"Sem član SDS in odgovarjam za dejanja, ki jih opravljam. Dokler lahko predstavljam politiko, za katero menim, da je pravilna, bom aktiven."
(Anže Logar, Dnevnik, 8. oktober 2022)
Ko je Anže Logar v začetku julija napovedal kandidaturo za predsednika republike, se je zdelo, da za zmago nima nobenih možnosti. Spomin na travmatično obdobje tretje Janševe vlade je bil še svež. Od zgodovinske nezaupnice vladi SDS, ki je volivce neuspešno "kupovala" s stotinami milijonov evrov proračunskega denarja, sta minila le dva meseca. Vsa država je bila v pričakovanju čiščenja Janševe zapuščine. Le kako bi lahko predsednik republike postal nekdo, ki je bil minister v njegovi vladi, ob vseh govoricah o hladnih odnosih z Janšo pa še vedno vodi svet SDS?
Vrstila so se ugibanja, da je Logar moral kandidirati, ker ga želi Janša v političnem smislu "skuriti". Pred štirimi leti je v Ljubljani izgubil županske volitve proti Zoranu Jankoviću. Še en politični poraz bi Logarja, tako so šle interpretacije, dokončno izločil kot morebitnega naslednika Nezamenljivega na čelu SDS. Ko je Logar ob objavi kandidature govoril o razdeljenosti slovenske družbe, ne da bi omenil nekdanjega premierja, ki je dve leti zmerjal vse kritike njegove oblasti, se je njegov politični projekt zdel še bolj obsojen na propad.
Toda pri tem smo vsi skupaj podcenili slovenske medije - in njihovo sposobnost, da vidijo le tisto, kar želijo, ne pa očitnega.
Preberite še:
Lahko Anže Logar zmaga? #kolumna
Imate kuli, gospod Logar?
Minili so namreč trije meseci, v katerih je Logarju dejansko uspelo "prodati" svojo narativo. Da je neodvisni kandidat, čeprav je podpise zanj zbirala SDS. Da je v avtoritarno vodeni stranki edina notranja opozicija Janši, četudi z njim po lastnih besedah "dobro sodeluje". Da ima jasna stališča do vsega, četudi se vedno znova izogne vsakemu, le malce bolj neprijetnemu vprašanju, še posebej o napakah SDS.
Berete lahko, da se bo Anže Logar kot predsednik republike "oglašal, ko bo treba", čeprav je bil kot minister v Janševi vladi vsaj javno dve leti popolnoma tiho ob vseh njenih ekscesih, klientelnih poslih in verbalnemu nasilju. Logar v intervjujih daje vtis največjega Evropejca in ne ministra za zunanje zadeve v vladi, ki je Slovenijo silila v smer Budimpešte in Varšave. Ko nas prepričuje, da "odgovarja za dejanja, ki jih opravlja", ga nihče ne vpraša, zakaj je njegovo ministrstvo za potrebe predsedovanja EU kupilo 78.000 kulijev od Rajka Janše, brata prvaka SDS. Ko z vidno zadrego pove, da "ima težave z Rokom Snežičem", se dela, kot da ne ve, kdo je iz Republike Srbske pripeljal denar za njegovo stranko.
"Če ste pozorno spremljali, nisem bil v vojni z mediji," nam razlaga Logar, minister v vladi, ki je nezakonito uničevala Slovensko tiskovno agencijo (STA). Prav z njegovega ministrstva je leta 2020 na Svet Evrope romala zloglasna depeša o "komunističnih strukturah" v slovenskih medijih. Tja jo je poslal Tone Kajzer, znani Janšev vir za fotografiranje diplomatskih depeš, ki ga je na položaj veleposlanika v ZDA nastavil prav Logar.
Toda Logar se je v treh mesecih mojstrsko izpilil v tem, da o teh in drugih zanj potencialno neprijetnih zadevah ne govori. Kot da preteklost zanj ne obstaja. Šele zdaj, ko se je nekdanji okoljski minister Andrej Vizjak vrnil v politično anonimnost, je recimo "priznal", da se je ob razkritju njegovih pogovorov z Bojanom Petanom o lomljenju sodniških jajc zavzemal za njegov odstop.
