Obdobja Donalda Trumpa v Beli hiši je konec. Novi predsednik Združenih držav Amerike je Joe Biden – ne glede na to, kaj na Twitterju piše Janez Janša. Četudi so si v večini evropskih prestolnic, z (ne)častno izjemo Budimpešte, Ljubljane in še koga, ob Bidnovi zmagi močno oddahnili, veselje ne bi smelo biti preveliko. Z Donaldom Trumpom je morda res konec. Toda seme, ki je omogočilo vzklitje njegovega fenomena, ostaja trdno zakoreninjeno. In to na obeh straneh Atlantskega oceana.
Zmaga Bidna je za Evropo dobra novica. Skoraj 78-letni veteran ameriške politike še zdaleč ni le manjše zlo, kot radi mislijo nekateri na slovenski levici. V tem trenutku je edini človek, sposoben zalepiti nazaj vsaj nekaj črepinj vrča, ki ga je štiri leta razbijal Trump. Biden je za ameriške kriterije spodoben politik, ki ne poka od karizme, a deluje mirno in ne daje prevelikih obljub. Že to je za današnje ZDA dovolj, kar veliko pove o trenutnem stanju še vedno največje svetovne velesile.
Kaj so prinesla štiri Trumpova leta
Štiri leta "trumpovanja" so ZDA pripeljale v stanje paraliziranosti, politične histerije in popolne polarizacije. Covid-19 je vzel življenja 233.000 Američanov, kar je več od skupnega števila mrtvih ameriških vojakov v korejski, vietnamski in prvi svetovni vojni. ZDA, ki so dale največje število Nobelovih nagrajencev za medicino, so med epidemijo delovale kot država tretjega sveta. Globoka družbena kriza je državo pahnila na rob rasne vojne. Trump jo je spodbujal s podpiranjem belih supremacistov. Ni se le igral z ognjem najglobljih travm velikega dela prebivalstva, ampak je celo sam podtikal požare.
Težko je verjeti, da bi lahko ameriška demokracija nedotaknjena preživela še štiri leta njegovega vladanja. Že zdavnaj je proti dnu premaknil vse meje spodobnega in porušil vse standarde politične odgovornosti. Laži in zmerjanja celotnih skupin ljudi, celo vojnih veteranov in invalidov, je "uzakonil" v vsakdanji politični jezik. S svojim početjem v zadnjih dneh - od govorjenja o volilni prevari do sodnih manevrov, s katerimi je želel ustaviti štetje glasov v posameznih državah - še dodatno potrjuje, da je sam največja grožnja demokraciji.
V enemu mandatu je Trump skoraj lastnoročno uničil tudi transatlansko zavezništvo z EU. Bidnova izvolitev ga je za zdaj rešila. Medtem ko je Trump od evropskih držav zahteval, naj več prispevajo za lastno obrambo, jih je gospodarsko uničeval z izsiljevanjem in trgovinskimi vojnami. Težko je verjeti, da bo Biden kolesje globalizacije spet zavrtel naprej z isto hitrostjo. Ta vlak je verjetno odpeljal. ZDA so vse bolj vase zazrta država, kar je še bolj okrepila pandemija. Toda zagotovo Biden v novi hladni vojni s Kitajsko sovražnika ne bo videl v Uniji, kot ga je Trump. Prav tako se ne bo na račun odnosov z Berlinom in Parizom bratil z Viktorjem Orbanom in drugimi populisti, ki jim je Trumpova klika pred zadnjimi evropskimi volitvami odkrito pomagala pri naskoku na Bruselj.
Kdor v 70 milijonih Trumpovih volivcev vidi le fašiste, rasiste in bedake, ki raje verjamejo v teorije zarote kot v globalno segrevanje, ne more razumeti ZDA. Kot ni mogel razumeti, zakaj se je tistega leta 2016, ko je bil izvoljen Trump, v Veliki Britaniji začel Brexit.
Ne pozabimo, zakaj se je ZDA zgodil Trump
Trump ni le simbol novodobnega populizma, ampak njegov "duhovni" oče in generator. Orban, Salvini, Janša in drugi so svoj vzor po letu 2016 našli v Beli hiši. Kopirali so njegovo retoriko, govorili o večinskih medijih, lažnih novicah, migrantski nevarnosti, globoki državi in izsuševanju močvirja, ga posnemali pri političnih metodah in taktikah. Janševo histeriziranje političnega prostora, iskanje čarovnic in zmerjanje prek Twitterja, ki običajno služi odvračanju pozornosti od lastnih napak, izvira iz Trumpovega učbenika. Trumpov poraz je udarec za njegove evropske sledilce, ki so ostali brez zvezde vodnice. A bistven nauk te zgodbe je drugje.
Nikoli ne smemo pozabiti, zakaj se je ZDA sploh zgodil Trump. Na oblast ni prišel kot bolezen, ampak kot njen simptom. V eni najbolj razslojenih družb na svetu je v politiko zajadral na valovih ponižanih in razžaljenih poražencev globalizacije. "Jeznih belih moških", večinoma nekdanjih delavcev v industrijah, ki jih je globalizacija preselila na druge celine. Starejših Američanov, ki si želijo vrnitve v čase, ko "je bila Amerika spet velika". Prebivalcev ameriškega Srednjega Zahoda, ki sovražijo washingtonsko "močvirje" in Wall Street.
