V tednu, ki je za nami, se je odhajajočemu ministru za notranje zadeve Alešu Hojsu sesula še ena hišica iz kart. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da so Hojsovi, torej vladni odloki o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogoja prebolelosti, cepljenja in testiranja (PCT) neustavni. Zdaj veste, bi rekel nekdanji voditelj nekdanje oddaje Studio City. Množica varnostnikov, študentov in drugega osebja, ki je več mesecev pred vrati trgovskih centrov in bencinskih servisov gledala v vaše telefone, odčitavala QR kode in preverjala osebne izkaznice, tega glede na takrat veljavne predpise ne bi smela početi.
A to v vsej zgodbi še zdaleč ni najhuje.
Osvežimo si spomin. Sredi lanskega poletja, ko je Slovenijo začel napadati četrti val virusa, je vlada Janeza Janše odločila, da v trgovine in gostinske lokale ni več dovoljeno vstopati brez izpolnjevanja pogoja PCT. Vsi, ki smo želeli vstopati v javno življenje, smo si morali na telefone naložiti aplikacijo za skeniranje QR kode z digitalnega covid potrdila. S tem smo morali pristati tudi na to, da se pred vrati trgovin, bencinskih servisov in gostinskih lokalov obdelujejo naši osebni podatki, torej ime in datum rojstva. In tu se je zapletlo.
Preberite še:
Ta oblast se mora posloviti. Ker je za družbo nevarna.
Odloki, ki jih celo ministri niso brali
Tej nameri vlade se je namreč uprla informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. Ne zato, ker bi bila zagrizena anticepilka ali sploh ne bi verjela v covid-19. Ravno nasprotno, preverjanje pogoja PCT je ni motilo, a le dokler ga določa ustrezni zakon. Nasprotovala je zgolj temu, da vlada v človekove pravice radikalno posega z odloki.
Marsikomu se razlika med zakonom in odlokom verjetno ne zdi pomembna, a dejansko gre za mejo, ki demokratične države ločuje od diktatur. O zakonih odloča parlament, v katerem sedi 90 izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki razpravljajo o njegovi vsebini. Še pred tem jih prebere zakonodajno-pravna služba državnega zbora. Medtem odloke sprejema vlada. Pod Janšo in Hojsom je to ponavadi počela na dopisnih sejah, kar pomeni, da jih ni prebrala celo večina ministrov.
Si res želimo oblast, ki bo sredi noči arbitrarno in samovoljno odločila, katere človekove pravice bo začasno suspendirala? Je takšen poseg v življenja dveh milijonov prebivalcev te države res lahko le stvar dnevnega razpoloženja enega ali dveh ljudi? Prav na te dileme je ves čas opozarjala Mojca Prelesnik, zaradi česar se je že takrat obrnila tudi na ustavno sodišče.
Preberite še:
Učna ura iz politične zlorabe moči #kolumna
"Škodi, kjer le more. Ne glede na žrtve."
Danes, devet mesecev in dva vala epidemije pozneje, so ustavni sodniki odločili, da je imela informacijska pooblaščenka v celoti prav. Presodilo je, da so odloki neustavni zaradi natanko istih razlogov, o katerih je govorila. Vladi je zdaj dalo na voljo leto dni časa, da podlago za morebitno ponovno uveljavitev pogoja PCT uredi z ustreznim zakonom. Konec dober, vse dobro, boste rekli. Ne, v resnici ni. Na tej točki se moramo namreč še enkrat spomniti, kaj vse je iz ust in izpod tipkovnic vladajočih takrat letelo v smer Mojce Prelesnik.
Aleš Hojs ji je očital, da ji ni mar za življenja. Janez Janša ji je očital, da "škodi, kjer le more". Obtoževal jo je, da se "skupaj s svojo četico političnih nameščencev od samega začetka epidemije bori proti preventivnim in zdravstvenim ukrepom za zajezitev covid-19. "Ne glede na žrtve. Za vaš denar," je nanjo ščuval lastne privržence, plačane propagandiste in trole. Anja Bah Žibert je pooblaščenki žugala, da "dobesedno pomaga širiti virus, ne pa omejevati". Branko Grims jo je klical na zagovor pred - pozor - komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, Zmago Jelinčič pa zahteval njeno razrešitev. Nova24TV jo je zmerjala na osebni ravni. Poslanci SDS so celo zahtevali, da se redno letno poročilo urada informacijske pooblaščenke dopolni s pojasnili glede nekaterih njihovih navedb.
Cinizem ne bi mogel biti večji. Da širijo virus, je vsem tistim, ki so opozarjali na njene pravne in druge stranpoti, očitala ista oblast, ki je pred drugim valom pozabila na zaščito domov za starejše, naročila manj cepiv, kot bi jih lahko, in vsak teden spreminjala strategijo cepljenja zato, da jo je prilagajala izbranim skupinam. Vse to je počela ista oblast, ki je govorila o reševanju življenj, medtem pa s kombinacijo zaostrenih pogojev PCT in "jokerja" v obliki cepiva Janssen pripeljala do smrti 20-letne Katje, ne da bi za to kdorkoli prevzel politično odgovornost. Oblast, ki je kritikom očitala, da "škodijo, kjer le morejo", sama pa epidemijo omejevala z množičnim kupovanjem dokazano neustreznih hitrih testov.
Preberite še:
Samodržec je odšel. A ve, da se lahko vrne. #kolumna
Če ne rušiš demokracije, širiš virus
To je ista oblast, ki je odloke šele po intervenciji ustavnega sodišča začela objavljati v uradnem listu. Ki je za pol leta uvedla neustavno policijsko uro. Ki bi morala po navodilu ustavnega sodišča vsak teden pri zdravstveni stroki preverjati, ali so grobi posegi v človekove pravice še nujni ali ne, a tega ni počela. Ki je vrata šol in zavodov s posebnimi potrebami odprla šele po ukazu ustavnega sodišča, na katerega je ves čas zlivala verbalno gnojnico. Ki je pogoj PC za zaposlene v državni upravi in številne ostale ukrepe uvedla ali želela uvesti brez ustrezne zakonske podlage.
Zakaj? Ker celo v odhajajoči sestavi parlamenta, prežeti s politično korupcijo in kupovanjem poslancev, po lanskem polomu na referendumu o vodah ni zmogla zbrati zadostne večine za sprejetje zakona o nalezljivih boleznih, ključnega orodja za sprejemanje ukrepov proti epidemiji. Zadnja odločitev ustavnega sodišča je tako dokončno razgalila "pišmeuhovstvo" odhajajoče vlade, njeno načrtno igranje igre zunaj ustavnih pravil, kot bi temu rekel dr. Saša Zagorc. V tej nočni mori so lahko prvorazredni vladali brez parlamenta, drugorazredni pa so lahko njihovo vožnjo z buldožerjem po ustavnem redu le nemo opazovali – če niso želeli biti ozmerjani za širilce virusa.
Danes je jasno, da je slovenska demokracija, seveda pisano z malo, komaj uspela preživeti dve leti načrtnega uničevanja. A prej ali slej se bomo morali vprašati: kdo bo zahteval odgovornost Aleša Hojsa in njegovih prijateljev?
