V začetku julija je eden od časopisov objavil prvo anketo o tem, koga volivci vidijo kot novega predsednika republike. Vrstni red na vrhu je bil: Nataša Pirc Musar - 30 odstotkov, Anže Logar - 24 in Marta Kos – 16. Še isti dan me je klical nekdo, ki ima dober vpogled tako v domačo politično areno kot v raziskave javnega mnenja.
"Še tri, štiri takšne ankete, pa se bo ustvaril vtis, da je vrstni red 'zabetoniran'. Ampak to je za vodilnega kandidata tudi nevarno. Verjemi, pri anketah je velika siva cona. Nikoli ne moreš vedeti, ali agencije delajo tudi za koga, ki ga merijo," je dejal sogovornik. Skušal mi je dopovedati, da so volitve v določeni meri vedno nepredvidljive. Na koncu je vsak volivec v kabini vedno sam – z glasovnico in 'kulijem'.
Ko sta ta teden v tekmi za najvišjo voljeno funkcijo v državi od prej naštete trojice ostala le še dva, so nekateri že začeli ugotavljati, da so volitve za predsednika republike odločene. Po njihovem bo Nataša Pirc Musar prepričljivo zmagala, morda celo v prvem krogu, Anže Logar pa za to nima nobenih možnosti. Mar res?
Preberite še:
In kam je vas uvrstil Ivo Boscarol? #kolumna
Idealno izhodišče Nataše Pirc Musar
Na prvi pogled Nataši Pirc Musar ne bi moglo kazati bolje. Njeno začetno izhodišče je idealno. Na levi sredini trenutno nima konkurenta. Ima odkrito podporo vplivnih ljudi s tega pola in denar. Njen volilni štab vodi poslovnež/soprog, ki je med tranzicijo obračal milijone. Sama napoveduje, da "bo v najbolj kritičnih časih jasno in glasno povedala svoje mnenje". To je viža, ki jo mnogi na levi sredini po desetih letih Boruta Pahorja radi slišijo. Njene pretekle zgodbe, od Rdečega križa do Lidlovega sindikata, velike večine medijev ne zanimajo.
Njen glavni tekmec bo nekdanji zunanji minister v Janševi vladi, ki skuša najti kvadraturo kroga. Na eni strani nastopa kot "povezovalni", celo napol neodvisni kandidat, ki z Janšo nima ničesar. Na drugi strani je še vedno predsednik sveta SDS in dolgoletni član stranke, ki mu je pomagala v rekordnem času zbrati 12.000 podpisov. Logar bo dva meseca hodil po vrvi. Njegova kampanja bo neprestano iskanje ravnotežja - med hegemonom desnice, ki ga je poslal še na ene volitve tudi zato, da ga dokončno "skuri" kot potencialnega naslednika na čelu stranke, in preostalim svetom, ki že leta zaman čaka na Logarjev javni obračun s političnim "očetom".
Za nameček bodo predsedniške volitve v času, ko je spomin na ekscese Janševe vlade še svež. Na dan prihajajo Hojsovi načrti za evakuacijski predor pred protestniki in posli, ki jih je teden dni pred odhodom z oblasti uredil bodočemu delodajalcu. Kadrovsko dogajanje na RTV Slovenija se zdi kot film alternativne resničnosti, če bi na volitvah 24. april slavil Janša. Vse to bo šlo v prid Nataši Pirc Musar. Kje se ji torej sploh lahko zalomi?
Preberite še:
Dedek, kje je tvoj digitalni bon? #kolumna
Volitve so nepredvidljive, sploh v Sloveniji
Med parlamentarnimi in predsedniškimi volitvami je velika razlika. Na prvih ljudje izbirajo, kdo bo na dnevni ravni upravljal državo, na drugih pa, kdo jo bo predstavljal. Ljudje na parlamentarnih volitvah iščejo zanje najbolj sprejemljiv paket vodje, politične stranke in ideologije, na predsedniških volitvah pa izbirajo simbol države. Iščejo človeka, ki je zanje sprejemljiv kot osebnost. Ki ga spoštujejo, a ga lahko hkrati tudi začutijo. Ki je državniški in ljudski hkrati. Ki zna salutirati častni četi, a se občasno ljudem tudi zasmili.
Presenečenja so se zato že dogajala. Po vseh uveljavljenih političnih pravilih Borut Pahor leta 2012 nikoli ne bi smel postati predsednik republike. Leto dni pred tem je njegova vlada razpadla na čereh recesije in notranjih sporov, nato je moral oditi še z vrha stranke. Leta 2017 si nihče ni mislil, da bo Pahorja na volitvah skoraj premagal Marjan Šarec, takrat župan Kamnika. In le kdo je davnega leta 1989 res verjel, da bo za člana predsedstva Jugoslavije izvoljen širši javnosti neznani Janez Drnovšek, ne pa ugledni partijec Marko Bulc?
Prav na polju, kjer se nekatere samoumevnosti v politiki nehajo, utegne imeti Nataša Pirc Musar težavo. Če resno računa na "anti-Janša" karto, pozablja, da ta najučinkoviteje deluje ob relativno visoki volilni udeležbi. Leta 2017 je v drugem krogu predsedniških volitev glasove oddalo le dobrih 700.000 ljudi, enako tudi leta 2012. Za primerjavo: najvidnejše stranke z desnega pola so na zadnjih parlamentarnih volitvah, kjer je bila udeležba rekordna, skupaj prejele več kot 420.000 glasov. To je bazen, kjer jih bo nabiral Logar. Leta 2007 jih je Lojze Peterle v prvem krogu predsedniških volitev dobil 280.000.
Preberite še:
Ko Nataša Pirc Musar govori jezik portalov SDS
Napada medije in želi biti žrtev
To pomeni, da mora Nataša Pirc Musar, če želi z gotovostjo zmagati, za prihod na volišča motivirati tudi na sto tisoče ljudi, ki v tem trenutku razmišljajo, ali bi tja sploh šli. Gre za pisano množico tistih volivcev Gibanja Svoboda, ki so aprila letos odšli na volišča po dolgih letih abstinence, privržencev SD in Levice, ki nimata svojega kandidata, dosedanjih simpatizerjev Marte Kos in nazorsko zmerno desnih volivcev, ki ne marajo Janše.
Vsega tega Nataša Pirc Musar ne počne, s čimer si otežuje položaj. Četudi ima navidez trasirano pot do zmage, je v javnih nastopih agresivna. Napada redke medije, ki si drznejo pisati o že znanih poslih šefa njenega volilnega štaba. Enkrat si želi biti žrtev, drugič osorni zasliševalec. Deluje nervozno in konfliktno, kot da je v sodni dvorani in ne na vrhu anket. Zapleta se v spore – celo s skupinami ljudi, ki bi jih morala privabljati na volišča. Je res prepričana, da jo bo dovolj ljudi na tak način začutilo kot nekoga, ki ga želijo videti na predsedniškem položaju? Ali takšna pač je?
Zato: da, Anže Logar lahko zmaga, ker je Nataša Pirc Musar že pokazala, da zna biti sama sebi največja nasprotnica. Morda ima ključe predsedniške palače res na pladnju, a morala si jih bo znati vzeti. Če ne, si bo kriva izključno sama.