Glas za Trumpa ni bil le refleks jeze, sredinskega prsta elitam ali sovraštva do drugih, ampak tudi strahu. Pred nadaljevanjem globalizacije zgolj po meri kapitala, ki je spremenila ekonomske in družbene temelje zahodnih družb. Pred negotovo prihodnostjo, v kateri bodo delovna mesta izginjala zaradi tehnoloških sprememb. Pred slabšanjem življenjskega standarda in pokanjem še zadnjih varnostnih mrež. Pred izgubljenimi generacijami, novimi socialnimi stiskami in uničenjem celotnih regij. Pred večanjem razlik med mesti in podeželjem. Pred popolno nepredvidljivostjo življenja, v katerem je "pogodba za nič ur" v lokalni prodajalni hitre prehrane bolj gotova od pokojnine.
Kdor v 70 milijonih Trumpovih volivcev vidi le fašiste, rasiste in bedake, ki raje verjamejo v teorije zarote kot v globalno segrevanje, ne more razumeti ZDA. Kot ni mogel razumeti, zakaj se je tistega leta 2016, ko je bil izvoljen Trump, v Veliki Britaniji začel Brexit.
Janševo histeriziranje političnega prostora, iskanje čarovnic in zmerjanje prek Twitterja, ki običajno služi odvračanju pozornosti od lastnih napak, izvira iz Trumpovega učbenika. Trumpov poraz je udarec za njegove evropske sledilce, ki so ostali brez zvezde vodnice.
Populizem ni mrtev, a je dobil velik udarec
Enaki refleksi, pomešani z načrtnim zbujanjem strahu pred migranti in oživljanjem demonov, ki jih je Evropa zakopala po drugi svetovni vojni, so že pet let gonilo populizma tudi na tej celini. "Rumeni jopiči" v Franciji so refleks odrinjenosti periferije od mest, Alternativa za Nemčijo pa občutka drugorazrednosti vzhodnega dela Nemčije. Ukinjanje pravice do splava na Poljskem je del projekta za vrnitev v boljšo, bolj tradicionalno, katoliško in "čisto" preteklost. Na Madžarskem in v Sloveniji je populizem sredstvo, s katerimi vladajoči stranki prikrivata druge posle in načrte. Enako, kot je štiri leta počel Trump.
Bidnova zmaga zato Evrope ne sme uspavati. Še zdaleč ne gre za končno zmago nad populizmom. Skupaj z nedavno lekcijo iz Velike Britanije nas uči, kako težko je populiste spraviti z oblasti, ko se je enkrat polastijo. To je mogoče le, če se volitve spremenijo v referendum in če so na drugi strani kredibilni politiki z "ideološko" širino. Ne Jeremy Corbyn, ampak Joe Biden s Kamalo Harris.
Zakaj je vse to danes tako zelo pomembno? Ker je epidemija huda preizkušnja za evropske demokracije, mogoče celo največja od hladne vojne naprej. "Lockdowni" bodo pustili ogromne ekonomske, družbene in psihološke posledice. Življenje v strahu in negotovosti utruja. To je idealni humus za populiste vseh vrst, ne le zanikovalce epidemije.
Prostora za napake v takšnih razmerah ni. Pozabite na fiskalna pravila in zategovanje pasu. Ključna naloga evropskih držav v naslednjih mesecih bo poskrbeti, da nihče "ne bo ostal zadaj" - nobena regija, dejavnost ali starostna skupina.
Janša je osramotil Slovenijo
Na kocki je - vse. Če bo epidemija z vsem, kar je prinesla, povečala neenakost in občutke izključenosti, se bo EU znašla pod novim pritiskom tistih, ki jih od evropske ideje zanimajo le milijarde evrov denarja iz Bruslja. Če bodo obnovo post-pandemijske Evrope krojili fiskalni jastrebi in finančni kapital, ki bo iskal priložnosti za poceni privatizacije, bo to humus za nacionalizme. Če na evropski ravni ne bo dogovora o regulaciji družbenih omrežij, jih bodo ljudje s slabimi nameni še naprej spreminjali v jedrsko orožje za širjenje laži. Če EU ne bo vztrajala pri vladavini prava kot pogoju za odprte finančne pipice, bo na lastnih prsih vzgojila kačo, ki jo lahko že kmalu ugrizne.
Izbire v resnici ni. Alternative so Budimpešta, Moskva in Peking, kjer skrbno iščejo luknje v zidovih obrambe evropskih vrednot. Si jih res želimo?
Trump je – kot še vsak populist - prvovrstna politična prevara. Poraženci globalizacije so svoje glasove zaupali privilegiranemu bogatašu iz družinske dinastije, ki je dajal odpustke bogatim, sam pa v prvem letu predsedovanja plačal le za 750 dolarjev davkov. Številne Američane je med epidemijo z lastnim (ne)zgledom prepustil smrti. Znašel se je na napačni strani zgodovine – tam, kamor želi Slovenijo očitno postaviti tudi naš predsednik vlade.
V zadnjih dneh je Janša na Twitterju osramotil svojo državo tudi v očeh njenih dolgoletnih prijateljev, kot je recimo nemški diplomat Wolfgang Ischinger. Že pred volitvami je užalil Bidna, da bo "eden najšibkejših predsednikov v zgodovini". V sredo dopoldne je razglasil Trumpovo zmago, se nato prepiral s svetovnimi politiki in diplomati, za vrhunec pa včeraj, ko je Bidnova zmaga postala dejstvo, celo podvomil v vladavino prava. Ne v Sloveniji, ampak v ZDA. Do včeraj zvečer je Bidnu čestitalo 25 voditeljev držav EU, le Orban in Janša ne.
Razlika je, da Orban vsaj pragmatično molči. Cel svet pa je spoznal, da ima Slovenija predsednika vlade, odtujenega od resničnosti in dejstev, ki je do zadnjega histerično navijal za volilno zmago človeka, s katerim nihče od pomembnejših evropskih državnikov ne želi imeti več opravka. In tudi zato je Bidnova zmaga dobra novica.
