Moj ata, socialistični kulak #kolumna

Ob kulturnem prazniku naj si naši nekdanji komunisti in bolehni ministri priznajo, da je njihovo delovanje v marsičem hujše od delovanja tako imenovanega "totalitarnega režima".

Avtor: Ford Perfect
torek, 8. 2. 2022, 05:55


bf309046c1a84180b305309030abeea89fa8da55.jpeg.1920x1080_q95
V času, ko so komunisti sedanjega premierja zaradi preveč radikalnih idej izključevali iz komunistične partije, so ti isti komunisti tudi financirali in v kinu predvajali filme, ki se še dandanes norčujejo iz njih samih.
Bsf.si

Olga: Smrt fašizmu, svobodo narodu!

Medved: Fašizem je že mrtev. S svobodo bomo pa še videli, kako bo.

Filmska priredba znane slovenske drame Moj ata, socialistični kulak, še nekoliko ojača sporočilnost osnovnega besedila. V drami veleposestnik Medved na predvečer agrarne reforme, kjer bo izgubil skoraj vso svojo zemljo, na poziv Smrt fašizmu! samo komentira, da je fašizem že mrtev. Tone Partljič je spisal literarno podlogo iz leta 1983 in nato še scenarij, da so leta 1987 posneli tudi prvovrsten film, ki predstavi povojno stanje v tedanji Federativni Ljudski Republiki Jugoslaviji z vidika malega človeka, družine Malek.

Delo ne skopari s sarkastičnimi kritikami komunističnih oblasti. Pesniško nadarjeni desetletni Tinček Malek okrajšavo KLO, Kmečki Ljudski Odbor, prevede v Komunisti Ljubijo Oblast. Njegov oče Jože Malek (igra ga Polde Bibič) poišče kreativne načine, kako s kmetijskimi izdelki podkupiti njegovo učiteljico, ki podkupnino sicer zavrne, a vseeno vzame "pozabljeno" meso domov. Zagrizeni policist Edo preganja oporečnike, toda podleže ljubezni do Olge in njegov revolucionarni duh izpuhti takoj, ko se znajde v njeni bližini.

Film odlično predstavlja farso socialistične revolucije. Mali kmetje ponavljajo parole zaradi obljub, da bodo imeli od nje koristi. Obetajo si "agrarno", to je zaseženo zemljo za lastno uporabo in svoj pridelek, zato poskrijejo verske simbole in pridno skandirajo "Za Titeja! Za Stalina", kot jim naročijo lokalni partijski veljaki. Jože Malek dobi zemljo, ker je iz nemške vojske, v katero je bil prisilno mobiliziran, pobegnil k Rdeči armadi.

/
/
Posnetek zaslona

Film, ki se norčuje iz geneze in utemeljitve tako imenovanega "totalitarnega režima", je financiralo režimsko ministrstvo za kulturo.
Film, ki se norčuje iz geneze in utemeljitve tako imenovanega "totalitarnega režima", je financiralo režimsko ministrstvo za kulturo.
arhiv uredništva

Preberite še:
Resnica o Dražgoški bitki #kolumna

Komunisti so financirali filme, ki so se iz njih norčevali 

Le malo za tem pride čas Informbiroja in pregon Stalinistov, tako imenovanih informbirojevcev. Vzklikanje "Stalin! Stalin!" postane nevarno, vrstijo se aretacije in zaslišanja. Oče Jože na zaslišanju pride iz oči v oči z agentom Ozne (kasneje Udbe), kjer njegovo zaigrano navdušenje nad Stalinom postane pomemben obremenilen dokaz. Grozi mu aretacija, gledalci tudi vedo, da mu grozi kazenska kolonija na Golem otoku. Kronski dokaz krivde postane služba v Rdeči armadi, toda olajševalna okoliščina je tudi mobilizacija v Wehrmacht, oborožene sile Nacistične nemčije.

Premeteni Jože se naredi neumnega in nevednega, zaigra neukega kmeta, ki je delal, kot so mu povedali drugi. Preiskovalna komisija se mu posmehuje, agent Ozne ga spusti domov in komisiji kasneje pove, da bi bil tudi sam aretiran, če bi v kaznilnico poslal takega tepca. Namesto Jožeta kasneje aretirajo njegovega bratranca Vanča, najbolj fanatičnega komunista v vasi, in kmetom na vasi poberejo in nacionalizirajo vso agrarno zemljo. V zaključku oče Jože Tinčku zapre usta in mu zapove: "Tiho!", da se rešijo pred političnim pregonom.

