Ko se volk preobleče v ovčjo kožo, je jasno, da nekaj naklepa. Ko pride Janez Janša v studio Pop TV, je enako. Gre za televizijo, ki jo je še nedolgo nazaj kot predsednik vlade zmerjal z "največjo opozicijsko stranko". Janševi ljudje so Pop TV nekaj mesecev pred zadnjim volitvami želeli umakniti z zaslonov naročnikov Telekoma Slovenije in celo nezakonito brskali po bančnih računih njenega direktorja. Kaj se je torej zgodilo?
Na prvi pogled je delovalo, kot da Janša v goste k Urošu Slaku ni prišel le kot prvak SDS, ampak prej kot kakšen nepristranski opazovalec, kot običajen državljan, ki komentira zadnja dogajanja v politiki. Njegov nastop je mogoče strniti v dve ključni sporočili. Prvič, vlada se ukvarja z nepomembnimi stvarmi, kot je razčiščevanje afere sodna stavba, ne pa s "problemi, ki resnično tarejo ljudi".
In drugič, za to afero je neposredno odgovoren predsednik vlade Robert Golob. Ker, tako Janša, "ni predsednika vlade na svetu, ki ne bi – če kolikor toliko obvlada svoj posel – vprašal, zakaj šest milijonov, kdo je naredil cenitev, kdo je določil to ceno". Nato je sledil še vrhunec: napoved izredne seje državnega zbora o korupciji.
Preberite še:
Ministrica Dominika in njen boj
Kdo je že legaliziral Türkovo črno gradnjo?
Da SDS sklicuje seje parlamenta, na kateri bo Janša nastopal kot prvoborec proti korupciji, je norčevanje iz zdravega razuma. Simptomatično je, da jo je Janša napovedal v istem tednu, ko so na RTV Slovenija razkrili, da je Vitoslavu Türku, nekoč vplivnemu članu SDS, ki ga je stranka v preteklosti večkrat postavila na čelo državnega Elesa, uspelo legalizirati na črno zgrajeno vilo v slovenski Istri. To ga je stalo le 12 tisoč evrov, za kar gre zahvala gradbenemu zakonu, sprejetemu pod zadnjo Janševo vlado.
Gre za isti zakon, pri katerem je zbornica za arhitekturo in prostor opozarjala na številna korupcijska tveganja. Ni ga pripravljala pravna služba ministrstva, ampak naj bi nastal v eni od odvetniških pisarn, ki je pred tem večkrat zastopala Branka Simonoviča, enega od poslancev DeSUS, ki je Janševi manjšinski koaliciji pomagal pri zagotavljanju šibke večine v parlamentu. In bistvo: Simonovič, tudi sam lastnik črne gradnje, je v Janšev tabor čudežno prestopil takoj po tem, ko mu je šlo pristojno ministrstvo na roko s popravki enega od zanj ključnih členov.
Medtem ko črne gradnje, tudi tiste v lasti njenih prijateljev, dobivajo domovinsko pravico, nas bodo poslanci te iste stranke poučevali o korupciji. Kdo ve, morda se bo k besedi priglasil tudi njen poslanec Franc Rosec, ki ga je policija prek kratkim kazensko ovadila v eni od zadev, povezanih s pranjem denarja pri TEŠ6. Morda pa bo govora tudi o denarnih tokovih med Telekomom Slovenije in propagandnim aparatom SDS pod zadnjo Janševo vlado, ki jih razkriva zadnje poročilo računskega sodišča. Kdo bi vedel.
Preberite še:
Po državi se širi val jeze, Janez Janša pa vse skupaj še kuri #kolumna
Nič ni hujšega od tega, da je država ugrabljena
Janša nas danes prepričuje, da je ugotavljanje odgovornosti v aferi sodna stavba brezvezno početje, saj da imajo ljudje veliko hujše probleme. Ja, to se sliši lepo, ampak: kaj je v resnici za ljudi pomembnejše od spoznanja, da je njihova država dejansko ugrabljena? Mar prav iz tega dejstva ne izhaja vsaj del njihovih drugih težav: dražje življenje, manj učinkovita javna uprava, daljše čakalne vrste ... ?
