Zgodba nikoli ni bila uradno preverjena, a je nekoč na široko krožila v domačih poslovnih krogih. Bilo je spomladi 2022, v glavni vlogi pa spet nastopa ministrstvo za pravosodje. Takrat ga je še vodil nekdanji stečajni upravitelj Marjan Dikaučič, ki se je odločil, da bo še pred vrnitvijo v politično anonimnost rešil prostorsko stisko sodišč v Celju.
To je storil tako, da se je dogovoril za nakup bližnje poslovne stavbe. Dikaučič za razliko od uradnikov, ki so izpeljali zdaj že zloglasni posel s stavbo na Litijski cesti, ni kupoval več let zapuščene, na pol razbite zgradbe "s postaje ZOO", ampak prostore, ki jih je ministrstvo že pred tem najemalo za potrebe pravosodnih organov. Pustimo tokrat ob strani dejstvo, da so bili ti v lasti vodilnih ljudi iz gradbenega podjetja, kjer je bil Dikaučič po odhodu iz vlade nekaj časa tudi direktor. Za našo zgodbo je pomembno le, da je kot minister za posel, vreden 3,5 milijona evrov, potreboval zgolj še zeleno luč vlade.
In tu se je zapletlo. Čas je tekel, parlamentarne volitve so se bližale, Dikaučičev predlog pa ni in ni hotel iti skozi vladno proceduro. Nihče ni dobro vedel, zakaj – dokler se, tako pravi zgodba, minister tega ni odločil neposredno preveriti pri svojemu takratnemu šefu, torej Janezu Janši.
Preberite še:
Afera sodna stavba: Vežnaverjev financer si je kupil 30-metrsko jahto
Ministrica, ki je zavarovala "kraj zločina"
Od tu naprej ima zgodba več verzij. Po eni naj bi mu Janša dejal, da je treba celjsko sodišče zravnati z zemljo, po drugi pa, da ga je treba požgati. V vsakem primeru je Dikaučič ugotovil, da problem ni v ceni, imenu prodajalca, kvadraturi ali pomanjkanju denarja, ampak zgolj in samo v preziru do sodišča, ki ga je nedolgo pred tem pravnomočno obsodilo zaradi žaljive objave na družbenem omrežju, nekoč znanim pod imenom Twitter.
Dve leti pozneje je isto ministrstvo za pravosodje, ki ga zdaj vodi Dominika Švarc Pipan, "kraj zločina" v aferi sodna stavba. Na tem mestu smo že pred dvema tednoma zapisali, da ima posel z zapuščeno zgradbo na Litijski cesti v Ljubljani, ki jo je tik pred koncem leta ministrstvo za pravosodje kupilo za slabih osem milijonov evrov, močan vonj po korupciji.
Vsako novo dejstvo potrjuje, da je bilo s poslom vse narobe. Od ponarejene cenitve do manipulacij s kvadraturo. Od preplačane kupnine do milijonske nagrade za odvetnico prodajalca. Od serijskih menjav telefonskih aparatov do SMS sporočila generalnega sekretarja SD. Od javne izjave ministrice, da za nakupom stoji "organizirana skupina s ciljem pridobitve protipravne koristi", do analize posla, ki nakazuje, da je bila zgradba izbrana vnaprej.
Preberite še:
Žibert ne pove, ali pozna Vežnaverja. Kaj vse je iskala policija?
Kdo vse je pri sodni stavbi pobral milijone?
Ni se "prodala", ampak raje prišla pred kamere
Pred nami se razpleta afera, ki je drugačna od drugih, ki nam morda daje celo neko upanje, da se lahko v tej državi korupciji stopi na prste. Tokrat imamo pred seboj imena uradnikov, ki so sodelovali v različnih fazah posla. Tokrat je tu policija, ki je šla na ministrstvo takoj po prvih objavah v medijih. Tokrat imamo ministrico, ki ni obvladovala resorja, ki dobro ve, da bo zaradi objektivne odgovornosti prej ali slej morala oditi, a se vsaj ni "prodala" v zameno za molk. Raje se je odločila, da bo malverzacijam skušala priti pod površje.
O ministrovanju Dominike Švarc Pipan, njenem liku in delu si lahko mislimo karkoli. Navsezadnje so v januarju stavkali sodniki, zdaj pa še tožilci. Toda na točki, ko govorimo o resnih sumih korupcije, je pokazala, da ji ni vseeno. Ne glede na osebne motive nam kaže državljanski pogum. V znani slovenski maniri bi se lahko za dobro plačo za več let "skrila" v eno od državnih podjetij, a se ni. Raje je prišla pred kamere, opravila revizijo posla, vse dokumente in vpletena imena pa razkrila javnosti.
Že to je v smislu mentalitete, ki vlada pri nas, tektonski premik za državo, kjer nas nekdanja šefa kriminalistične (!) policije in finančne uprave na Tarči prepričujeta, da je s takšnim poslom vse v redu. Za državo, kjer vsi zahtevajo glavo za brcanje po ulicah zgolj zato, da bi zadeva čimprej izginila iz medijev. Za državo, kjer člani dveh najstarejših strank drug drugemu urejajo službe na vseh ravneh zato, da se nikoli nič ne spremeni. Za državo, kjer je odgovornost postala le izpraznjen pojem za moralistčno hranjenje množic.
Preberite še:
Afera sodna stavba: milijonska nagrada za pomoč Nine Zidar Klemenčič?
Mogoče pa v tej državi le ni dovoljeno vse
Obe nepremičninski zgodbi, ljubljanska in celjska, ki jo je sicer ministrica Švarc Pipan po zamenjavi oblasti zaustavila z odreditvijo interne revizije, imata namreč nekaj skupnega.
V obeh je bilo pravosodje zlorabljeno. Bilo je le sredstvo, instrument za dosego drugih ciljev. Pri Celju je šlo za osebno maščevanje, za kolektivno kaznovanje sodišča, kjer je Janša v zadnjih letih redni gost. Sodišča v Ljubljani, ki bi se morala preseliti na Litijsko cesto, pa imajo zgolj vlogo vmesnega gostitelja za razdelitev provizij in drugih nagrad iz posla, preplačanega za več milijonov evrov.
Pri akterjih, ki so operativno izpeljali posel na Litijski, je bila skrb za potrebe pravosodja zadnja stvar na tem svetu. Če bi delali na kakšnem drugem ministrstvu, bi na isti način pač kupili kaj drugega: zemljišča za infastrukturni projekt, kmetijska skladišča, kemične svinčnike ali orožje. Zakaj? Ker je za takšno državo, ki jo izrisuje afera z zgradbo, dobro delujoče pravosodje le floskula, v resnici pa motnja v sistemu. Ker nam je ob vsem, kar zdaj gledamo, že lahko jasno, zakaj primera TEŠ6 z 250 milijonov evrov vrednim oškodovanjem nikoli ni obravnaval Nacionalni preiskovalni urad (NPU).
To, kar se dogaja v zadnjih dneh, je mogoče znak, da v tej državi vendarle ni dovoljeno vse. Mogoče.
