"Naš sistem ne deluje, če ljudje ne sodelujejo" – Barack Obama
Štiriindvajsetega aprila je demokracija v Sloveniji premagala Demokracijo. Gibanje Svoboda je vladi Janeza Janše zadalo boleč poraz, gre za največjo volilno zmago katerekoli stranke v zgodovini naše države. Da bi bil poraz še toliko hujši, je zmagala novoustanovljena stranka, ki se je morala boriti proti utečenemu propagandno-korupcijskemu stroju stranke in države.
Toliko predvolilnih sladkarij, kolikor jih je vladajoča klika zmetala v nas tik pred volitvami, še nismo doživeli, tudi če seštejemo vse prejšnje volitve skupaj. Dosegli so samo to, da sta dve od strank koalicije dobili po enega poslanca več, toda cena za to je bila 12 poslancev satelitskih strank. Ti bodo parlament videli samo še od zunaj. Volitve tako niso bile poraz vladajoče koalicije, boljši izraz bi bil masaker. Zmaga je bila tako odločilna, da so se potopili celo načrti za izpodbijanje legitimnosti volitev - namesto centralno vodenega juriša tako vidimo le posamezne solo akcije strankarskih gorečnežev.
Praznujemo zmago v bitki, toda ne v vojni.
Preberite še:
Izgubljeni planet Blaža Brodnjaka #kolumna
Politična korupcija na najvišji ravni
Vojna je žal edini primeren izraz za dogajanje v Sloveniji vsaj od leta 2012 dalje. Že deset let namreč bijemo vojno med demokracijo in avtokracijo, ki jo je začela vpeljevati druga vlada Janeza Janše.
Če je bila prva vlada (2004-2008) ta hip še akualnega premierja res neka vlada desne sredine z določenimi odkloni od ustaljenih norm, je bila druga vlada že desant na demokracijo z namenom vzpostavitve nove republike, podjarmljene interesom enega človeka. Ta se je naučil lekcije iz leta 2008, da ljudstvo ni neumno in da vidi njegove rabote. Leta 2012 je to lekcijo vpeljal v prakso in začel z gradnjo enoumja, medijske prevlade, kjer bodo pregrehe ostale skrite. K sreči so poslanci takrat zbrali dovolj državljanske zavesti, da so namesto njega izbrali novo voditeljico Alenko Bratušek. Toda tudi to je bila lekcija, ki se jo je samodržec dobro naučil.
V letu 2020 je nastopila tretja vlada Janeza Janše in ta je lekcijo izpred osmih let vzel še kako resno. Preživetje te vlade do konca mandata je omogočila le politična korupcija na najvišji ravni. Še nikoli poprej niso bile možna taka norčevanja iz proračuna, zloraba javnih sredstev, korupcija in vse ostalo, vse z namenom obdržati 46 poslancev na svoji strani. Interpelacije so se kar vrstile, vse tako utemeljene, da bi bile v zreli demokratični družbi nepotrebne – interpelirani minister bi odstopil kar sam.
Toda javni denar je bil preveč mamljiv in premier preveč radodaren, zato se je saga, ki bi se po merilih dobrega okusa morala končati v manj kot letu dni, vlekla več kot dve leti.
Preberite še:
Ta oblast se mora posloviti. Ker je za družbo nevarna.
Volilna tekma ni bila poštena
Tudi iz tega bo potegnil lekcijo. Če bomo videli še četrto vlado Janeza Janše, ne moremo več pričakovati, da se bo končala na volitvah, niti ne na tako nedemokratičnih, kot so bile te. Volitve, kjer javna RTV in državni Siol delujeta kot del vladnega propagandnega stroja, kjer se deli bogat denar strankarskim medijem in kjer vladne stranke prosto kršijo pravila volilne kampanje, namreč niso več zares demokratične. Igra se je odvijala na nagnjenem igrišču, opozicija je igrala navkreber in vladni gol je bil manjši od opozicijskega. Opozicija je še vedno zmagala, toda če bi bilo igrišče še malo bolj nagnjeno in njihov gol le malenkost večji, bi bil rezultat kaj hitro lahko drugačen. Tudi to je lekcija, ki jo je dobil samodržec: strankarski mediji in javna RTV niso dovolj, potreboval bi še več.
Pričakovati je, da bo morebitna naslednja vlada te opcije napadla vse samostojne medije in jih nasilno podredila lastnim interesom že v prvem letu. Nekaj podobnega so poskušali že tokrat, a jim je preveč časa vzel neuspeli naskok na Slovensko tiskovno agencijo (STA). Poskušali so zlorabiti urad za preprečevanje pranja denarja, NPU in številne druge inštitucije, toda samodržec zdaj ve, da leto dni za te načrte ni dovolj. Samodržec zdaj ve, da mora naslednjič začeti prej, da bo imel dovolj časa za ureditev vsega potrebnega. Ve tudi, da pravna država še deluje. Sodstvo in tožilstvo še niso preveč okuženi, da bi delovali kot podaljšek strank.
Vse to in še več nas čaka, če ponovimo napako iz leta 2018 in ne sodelujemo v našem sistemu. K sreči je naša žrtev še vedno omejena na petnajst minut v nedeljo vsakih nekaj let. Letos smo res zmagali, za štiri leta smo varni, toda vojne še zdaleč ni konec. Trenutna situacija res ni slaba, toda močno spominja na situacijo 13. julija 2014, ko je na volitvah s 36 osvojenimi mandati slavil Miro Cerar s svojo SMC (zdaj Konkretno, izpadlo iz parlamenta).
In samodržec to ve.
Preberite še:
Država je le še šank. In prihaja zadnja runda. #kolumna
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
