če pogledamo projekte iz polpretekle zgodovine, ugotovimo, da so bili projekti nekoč bolj elegantni, skrbneje obdelani in po svoji vsebinski strukturi praktično identični, (kar je logično, ker to narekuje sam postopek dovoljevanja). Nekoč je bil projekt za gradbeno dovoljenje prikazan na enem samem, vzorno zrisanem prikazu. V polpretekli zgodovini, še pred mojim časom, so uporabljali mapo lokacijska dokumentacija, ločeno mapo, ki je opisovala in določala vse podatke, ki so bili potrebni za izdajo gradbenega dovoljenja. Realno gledano se vsebinsko ni skoraj nič spremenilo. Vse, kar počnemo, je to, da osnovne gradnike projekta prelagamo iz enega lončka v drugega, ker da je treba nekaj delati in da naj bi to poenostavilo postopke ter s tem pomagalo gospodarstvu. V realnem prostoru pa se z vsako spremembo zakona obseg projekta poveča, postopek podaljša, cena projekta pa se, vsaj za načrt arhitekture, zmanjša.
Da bi bila zmeda popolnejša, je država prepustila pripravo prostorskih aktov občinam, ki vsaka za sebe pripravlja in interpretira prostorske zakone in prostorske zahteve, ob tem pa se uporabljajo diametralno nasprotne terminologije. Tako nekaj, kar velja v Kopru, ne velja tudi v Ljubljani ali Kranju. V primeru interpretacije zakonskih aktov krovno ministrstvo izda mnenje, ki ni obvezujoče.
Posledično arhitekti, ki smo zadolženi za prostor, največ časa izgubimo na delu projekta, ki je finančno podcenjen. Predstavlja naporno forenzično delo, kjer je potrebno razslojiti in interpretirati vsak strokovni in osebnostni aspekt, na katerega naletimo v procesu. Zdi se, da sam projekt sploh ni pomemben, zato se strinjam z letošnjim Prešernovim nagrajencem, ki komentira kulturo prostora in pomanjkanje dobre arhitekture v prostoru. Imamo dobre arhitekte, vendar se to v prostoru ne čuti. Kaj lahko posamezni arhitekt naredi v taki godlji? Brez politične in institucionalne podpore ne prav veliko. Lahko se poglobimo vsak na svoje mikro delovanje in poskušamo prav iz vsake, še tako majhne in nepomembne arhitekture narediti prostorski presežek, vendar se vam tudi v tem primeru lahko zgodi, da si ga bo nekdo drug poskušal na silo prisvojiti in ga suvereno podpisati. Avtorske pravice v Sloveniji namreč ne veljajo kot drugod. V Sloveniji avtorska pravica pomeni, da si lahko kupiš avto.
Tu ne govorimo o konfliktu dveh strok, pogovarjamo se o sporu med do prostora dobronamernih akterjev in iniciativ ter tistimi, ki to niso.
V Sloveniji se vse dogaja z nekim časovnim zamikom, ki je v zadnjih letih vse krajši. Zato upam, da bomo skupaj hitro ugotovili, da brez sistema, standarda in reda ne gre. Če želimo imeti državo, moramo za njo skrbeti. Če zanjo ne bomo skrbeli, bo to storil nekdo drug, ki bo to počel oziroma že dela izključno zaradi svojega interesa. Malo verjetno je, da bo deregulacija prinesla tržno samoregulacijo. Se nam obeta Skopje?
Pobudnikov sprememb zakona seveda ne zanima delo, ki je potrebno v začetnih fazah projektov. Češ, se bo že kdo našel, ki bo to naredil. "Sej bo arhitekt neki namalou pa podpisou ..." Tako se zgodovina ponavlja z rekom iz devetdesetih, ki glasi: "Pomembno je posel pridobiti, naredil ga bo pa že kdo." Prav tako mi je nekdo nekoč dejal: "Lepo si opisal problem, sedaj pa poišči še rešitev."
Rešitev je enostavna: treba je spoštovati zakone, stroko in standarde. Prav tako pomembno je vzpostaviti sistem, ki kaznuje kršitelje, in nadomestiti tistega, ki jih nagrajuje. Ker tega ne storimo kot družba, kršitelj postane zakonodajalec.
Ko imaš denar, čast in reference niso problem
Zaključil bi z besedami inženirja gradbenih konstrukcij. Na nekem sestanku za projekt ureditve Urbanega parka Šentvid, ko so me prisotni gradbeni inženirji (ne vsi) prepričevali, da se ne da, da bo drago, da zakaj nebi, presekal debato z: "Mislim, da ni dobro, da delamo slabo." In je bilo - dobro.
Dobre arhitekture si vsi želimo, arhitektov na projektu nekateri očitno nekoliko manj. Razprava se odvija na filmskem nivoju "you will not give, I'll take"*. Vedno pa se bo tudi kje našel kakšen arhitekt, ki bo projekt izdelal za manj, in kot kaže, tudi brez podpisa. In ker je proti vetru težko, bi morda morali arhitekti sami obrniti to zgodbo in se postaviti na pozicijo, ne zanima nas čast, podpis in nagrade, zanima nas le denar, kar je mrko sporočilo tega diskurza. Ko imaš denar, tudi čast in reference niso problem. Verjetno se bomo potem lahko končno ukvarjali z arhitekturo kot kreativnim procesom in ne z destruktivnim političnim diskurzom.
Arhitekti ne potrebujemo posrednike in projektne managerje, potrebujemo poštene sodelavce – partnerje.
Natečaji so eden od osnovnih demokratičnih orodij družbe za pridobitev najboljših rešitev. Z ukinitvijo natečajev bodo o prostoru odločali tisti, ki to lahko počnejo zaradi denarja. Hiter prelet po portalu javnih naročil že kaže glavne obrise stanja in smer, v katero se (ne)hote premikamo. Železniška postaja Ljubljana, Drugi tir, Karavanke ... Očitno bomo, kot v znani povesti in že toliko generacij poprej, morali tihotapiti sol. V tem primeru načrte arhitekture. Ali bomo to počeli zakonito s podpisom ali nezakonito s podpisom nekoga drugega, ki ga postavlja neka zunanja entiteta, pa bo stvar prestiža. Mislim, da ni dobro, da delajo slabo.
* te besede je v kultnem filmu Boter izrekel Joey Zasa, ki je prevzel posle družine Corleone v New Yorku
O avtorju:
Damjan Bradač je arhitekt in avtor arhitekture portalnega območja predora Šentvid z urbanim parkom, portalov predora Markovec, novega južnega portala predora Karavanke, ene od verzij Železniške postaje Ljubljana in številnih drugih in drugačnih nalog v iskanju arhitekture, kjer je običajno ni.