Kako so Janševi črpali denar iz državnega Telekoma
Pri aferi sodna stavba smo namreč dokončno spoznali, da državni aparat v resnici vodijo "velike koalicije" strankarskih aparatčikov, ki si med sabo urejajo uradniške službe v časih, ko so na oblasti "naši" ali "njihovi". Do zdaj je bila to nekakšna urbana legenda. Pri poslu z zgradbo na Litijski cesti pa smo to videli črno na belem - ali bolje rečeno na rdečem. Izvedeli smo tudi za konkretna imena.
Tudi zato je logično, da bo Janša žogico pozornosti usmerjal kolikor je mogoče daleč stran od "kraja zločina", torej ministrstva za pravosodje. Dobro ve, da je nakup stavbe operativno vodil Simon Starček, nekdanji začasni direktor, nato pa številka dve finančne uprave pod zadnjo Janševo vlado. Na tej funkciji je bil vpleten tudi v afero slovenski Watergate. Starček ni vodil le posameznih faz nakupa nesojene sodne stavbe. Podpisal se je tudi pod ovadbo, s katero je skušal Janšev šef urada za boj proti pranja denarja Damjan Žugelj pred zadnjimi volitvami "pokriti" nezakonito brskanje za bančnimi podatki domačih medijskih lastnikov in direktorjev, članov srbske opozicije in več kot sto drugih slovenskih državljanov.
Starček ne sme pasti, ker preveč ve, zato ga mora Janša zaščititi – četudi mora zato z nasmehom priti na Pop TV. Enako kot verjetno marsikaj iz obdobja 2020-22 ve tudi nekdanja generalna sekretarka zadnje Janševe vlade Janja Garvas, ki je v času nakupa zgradbe vodila finančno službo ministrstva. V aferi sodna stavba morata zato krivda in odgovornost biti drugje. Višje, najvišje, četudi pri tem Janša za nazaj spravi v težave tudi sebe.
Vprašanja, ki jih Janši ne zastavlja nihče
Po Janševi logiki namreč ni predsednika vlade na svetu, ki ne bi – "če kolikor toliko obvlada svoj posel" – leta 2006 vprašal, zakaj in na kakšen način recimo kupujemo za 273 milijonov evrov oklepnikov od finske Patrie. Ali pa, zakaj je neko ministrstvo dalo 20 milijonov evrov za nakup mask, ki jih med epidemijo ne morejo uporabljati v bolnišnicah. Mar nam Janša želi povedati, da ne obvlada premierskega posla, ker po lastnih navedbah ni vedel za vse pasti pogodbe za TEŠ6, ki je v času njegove druge vlade dobil 440 milijonov evrov vredno poroštvo države?
Ali Janša sumov korupcijskih tveganj okrog gradbenega zakona ni želel razčistiti, ker se je takrat ukvarjal s pomembnejšimi problemi ljudi? Recimo s pomanjkanjem slušalk, ki so jih kupovali z digitalnimi boni? In zakaj še danes javno ne pomaga ugotavljati, kdo je kriv, da se je urad za preprečevanje pranja denarja spremenil v slovensko različico Stasija, ki je – kakšno naključje – nezakonito pregledoval zgolj njegove dejanske in potencialne nasprotnike in kritike?
Odgovorov na ta vprašanja seveda ne bomo slišali. Ne le zato, ker Janša nanje ne bo želel odgovoriti, ampak ker mu jih nihče, ki bo imel v prihodnjih mesecih do Janše dostop z mikrofonom, ne bo niti upal zastaviti. Tudi zato se v tej državi vedno znova vrtimo v istem krogu, v katerem o korupciji najraje govorijo tisti, ki so med svojimi mandati skušali uničiti institucije, namenjene njenemu preganjanju. Že pravljice nas učijo: najbolj se je treba bati volkov v ovčji koži.
