Trenutni oblasti gre izjemno dobro vsaj v eni stvari. Izpopolnila je ne pretirano izvirno strategijo perverzije, prevrednotenja in sprevračanja, po kateri postane črno belo in belo črno. Obenem ali prav zato ji je uspelo v del prebivalstva pretočiti ideje novega konservativizma in domačijske zatohlosti.
Ne gre dvomiti, da tudi danes obstajajo v Evropi miselne šole, ki načrtno vzgajajo stratege za preoblikovanje družbene klime in družbeni prevrat. V nasprotnem primeru bi bilo sistematično izvajanje omenjenih perverzij težko razložljivo. Trenutna oblast je represivna v najpristnejšem pomenu besede. To je avtoritarna, pobalinska oblast, ki je zrasla na parolah o demokraciji. Po prihodu na oblast si je najprej podredila vojsko, policijo in obveščevalno službo, da bi jih izkoristila za svojo utrditev in ponastavitev stanja, ki smo ga državljani že leta 2013 odločno zavrnili. Primerjati jo je mogoče s staršem, ki – zaradi lastne nezrelosti – ne zna vzgajati drugače kot s terorjem, zastraševanjem in prisiljevanjem.
Preberite še:
Janševa hišica iz kart se bo sesula sama vase #intervju
Upor smo prepustili posameznikom
Imamo oblast, ki nas sili v obrambo samoumevnega - v zagovor najbolj osnovnih družbenih resnic in konsenzov, ki sploh omogočajo demokratično družbo, torej v utemeljevanje, zakaj je belo belo in črno črno in zakaj mora tako tudi ostati. Kajti po tem ne ostane več časa in energije, da bi se ukvarjali z aktualnimi družbenimi razhajanji, kaj šele z vizijo prihodnosti. Ob navedbah različnih medijev, zakaj je pomembna demokracija, zakaj človekove, zakaj delavske pravice, zakaj pravna in socialna država, zakaj svobodni mediji, zakaj javno zdravstvo in šolstvo, družbena enakost, zaščita okolja in trajnostni razvoj, se gre vprašati, ali je bilo utemeljevanje res nujno. Ali ni oblast že s tem, ko ji moramo to dopovedati, dosegla svojega namena? Si ljudstvo zares zasluži, da ga vodijo najmanj sposobni?
To, kar smo doživeli v zadnjih dveh letih, je navadna zloraba moči s strani klike, ki ves čas deluje na robu zakonitosti, ob asistenci ljudi s kriminalnim portfeljem, oblast pa razume kot sredstvo za doseganje parcialnih ciljev in kot sredstvo maščevanja, pardon, popravo preteklih krivic.
Toda vse to ji ne bi uspevalo brez konformizma, oportunizma in oglušujoče tišine tam, kjer bi morali najbolj vztrajno in glasno zavračati drsenje v avtoritarnost in normalizacijo nesprejemljivega. Namesto tega smo kot družba, že po tradiciji nesorazmerno odvisna od uspehov svojih najmočnejših členov, spet prepustili breme družbenega upora posameznikom in posameznicam, ki so se izpostavljali, tvegali lastne koristi in vso ceno za to (včasih dobesedno) plačali sami, namesto da bi v svojem uporu delovali v zaledju kolektiva. Tako akademskega, znanstvenega kot, morda najbolj nepojmljivo, celo medijskega in novinarskega.
Ali kot je pred časom dejala kubanska aktivistka Saily Gonzalez Velazquez: "Narod mora razumeti, da rešitev ni v posameznikih, temveč v množičnem prebujanju civilne družbe – da se za tvoje pravice ne bo boril nihče drug kot ti, da ti nihče ne bo podaril svobode."
Preberite še:
Država je le še šank. In prihaja zadnja runda. #kolumna
Obsedenost s komunizmom je smešna
Najnižjo mogočo raven komunikacije, ki jo spremljamo v zadnjih tednih, je omogočila in dokončno utrdila sedanja vlada s simpatizerji. V idealni različici sedanjosti nič od tega, kar so funkcionarji bevskali po Twitterju, ne bi vzeli resno. Še zlasti ne pritlehnosti, namenjenih posameznim državljanom in državljankam. Niti prakse družbenih omrežij ne bodo prikrile resnice, da govor, ki ga nekdo širi po javnem prostoru, največ pove o njem ali njej sami. Seveda ne na način, kot bi to maksimo perverzno želel v svojo korist obrniti gospodarski minister, češ da ugotovitve komisije za preprečevanje korupcije (KPK) o njegovi soodgovornosti za koruptivne državne posle povedo več o instituciji kot o njemu samem.
Da se oblastniki vsevprek prepirajo z institucijami, celo s posamezniki iz ljudstva, priča o zlorabi politične moči par excellence. Med najhujše perverzije sedanje oblasti sodi gotovo ideja tako imenovanih uravnoteženih medijev. Javna RTV mora biti demokratična, profesionalna in avtonomna, ne "uravnotežena". In kaj slednje sploh pomeni? Če očita "neuravnoteženost" in neprofesionalnost javnemu mediju ustanovitelj medijskega skrpucala, kakršno je Nova24TV, ga pač, celo če bi bili očitki upravičeni, ni mogoče jemati resno. Uničevanje javnosti preko posegov v RTV SLO in podrejanje medija politični opciji je velika grožnja ne le za javnost in novinarstvo, temveč za temelje slovenske demokracije.
Kdor razume oblast kot dovoljenje za likvidacijo drugače mislečega, nima legitimne oblasti. Obsedenost s komunizmom, ki smo ga v Sloveniji odstavili pred več kot 30 leti, je smešna, večno obujanje teme povojnega nasilja izpred 75 let pa perverzna zloraba zgodovine in mlajših generacij za ozke, docela nekrščanske male interese.
Preberite še:
Zakaj SDS na soočenja pošilja Hojsa #kolumna
Ugrabili so nam državo
Vemo, da ima to, kar se nam dogaja od osamosvojitve, precej manj opraviti s komunizmom kot z neoliberalizmom – ugrabitev države, plenjenje državnega premoženja, uničevanje srednjega razreda in potisk v revščino celega sloja ljudi, ki bi morali danes živeti bolje kot v predkapitalističnih časih, sistematična erozija demokracije in človekovih pravic. Fantazmo komunizma potrebujejo sile, ki demonizirajo socializem in koncept socialne države – na primer v ZDA, tudi marsikatera socialdemokratska stranka v Evropi –, medtem ko se trudijo ohraniti, razširiti in legitimirati neoliberalno ekonomijo kot edino možno realnost.
A če pomislimo zgolj na Rusijo in Kitajsko, vse bolj pa tudi na Slovenijo, je jasno, da kapitalizma ne gre enačiti z demokracijo. Pod krinko napredka za vse se trasira pot normalizaciji pohlepa peščice in povampirjenega korporativizma, ki je tudi človeka zreduciral na produkt in sredstvo golega okoriščanja. Od spopada Margaret Thatcher z angleškimi rudarji do odhoda Velike Britanije iz Evropske unije in pojava Borisa Johnsona je minilo dobrih 30 let. Realnost držav, kamor se je pozni kapitalizem naselil že pred štirimi desetletji, je tista steklena krogla, v kateri lahko vidimo svojo (bližnjo) prihodnost.
O avtorju:
Dr. Mojca Šorli je raziskovalka in prevajalka z Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
