"Vse vlade se srečujejo z enako težavo: oblast privlači patološke osebnosti. Oblast ne pokvari človeka, temveč privlači pokvarjene ljudi." (Frank Herbert v romanu Kapitelj: Sipina)
Dve leti star otrok vrešči, ker ni dobil svoje najljubše igrače. Najstnik trmari, ker ne sme igrati računalniške igrice. Politik označi opozicijskega poslanca za nevzgojenega lenuha. Kaj imajo ti dogodki skupnega in v čem se razlikujejo? Vsi trije so primeri neprimernega, nedozorelega odziva posameznika na nekaj, kar mu ni všeč. Njihovo stičišče je, da gre za nesprejemljivo vedenje, ki ga v določenih kontekstih morda lahko toleriramo, vendar moramo delati na tem, da se ga izkorenini.
Toda med njimi ni težko najti tistega, ki izstopa. Dve leti star otrok je premajhen, da bi razumel, zakaj ne more dobiti igrače, dretje in vreščanje je način, kako to sporoča. Odziv ni primeren, toda pri dve leti starem otroku česa drugega niti ne moremo pričakovati. Tudi od najstnika lahko pričakujemo bolj dozorelo vedenje, toda gre za težavno obdobje podivjanih hormonov, neuslišanih ljubezni in pomembnih tekmovanj, ki odločajo, kdo bo dobil legendarni meč, ki zada ognjeno in ledeno škodo naenkrat. Vedenje najstnika je manj sprejemljivo od vedenja dvoletnika, toda tu obstaja podobnost z dve leti starim otrokom.
Nič od tega ne velja za politika, ki kot dve leti star otrok vrešči na opozicijskega poslanca, naj utihne in potem še trmari, da mora biti stvar speljana po njegovo. Tudi to vedenje je nekaj povzročilo, toda resnica je temnejša kot pri otrocih.
Preberite še:
Poslanka SDS, ki je diplomirala s čaščenjem Janše
Kaj je narcisistična motnja
Za narcisistično osebnostno motnjo je značilno, da je posameznik izredno občutljiv na najmanjšo kritiko, naj je bila izrečena namerno ali nenamerno. Narcis ponori, če ga nekdo opozori, da je pozabil zapeti gumb na suknjiču, maščuje se zdravniku, ki ga opozori, da je bolnišnično haljo oblekel narobe in se bo na fotografijah osmešil. Narcis sprejema samo brezpogojno občudovanje, bolestna želja je, da bi ga častili kot zlatega bika, se mu klanjali in udinjali njegovi veličini. Motnja je kompleksna in obstaja več podvrst narcisov, toda ti dve točki sta skupni vsem: bolestno potrebuje občudovanje in eksplozija, navzven ali navznoter, če kdo omeni, da je naredil kaj narobe.
Motnja je uničujoča za okolico. Močno izražen narcis se bo obrnil proti lastnim otrokom, če je mnenja, da ga ne častijo dovolj. Narcis bo napadel najboljše prijatelje, če kdaj izrazijo skepso o njegovi veličini. Osebnostne vezi narcisov so grajene na koristoljubju, s človekom bodo najboljši prijatelji, dokler v njem vidijo osebno korist. Ko te koristi ni več, bo tudi njihov interes uplahnil. Nekdanjega najboljšega prijatelja bodo odvrgli kot papirček. Če bo kdaj potreboval pomoč, ga bodo videli kot breme. Za narcisa je vsaka dejavnost samo vzvod, kako širiti svojo moč nad drugimi. Popolnoma nobene težave ne vidi, da svoj življenjski nazor podredi potrebam lastne moči. Narcisistični politkomisar, ki vodi četo po poteh NOB, kjer gradijo novo Jugoslavijo na temeljih socializma in marksizma, ne bo videl nobene težave v tem, da postane ultrakonservativni verski gorečnež, sovražnik komunizma in borec za belo Evropo, če bo na ta način lažje prišel do moči nad soljudmi.
Popolnoma očitno je, da so patološki narcisi neprimerni za vsak vodstveni položaj, toda ravno to so osebnosti, ki najbolj gravitirajo k najvišjim položajem. Komolčarstvo, podtikanje, laskanje in podkupovanje so na žalost vse načini, s katerimi se lahko v življenju postavijo nad druge. Skupna značilnost je, da praviloma prilezejo na položaje, ki so daleč nad njihovimi sposobnostmi. Posameznik, ki bi bil v svojih najboljših letih še sposoben izvajati funkcijo župana občine Grosuplje, v svojih šestdesetih pa ne bi bil več sposoben opravljati funkcije občinskega svetnika, tako lahko prileze na najmočnejši položaj v državi. Pojav je uničujoč, a na žalost pogost. Narcis ne priznava svojih omejitev in bo poskušal uničiti vsakega, ki mu jih predstavi.
