Četrtek: 38 umrlih zaradi covid-19. Sreda: 41 umrlih. Torek: 40 umrlih. Ponedeljek: 27 umrlih. Nedelja: 24 umrlih. Sobota: 23 umrlih.
To je tragična bilanca epidemije v Sloveniji, ki je med najslabšimi v Evropi. Dovolj je bilo skrivanja in prelaganja odgovornosti, številke povedo vse. 193 umrlih zaradi covid-19 v šestih dneh je enako, kot bi v Nemčiji v istem času umrlo osem tisoč ljudi. V resnici jih je slabih tisoč, torej več kot osemkrat manj. Tu smo in nič ne kaže, da bo v prihodnjih dneh kaj boljše.
Janševa vlada je z epidemijo zavozila. Ker je ukrepala prepozno, se je prosto razmahnila po vsej državi, na tej poti pa uničuje vse pred seboj: od gospodarstva do človeških življenj. Kdor se čudi, zakaj milejši ukrepi v Nemčiji delujejo, pri nas pa ne, pozablja na enostavno dejstvo. Tam so javno življenje začeli omejevati, ko je delež okuženih dosegel pet odstotkov med testiranimi. Isto priporoča tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki jo je Janša še spomladi redno napadal na Twitterju. V Sloveniji je mehki "lockdown" nastopil, ko je delež okuženih že presegel petino. Država se je tako začela pred epidemijo resneje braniti šele, ko je ta že zmagala.
Janša, zadnji voditelj EU, ki še ni priznal zmage Joeja Bidna, za smrti v Sloveniji obtožuje vsakogar, ki mu stopi na pot. Kot Neron v gorečem Rimu, le da namesto na liro igra na Twitter.
Gašenje požara, ki je ušel nadzoru
Da, lahko bi bilo drugače. Kaj bi se zgodilo, če bi na podlagi tega, kar smo vedeli, recimo že 16. oktobra uvedli enak "lockdown" kot v prvem valu epidemije, se je v četrtek na posvetu v državnem zboru vprašal dr. Žiga Zaplotnik s fakultete za matematiko in fiziko. "Namesto več kot 1200 hospitaliziranih bi jih imeli le 600. Namesto več kot dvesto na intenzivni negi bi jih imeli maksimalno 110. Namesto več kot 1500 smrti bi jih imeli približno okrog 600. To je cena desetih dni oziroma še več dni prepoznega ukrepanja pri tako hitri rasti epidemije. Tega se je treba zavedati," je poudaril dr. Zaplotnik.
Po dveh tednih bi se država začela odpirati. Rešili bi vsaj del življenj, gospodarstvo pa bi vsaj vedelo, pri čem je. Imeli bi nekajkrat nižje število okuženih in načrt za naprej, ki ga zdaj nimamo. V faustovski dilemi, ali reševati življenja ali gospodarstvo, Sloveniji ni uspelo ne eno ne drugo.
Dr. Žiga Zaplotnik: To je cena prepoznega ukrepanja.
Dr. Zaplotnik je član skupine za napovedovanje razvoja epidemije pri ministrstvu za zdravje. A tam ni mogel odpirati teh vprašanj, ker državni sekretarki Tini Bregant več mesecev ni uspelo sklicati seje skupine.
Ko je virus ušel nadzoru, je razgalil tudi katastrofalno pripravo na drugi val. Janševa vlada je pozabila na dodatne intenzivne postelje, zaščitno opremo, resnejšo zaščito domov za starejše, centralizirano nabavo hitrih testov, informatizacijo odvzemov brisov, hitrejše izdajanje karantenskih odločb in organizacijo pouka na daljavo. Ni vzpostavila sistema nadomestil za izpadli dohodek ljudi, ki so namesto v samoizolacijo odhajali na delo in širili okužbe. Prikrivala je podatke o virih okužb in njihovo interpretacijo prepuščala Jelku Kacinu.
Opita z zmagoslavjem po spomladanski "zmagi nad epidemijo" je bila vlada zaposlena z drugimi načrti. Recimo z napadi na medije, uničevanjem policije, zasedbo kadrovskih položajev in obračunavanjem z drugače mislečimi. Vse, kar gledamo zdaj, je kaos in gašenje požara, ki ga ni več mogoče obvladovati. Bolnišnice vračajo ventilatorje, ki jih je pomagal kupovati Zdravko Počivalšek. Domovi za starejše prosijo za opremo. Tina Bregant bi delo v domovih dovolila okuženim zaposlenim, Bojana Beović pa ne. Ljudje in gospodarstvo so v popolni negotovosti. Dejavnosti se na tedenski ravni odpirajo in zapirajo.
