"Kdor nadzira preteklost, nadzira prihodnost. Kdor nadzira sedanjost, nadzira preteklost." – George Orwell v romanu 1984
Bilo je mrzlo aprilsko jutro in ura je ravno odbila trinajst, ko se je Ivan vrnil domov. Iz svojega stanovanja v Vili Samostojne Slovenije je uzrl Slavolok Zmage, dva bronasta kipa v nadnaravni velikosti Domovinskega Hriba (nekateri starci so ga še vedno klicali Rožnik) sta proslavljala pravo veličino največjega borca Svobodne Slovenije. Dva kipa, izklesano telo mišičnjaka na levi in preudarno telo znanstvenika na desni, sta si delila en sam obraz.
Ivan je strumno salutiral in sklonil glavo, zahvalil se je, da živi v Svobodni Sloveniji. Tisti hip so za njim zaigrali takti harmonike, Ivan je instinktivno skočil v pozor, gledal skozi okno in užival v nacionalni himni. Telezaslon na steni je bilo mogoče stišati, a nikoli ugasniti.
"Svobodni državljani, Svobodne državljanke, lep pozdrav." Takti domoljubja so ugasnili, na Telezaslonu se je pojavil napovedovalec.
"Univerza Slovenske neodvisnosti je odkrila novo zgodovinsko najdišče," je naznanil. "Arheološka izkopavanja na področju Griča Osvoboditve nad Janezovim so odkrila temelje zgodovinske strukture, ki je starejša od časa Komunizma." Ivan je našpičil ušesa, predkomunizem je bil čas, zavit v tančico teme. O grozodejstvih rdečih časov so učili v vseh šolah, toda čas pred tem je bil malone neznan.
Preberite še:
Kolektivni narcisizem #kolumna
"Strokovnjaki so našli štiri kamne, iz katerih so predkomunisti zgradili mogočno utrdbo, ki se ji je reklo grad. Takrat je Janezovo imelo še staro ime, Ljubljena, ki so ga Komunisti popačili v Ljubljana. Ko so Komunisti prišli na oblast, so grad požgali do tal in strahovito pobili vse tam živeče ljudi." Ivan je zavzdihnil, Komunisti so uničili vse. Od nekoč mogočnega srednjeveškega mesta je od Janezovega, nekoč Ljubljene, ostalo le barakarsko naselje, ki ga je Janez, ko je še hodil po teh tleh, dal obnoviti.
Ivan se je obrnil stran od Telezaslona, ki je sedaj govoril o montiranih procesih Komunistov proti političnim sovražnikom, in odšel na balkon. Ulice Janezovega so bile prazne, spokojne. Ko je prišel domov, je po smeteh pred stanovanjsko hišo nasproti ulice še brskala neka starka, zdaj so jo že pregnali potepuški psi. Ivan je pogledal v nebo in se nastavil toplim žarkom Janezovega Obraza, ki je blagoslavljalo Njegov narod. Zrak je bil mrzel, toda rumena toplina Janezovega Obraza visoko na nebu je že grela in podila Komunistično zmrzal nazaj v daljno Rusijo, kamor je tudi sodila.
Spokoj je prekinil zvok siren, v ulico je pridrvel oklepnik, za njim še eden in še eden. Petdeset Olajevcev, komandosov Enote Antona Olaja, specializiranih lovcev na Komunistično golazen, se je vsulo na cesto. Ivan je s ponosom opazoval, kako so borci za Svobodo iz hiše potegnili žensko in njena dva otroka.
"Kje imate moža?" je zahteval specialec. Ženska je gledala v tla. "Na delu je," je zamomljala, tresla se je kot šiba na vodi, otroka sta jokala.
Preberite še:
Moj ata, socialistični kulak #kolumna
Specialec je pljunil na tla. "Trdite, da ste poročeni. Kje imate prstan?" je zahteval. Ženska je za hip dvignila pogled in ga takoj spet prikovala na tla. "Nimam ..." je zahlipala.
Specialec jo je prijel za brado in jo prisilil, da ga je pogledala v oči. "Poročeni in brez prstana?" očitajoče je zmajal z glavo. "Ne lažite. Živite v grehu, nikoli se niste poročili." Glavo ji je odrinil vstran. Ženska je zajela sapo, da bi protestirala. Specialec jo je prehitel. "Jutri boste obsojeni, tam povejte, kar imate. Otroka imate izven zakona, vaš Komunistični grešnik je že vse priznal. Vklenite jo!"
Ivan je pokimal. O ženski prek ceste se je že dalj časa šušljalo, da goji Komunistična nagnjenja. Odkar je Vrhovno Sodišče stopilo na stran človekovih pravic in prepovedalo Komunistične stranke, se je otroke spoštovalo in poskrbelo za njih. Komunistka bi iz niju ustvarila zveri, to je bilo znano.
Teman oblak je prekril Janezov obraz, Ivan je zavzdihil. Olajevci so bili pri svojem delu neumorni, toda niti njihovi največji napori niso preprečili Komunističnih oblakov, ki so pomladi radi prinašali dež. Na obrazu je že začutil prvo kapljo, nato drugo in tretjo. Hitro se je skril nazaj v stanovanje, zunaj se je razbesnela nevihta.
Preberite še:
Poslanka SDS, ki je diplomirala s čaščenjem Janše
Telezaslon je ponovno predvajal Domovinsko glasbo, ki je proslavljala Janezovo osvoboditev Svobodne Slovenije izpod Komunistov. Ob poskočnih korakih so kazali dobrote Velikonočne pojedine, potice, šunke in pisanice, plesalci so veselo poskakovali okoli mize, ki se je šibila od dobrot. Ivanu je zakrulilo v želodcu, toda lakoto je potlačil. Zaradi grehov Komunistov v Prvi Republiki so dobrote v Drugi Republiki zaenkrat še ostajale stvar Telezaslona. V kredenci je še hranil nekaj trdih keksov z znaki USAID (protikomunistične organizacije, ki je Drugi Republiki pomagala v desetletja trajajočem času obnove), toda te je bilo potrebno prihraniti za jutrišnji zajtrk.
Domoljubna Velikonočna polka se je končala, zamenjal jo je svečani glas orgel. Ivan je v trenutku pozabil na lakoto, prišel je najlepši čas dneva, Čas Zahvale. Pokleknil je pred Telezaslonom, enako kot je v tistem trenutku storila vsa hvaležna Svobodna Slovenija.
Kot eden so se zahvalili:
"Hvala ti Janez, za tvojo dobroto
Blagoslovljen bodi Tvoj prehod skozi našo Domovino
Naj Tvoj prehod očisti ta svet Komunistov in levakov
Naj Tvoj narod ohrani ta svet čist za Tvoje ljudstvo."
"Amen," je zahlipal Ivan, na očeh se mu je utrnila solza. Ljubil je Janeza.
*Vsaka podobnost z imeni iz resničnosti je zgolj naključna.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