Najpogostejši način obrambe pred popolnoma utemeljenimi kritikami je projekcija. Narcisi se zavedajo svojih napak, ampak jih poskušajo prikriti tako, da druge obtožujejo vsega, kar počnejo oni. Če narcis na primer politične nasprotnike obtoži, da so njihovi strokovnjaki v resnici "fahidioti" brez sposobnosti, da bi vodili državo skozi krizo, se splača pogledati, ali so izbranci narcisa res sposobni narediti kaj izven ozkega kroga svojih poklicnih kompetenc. Odgovor bo v taki situaciji praviloma negativen. Narcis se dobro zaveda, da ima v svoji službi samo "fahidiote", kar poskuša prikriti tako, da tega obtoži nasprotnike.
Preberite še:
Program stranke Ozaveščena Formacija #satira
Kdor ni z nami, je bedak. Ali komunist.
Zanimiv fenomen ljudi okoli narcisa je izrazita samoselekcija. Kdor samoljubja narcisa ni sposoben prenašati, kdor lahko kaj doseže tudi brez dobrohotnega darila narcisa, ki ga je pridobil z najglobljim poklonom, ali pa ima le trohico samospoštovanja, bo narcisa prej ali slej spregledal in se odločil, da s tem človekom noče več imeti opravka. Približno četrtina ljudi, praviloma nesposobnih ali popolnoma brez vrednot, bo šla v drugo skrajnost in se poistovetila z narcisom. Napadi nanj bodo napadi na njih, kritika narcisa bo postala osebna kritika njih samih. Kolektiv se poistoveti z osebo in njegov boj postane njihov boj, njegova veličina postane njihova veličina, njegova bolečina njihova bolečina.
Nič nenavadnega ni, če prevzamejo narcisovo mimiko, način govora, kretnje, geste, izrazoslovje in manire obnašanja do drugače mislečih. Kdor ni z njimi, je za njih bedak, sovražnik, fašist, komunist, skrajnež, terorist, krivoverec ali še kaj hujšega. Zanje sta na svetu samo dva pola: oni, v svetlem zavetju Odrešenika, in vsi drugi obsijani s temo. V tem primeru lahko govorimo o kolektivnem narcisizmu.
Redni bralci tega medija so verjetno pojav že kdaj videli, recimo vsak teden na televiziji. Toda najpomembnejše in najbolj zanimivo poglavje šele prihaja.
Preberite še:
Kje je Borut Pahor? Igra se z lego kockami #kolumna
Kje so narcisi najšibkejši
Vsak narcis pri sebi ve, da je v resnici ničla. Največji strah vsakega narcisa je, da se bo razvedelo, kakšen ničé je v resnici: nesposoben in z vrednotami ničvredneža. Narcisi niso prepričani, da so vsevedni ali vsemogočni. Nasprotno: zase dobro vedo, da jih ne bi nihče niti povohal, če bi le vedeli resnico o njih. Narcis globoko pod površino nima nobenih utvar. Ve, da je okoli sebe zgradil hišico iz kart, zgrajeno na lažeh, hišico, ki se bo sesedla ob najmanjšem pišu resnice. Največji strah in največja šibkost narcisa je zato resnica. Najbolj jih boli resnica, zato začno tako panično hlastati za zrakom ob najmanjši kritiki in zato so tako maščevalni do tistih, ki razkrivajo resnico o njih. Če se resnica o narcisu razve, se pogosto sesede sam vase, iz mogočnega zlatega bika nastane kupček umazanega svinca, premazanega s svetlikajočo se barvo. To je tudi razlog za takojšen protinapad na vse kritike in tiste, ki si upamo o narcisu povedati resnico.
Pred tem se je mogoče ubraniti, da preslišimo napade, ki jih na nas usmerjajo narcisi, in samo uporabimo informacije, ki nam jih z njimi dajo. Če nas narcisi iznenada obtožijo davčnih mahinacij, so s tem razkrili veliko verjetnost, da bi se lahko odkrilo velike pomanjkljivosti v njihovih davčnih napovedih. Če nas narcisi obtožijo korupcije, vemo, da imajo v marmeladi vsaj prste, če ne kar komolcev. Iz zavedanja, da je z njihovimi dejanji narobe vse, izhaja njihov patološki strah pred resnico.
To je tudi način, kako se narcisa premaga: z resnico. Narcisi dobro vedo, da je ravno resnica tista, ki ji ne morejo pogledati v obraz, saj se bo njihov zlati bik v soju resnice razletel v nič. Namesto vsemogočnega božanstva v človeški podobi bo pred nami stal samo še starček s pubertetnikovimi hormoni in manirami dve leti starega otroka, ki mu je Miklavž prinesel leskovko.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