Neron, ki ne igra na liro, ampak na Twitter
A v resnici je še huje. Vladni proti korona paketi so nabiralniki za pisma želja ideološko in lobistično najbližjih podpornikov vlade: cerkve, zasebnih univerz in drugih interesnih skupin. Kacin nas ob padcu deleža okuženih pod tretjino (!) prepričuje, da se razmere umirjajo. Janša, zadnji voditelj EU, ki še ni priznal zmage Joeja Bidna, za smrti v Sloveniji obtožuje vsakogar, ki mu stopi na pot. Kot Neron v gorečem Rimu, le da namesto na liro igra na Twitter.
Jasno je le, da je to norijo čimprej treba nekako presekati in pred tretjim valom resetirati upravljanje z epidemijo. Toda na tej točki pridemo do človeka, ki bi moral biti del rešitve, a se vse bolj kaže kot problem – ministra za zdravje Tomaža Gantarja.
Res je, da Gantar pri vodenju epidemije nima glavne besede. Vlada sprejema ukrepe, četudi jim na sejah nasprotuje. Janša ga celo odkrito ponižuje. Z zadnjim proti korona paketom je SDS želela preprečiti nov kongres DeSUS, ki bo odločal o ustoličenju Karla Erjavca. Janša prek državnih sekretarjev dela obvode okrog Gantarja in mu rovari po stranki.
Toda Gantar ostaja – tiho. Pri odločitvah, povezanih z epidemijo, nikoli ne postavlja resnejših ultimatov. Ko pride do konflikta, se skrije za vladno strokovno skupino, ki je v zadnjih dneh takorekoč sama izsilila novi "lockdown". Zakaj ga Gantar ni javno zahteval že prej? Zakaj vsak spor hitro zgladi s frazo, da lahko epidemijo ustavimo le skupaj? In zakaj je kot začasni šef DeSUS bolj ali manj tiho tudi pri ostalih izpadih SDS?
Opita z zmagoslavjem po prvi "zmagi nad epidemijo" je bila Janševa vlada zaposlena z drugimi načrti: z napadi na medije, uničevanjem policije, kadrovanjem in obračunavanjem z drugače mislečimi. Vse, kar gledamo zdaj, je kaos in gašenje požara, ki ga ni več mogoče obvladovati.
Kje si želi biti Tomaž Gantar?
Morda zato, ker si je v zadnjih mesecih uspel zgraditi zanj relativno ugodno pozicijo. Na eni strani Gantar deluje kot edini, vsaj približen zametek notranje opozicije v vladi. Vsake toliko časa spusti kakšen šibek signal, da jo je pripravljen zapustiti. To mu v tej igri na drugi strani omogoča odpustke pri morebitnih bodočih koalicijskih partnerjih iz sedanje opozicije. Ta je Gantarja v tem večnem čakanju na njegov "da" praktično prenehala napadati zaradi vodenja epidemije.
Vse to ga seveda ne odvezuje (so)odgovornosti za stanje, v katerem smo. Ravno nasprotno, na Gantarjevem resorju, ki bi moral upravljati z epidemijo, je marsikaj narobe. Njegova državna sekretarka daje bolnišnicam navodila, za katera Gantar ne ve. Šef njegovega kabineta podrejene prijavlja zaradi mobinga. Med poletnim "polčasom" epidemije se je ministrstvo ukvarjalo z vsem ostalim. Recimo z akreditacijami kakovosti in "vključevanjem zasebnikom v skrajševanje čakalnih vrst". Mimogrede, zakaj jih ne vključuje v reševanje epidemije?
Karantenske odločbe zamujajo, cepiva za gripo ni dovolj. Ko so problemi v bolnišnicah in domovih že udarjali na plano, si je ministrstvo očitno naknadno umivalo roke s pošiljanjem navodil, kar bomo na necenzurirano.si razkrili v naslednjih dneh. In ne pozabimo: Gantar je tisti, ki je za direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) nastavil Milana Kreka.
Kje si torej želi biti Tomaž Gantar? V tej ali novi koaliciji? Kaj pa, če v resnici še najbolj uživa nekje vmes, torej v sedanjem položaju, ko bi bil zraven, a ne tudi odgovoren za nastale razmere? Navsezadnje si precej ideoloških pogledov na reševanje zdravstva deli s SDS in NSi, kar bi lahko skušal izkoristiti za sprejetje kakšnega zakona z lastne "agende". Šele nato bi odšel, enako kot leta 2013, ko je odstop iz vlade Alenke Bratušek prikazal kot pritisk levih lobijev.
Pred sedmimi leti je bil Gantar prepričan, da ima zdravstveni minister v vladi absolutno premajhno politično moč: "Za odstop sem se odločil, ko sem začel seštevati, koliko je sploh možnosti, da naredim korak naprej, sicer bi prišli v situacijo, ki bi bila neobvladljiva. S svojim odstopom dajem tudi prost teren, če sem jaz ta ovira, da se naredi korak naprej."
Kot da bi bilo danes. Le da zdaj dnevno štejemo umrle.