Preberite še:
Kdo je državi prodal kravate, ki jih nosita Janša in Logar
Kako ustvariti Boruta Pahorja 2.0
Seveda gre Anžeta Logarja razumeti. To kar počne, je s stališča njegove želje postati predsednik republike edino logično. Na eni strani ve, da bi bil kot fanatični zvočnik SDS, kot "hojs" ali "černač", vnaprej obsojen na prepričljiv poraz. Na drugi strani se zaveda, kje je njegov domicil, v katerem varno prebiva že 20 let. Ve, kdo mu je pomagal zbirati podpise in kdo ga lahko kadarkoli "potopi".
Njegova kampanja je zato podobna hoja po vrvi. Medtem ko skrbno pazi, da se ne bi zameril trdemu jedru strankarske "očetnjave", skuša "drugi strani" s svojo spravljivostjo, ki ga zanaša v verbalno praznost, dajati vtis, da je drugačen kot SDS. Da je "naš" tako za ljudi, ki z rumenimi zastavicami poleti mahajo v Trenti, kot za sredinske volivce, ki politiko le bežno spremljajo.
Da to Logarju celo uspeva, so krivi mediji. V televizijskih soočenjih mu večinoma prizanašajo. Kaj je počel pred aprilom 2022, jih praktično ne zanima, saj je "treba gledati naprej". Izpuščajo ga iz konfliktov z ostalimi kandidati. V veliki večini mu dopuščajo vnaprej pripravljene "voleje" na vprašanja, ki naj bi bila zanj manj prijetna, in žongliranje na terenu moralnih floskul. Iz Logarja ustvarjajo Boruta Pahorja 2.0 - le da nova različica dejansko prihaja iz Janševe stranke.
Preberite še:
Razkrivamo Logarjevo depešo o slovenskih medijih
Vidijo le, kar želijo videti
Zakaj naši mediji to počnejo? Nekateri bi razloge verjetno iskali v dolgoletnem krčenju medijske panoge, ki naj bi načelo tudi njene obrtniške sposobnosti in domet. Toda pravi odgovor se skriva drugje.
Logarju se namreč – ne krivemu ne dolžnemu – dogaja isti fenomen, kot se je leta 2018 Mateju Toninu, leta 2011 pa Gregorju Virantu. Uredniki, novinarji in vsi drugi, utrujeni od večnega hegemona desnice, ki jih že vrsto let osebno napada, v Logarju vidijo le tisto, kar želijo videti – mladega politika, ki bo morda nekoč Janši vzel štafeto in SDS vrnil nazaj na pota zmerne desne sredine. V Logarja projicirajo lastne politične fantazije o bodočem liderju, ki bo slovensko desnico peljal stran od Viktorja Orbana in Giorgie Meloni – kako natančno bi to lahko storil kot predsednik republike? Všeč jim je kot "kul" politik nove generacije, ki jih ne zmerja in ne "teži" s komunizmom. "Kupili" so Logarjevo Potemkinovo vas – da on ni SDS, a hkrati je.
A pri tem ne želijo videti vsega ostalega: da je Logar v osnovi značajski pragmatik, ki ima raje še tako nevzdržno sobivanje s političnim "očetom" kot odprt konflikt z njim. Ki očitno vztraja v političnem zakonu le zaradi funkcij, ki mu jih ta prinaša, četudi se mu kdaj ob tem, kar gleda, res obrača želodec. Ki se najbolj od vsega boji Janševe "fatve", izgona iz raja, zato se je izuril v umetnosti gledanja stran. Ki ga vsi večno čakajo, sam pa nikoli ne stori odločilnega koraka. Ki mu – kot bi rekel Andrej Vizjak – jajc niti ni treba streti.
Zato vsi skupaj premislimo še enkrat: si takšnega predsednika republike res želimo?