Tako film kot igra sta kulturna dosežka, toda kar je najbolj zanimivo, je to, da ne gre za ilegalno produkcijo, kjer so snemali ponoči in v večnem strahu pred tajno policijo. Ne, film je posnel studio Viba film, javno podjetje, ki je bilo ustanovljeno leta 1956. Film, ki se norčuje iz geneze in utemeljitve tako imenovanega "totalitarnega režima", je financiralo režimsko ministrstvo za kulturo. 

Janez Janša je bil nekoč zagret komunist. Danes je njihov goreč nasprotnik.
Janez Janša je bil nekoč zagret komunist. Danes je njihov goreč nasprotnik.
Twitter

V času, ko so komunisti v imenu enoumja nekoč najbolj perspektivne strankarske kadre, I.J. iz Grosuplja, zaradi preveč radikalnih idej izključevali iz komunistične partije, so ti isti komunisti tudi financirali in v kinu predvajali filme, ki se še dandanes norčujejo iz njih samih. Vsemogočna Udba, katere goreč sovražnik so postali I.J., pa tudi Vasko Simoniti in številni drugi, je organizirala celo kino izlete filma za družine svojih zaposlenih, da so vsi uživali v enem najboljših slovenskih filmov sploh.

Preberite še:
Kako odkriti volilno prevaro #kolumna

Danes filmu jemljejo denar. Ker ne podpira vlade.

Danes je malo drugače. Fiskalno konservativna vlada potrebuje denar za nujne ukrepe, kot so energetski vavčerji za skupine, ki jih lahko prepriča, da glasujejo za njih. Nujno moramo obrzdati javno porabo, saj smo v januarju naredili samo 100 milijonov evrov proračunskega presežka, nas obveščajo po socialnih medijih. Ponovno je potrebno vzpostaviti fiskalno disciplino, saj je prejšnja vlada oklestila nekatere davke in pustila le skromen presežek v proračunu, zato je javni dolg v preteklem letu in pol tako skokovito narastel.

V časih debelih krav, v letih 1986-88, ko smo imeli vsega na pretek in nismo imeli nikakršnih gospodarskih težav (na tem mestu sem malo zakašljal, op. a.), smo si morda še lahko privoščili vlagati v filmsko industrijo tudi v primeru, ko je šlo za odkrit napad na celoten sistem. Danes to ni mogoče, zato lahko ministrstvo za kulturo najde denar izključno za tiste umetnike, ki bodo svoje kulturno (?) udejstvovanje namenili zagotavljanju podpore vladi. Ostali so tako nepotrebni, saj nimamo več enoumja in totalitarizma in moramo zadihati vsi. Zato vlada tudi preganja nelojalna kulturna društva in jim odreka javna sredstva.

Duh časa, v katerega nas je pahnila trenutno vladajoča opcija, je podoben tistemu iz leta 1844, ko je France Prešeren napisal Zdravljico, verjetno svoje najbolj znano delo. Avstrija leta 1844 še ni bila dualna monarhija in Madžarska je bila del unitarne Avstrije, toda dogajali so se premiki, ki bodo habsburški imperij kmalu razdelili na dvoje. Cenzura je bila v polnem razmahu in trajalo je še štiri leta, preden je Zdravljica smela stopiti v tiskarsko prešo. Tudi danes vidimo apetite Madžarske in številne poskuse cenzure po politični liniji. Cesarja je dovoljeno častiti in ne spraševati po njegovi obleki, iskrenosti ali primernosti za položaj.

Preberite še:
Prihajajo mladi. Po državo, ki jih je zaprla. #kolumna

Komunizem je že mrtev

Ko opazujem kulturna društva državnega pomena, ki se na račun davkoplačevalcev oblačijo v rumene srajce, kultivirano korakajo po ulicah, sofisticirano pretepajo geje, umetniško ustrahujejo tujce, na provladnih demonstracijah po stari slovenski šegi salutirajo z iztegnjeno desnico in vzklikajo "Smrt komunizmu! Svobodo narodu!" ne morem mimo dejstva, da je komunizem že mrtev.

Med protestniki, odeti v rumene jopiče, ki so na Prešernovem trgu vzklikali slogane v podporo Janševi vladi, so bili dejansko dobro organizirani slovenski neonacisti.
Med protestniki, odeti v rumene jopiče, ki so na Prešernovem trgu vzklikali slogane v podporo Janševi vladi, so bili dejansko dobro organizirani slovenski neonacisti.
STA

Morda bi vsi ti nekdanji komunisti in bolehni ministri lahko kdaj pa kdaj vzeli veliko žlico sirupa Veritasium, in priznali, da je njihovo delovanje v marsičem hujše od delovanja tako imenovanega "totalitarnega režima". Ta namreč ni samo toleriral, temveč tudi izdatno financiral oporečnike, medtem ko sami omejujejo finančno pomoč države le na svoje podpornike. Vse v imenu boja proti inform...em ... pardon ... komunistom! Jasno.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.