V Velenju je sredi zime tisoč ljudi protestiralo zaradi podražitve ogrevanja. V Celju je oče nekaj mesecev starega bolnega dojenčka brcnil v vrata ambulante, osebju bolnišnice pa grozil, da jih bo postrelil. Povsod po državi je razburjenje, ker ljudje zaradi stavke zdravnikov še vedno ne vedo, ali bodo uspeli priti do bolniških listov. Izjava anesteziologa iz UKC Ljubljana, ki je ob 5.500 evrih neto plače zase prepričan, da je plačan slabše od čistilk, pa je na družbenih omrežjih sprožila orjaški val zgražanja.
Te štiri, navidez nepovezane zgodbe tega tedna imajo nekaj skupnega. Kažejo nam, da se po državi počasi, a vztrajno širi val jeze. Ljudje so jezni zaradi položnic, ki so pozimi najdražje. Jezni so, ker so se zdravniki med valom respiratornih obolenj odločili za stavko. Jezni so, ker se morajo že teden dni prebijati po zaledenelih pločnikih. Jezni so, ker vidijo, kako lahkotno in komu se delijo javni milijoni za nakupovanje stavb in računalnikov. Jezni so, ker vedo, da bodo sredi zime morali po osem ur brez hrane in odej čakati v železniškem vagonu, če bo mraz ustavil vlak.
Drži, pozna jesen in zima sta čas, ko so ljudje ponavadi bolj jezni, manj tolerantni do napak in rabot oblastnikov. A val jeze, ki ga že nekaj časa vidimo in čutimo v Sloveniji, se zdi drugačen. Bolj "sistemski", podoben ali celo enak tistemu, ki ga opažajo tudi v drugih državah Zahoda. Prihaja namreč iz spoznanja, da so se naše družbe po triletnem obdobju epidemije, vojn v evropski soseščini, energetske in drugih kriz začele trajno spreminjati.
Na slabše.
Ko vdre korupcija, sankcij pa ni
V ozadju vsega, kar se dogaja v Evropi, od protestov kmetov v Nemčiji do nekoč "rumenih jopičev" v Franciji, je elementarna negotovost, povezana s tem, kaj prinaša prihodnost. Ta ob tehnološkem razvoju, umetni inteligenci, podnebnih spremembah, geostrateških premikih v svetu in demografskih trendih dejansko postaja popolnoma nepredvidljiva. To spoznanje je še posebej težko v družbah, ki se hitro starajo.
Jeza je čustvo, ki se sproži, ko imamo občutek, da se nam dogaja krivica. V Sloveniji so ljudje jezni, ker vedo, da bodo lahko čakalno vrsto za pregled v javni bolnišnici preskočili tako, da ga bodo plačali pri istem zdravniku v zasebni kliniki. Jezni so, ker je hrana dražja kot v drugih državah. Jezni so, ker si s plačo srednjega sloja ne morejo kupiti stanovanja v Ljubljani, zato vsak dan ure in ure preživijo v zastojih. Jezni so zaradi korupcije in afer, ki se nikoli ne razčistijo do konca.
A mogoče ta jeza pri nas izhaja tudi iz drugih, globljih občutkov. Na eni strani se zdi, da družbena kohezija post-epidemijske Slovenije razpada. Od zunaj daje vtis kaosa, v katerem vsaka družbena skupina, vsak posameznik, želi poskrbeti le še zase in to vedno na hrbtih uporabnikov javnih storitev.
Zadnji tak primer sta stavki zdravnikov in sodnikov. Ljudje na lastni koži vidijo, da je v javni zdravstveni sistem vdrla korupcija, ki želi najbolj donosne dele prenesti v zasebne roke, a sankcij ni. Ugotavljati so začeli, da bodo po koncu procesov zadnjega tranzicijskega grabeža, ki ga simbolizirajo vile, jahte in nakupi milijon in več evrov vrednih stanovanj brez kredita, ostali daleč zadaj.
Mojster ustvarjanja kaosa je že zavohal kri
Na drugi strani slovenski razvojni model prihaja v opazne težave. Predstavniki gospodarstva govorijo le še o davkih, nihče pa o tem, kako povečati produktivnost. V stečaj pošljejo tekstilno podjetje in za to krivijo šivilje, ker da so bile preveč časa na bolniški. Tema je "štempljanje", kakršno koli že je, ne pa, kako ob isti količini dela ustvariti več. Država izplačuje na desetine milijonov evrov subvencij, ker jih pač "mora razdeliti", pogosto celo raznim špekulantom, nihče pa ne ve, zakaj naj bi bilo to v dobro vseh.
To so časi, ki potrebujejo voditeljstvo in občutek, da oblast ve, kaj počne. Da ima načrt in jasno smer. Toda vlada in koalicija z več kot trdno parlamentarno večino, ki bi ji morala zagotavljati nemoten mandat do leta 2026, delujeta šibko, defenzivno in okorno. Nekateri ministri si ob kriznih razmerah najraje vedno znova kupujejo čas. Ob pomanjkanju političnih izkušenj jih dogodki prehitevajo.
Kri je zato že zavohal Janez Janša, ki mu gre najbolje ustvarjanje kaosa. Po premirju na levi sredini, s katerim so posamezni centri kapitalske in druge moči ustavili napade na Roberta Goloba, ima prvak SDS že načrt za zmago na evropskih volitvah, ki bi jo lahko skušal prodati kot – prosto po Anžetu Logarju - "začetek nečesa velikega".
Ta načrt je mogoče povzeti v treh točkah. Prvič, strašenje z "migrantsko nevarnostjo". Drugič, samooklicani boj za ohranitev tradicionalnega načina življenja, ki da nam ga želi "globalistični" Bruselj odvzeti, s čimer bo nagovarjal predvsem podeželje. In tretjič, prepričevanje, da je v sedanjosti in prihodnosti le Janša edini "faktor stabilnosti" in kot tak primeren za vodenje vlade.
Ko Hojs hvali sodnike
Ne le, da je Janša prvi zaznal sentiment jeze, ki se širi v družbi, ampak ga še "kuri". Pri tem veliko stavi na stavkovni val. V sedanjem razmerju sil Fides deluje kot njegova rezervna armada. Z Ruparjevo stranko želi mobilizirati upokojence, SDS pa skuša v Slovenijo uvoziti tudi proteste kmetov iz Nemčije, s katerimi bi blokirala državo. Verjeli ali ne, Janša zdaj napoveduje celo proteste proti korupciji - in to po vseh rabotah prejšnje oblasti in uničevanju institucij, ki bi to isto korupcijo morale preganjati.
Tudi v javnem nastopanju so si volkovi že nadeli ovčjo kožo. Aleš Hojs ne govori več o "krivosodju", ampak o tem, da je treba sodnike spoštovati. Medtem predsednica sodniškega društva Slovenijo leta 2024 zaradi nerešenega vprašanja sodniških plač primerja kar s Poljsko, ki je pod nekdanjo vlado uvedla kazensko discipliniranje sodnikov, in Orbanovo Madžarsko.
Vse to je voda na mlin relativizacije tega, kar je na drugi strani. In vse to smo v Sloveniji že videli. Vlado Boruta Pahorja je SDS zrušila leta 2011 s trojčkom referendumov v nenačelnem zavezništvu z "levimi" sindikati. Vlada Mira Cerarja pa je kljub eni najvišjih gospodarskih rasti v Evropi predčasno padla tudi zaradi Fidesa in neuspelih reform Milojke Kolar Celarc. V tej negotovosti je jasno le eno: jeze ljudi nikoli ne gre podcenjevati.
