"Ko pade mana z neba, nekateri odprejo dežnike, drugi sežejo po veliki žlici." (Peter F. Drucker, avstrijsko-ameriški svetovalec za upravljanje)
Pred približno tremi leti je v našo deželo prvič prišel covid-19, nova in smrtonosna bolezen. Prinesel nam je epidemijo, zaprte so bile šole, sodišča, trgovine, zdravstveni domovi, reastavracije, muzeji, občinske meje, parki, javni promet, avtopralnice in še kaj bi se našlo. Posledice, ki sta jih tako bolezen kot odziv nanjo pustila na naši kolektivni psihi in družbi, bomo čutili še leta, desetletja, morda generacije. Toda vsaj ena od posledic je pozitivna: epidemija je razkrila številne tegobe, s katerimi se srečuje naš zdravstveni sistem.
Posledica ni prijetna, toda streznitev je bila nujna. Slovensko zdravstvo je ujeto med Scilo, ki jo predstavlja napredujoča medicina, starajoče prebivalstvo in vedno večje možnosti obravnave, in Karibdo, ki jo predstavljajo zasebni interesi. Ti v bolnih ljudeh vidijo predvsem stranko, ki se bo pustila dobro pomolzti. Covid-19 je ti dve grožnji zbližal in zdravstveni sistem začel treti. Toda vsaj skrivata se ne več.
Večje možnosti zdravljenja, pacienti, ki ne umrejo, vse to so dobre novice. Zaradi napredka živimo bolje in dlje. Številne bolezni, ki so pred nekaj desetletij veljale za smrtno obsodbo, so danes obvladljivo kronično stanje. Toda kronični bolniki potrebujejo neprestano obravnavo, kar zdravstveni sistem obremenjuje in preobremenjuje. To je razlog, zakaj za zdravstvo nikoli ni dovolj sredstev in se težave kar vrstijo. Nikoli ne bomo imeli zdravstva, kot si ga želimo, ker se naše želje vsako leto malo razširijo.
Preberite še:
Kaj bi celo Jankovića prepričalo, da zamenja direktorico ZD Ljubljana #kolumna
Gospod je prijateljem podaril, kar so hoteli
Toda splošno nezadovoljstvo je tudi posledica delovanja posebnih interesnih skupin, katerih edini cilj je lahek zaslužek. Epidemija je bila kot skala, ki smo jo umaknili z zemlje in tam našli gomazišče.
'Strokovnjakov' za epidemijo ni manjkalo, zaslužkarjev tudi ne. Lahki zaslužki s hitrimi testi in osebno varovalno opremo so pritegnili vse, ki so lahko upali na sklečko z gospodove mize. Gospod je bil radodaren, svojim prijateljem je podaril, kar so hoteli. Iz odločanja je pregnal epidemiologe, glavno inštitucijo javnega zdravstva, nam je med epidemijo vodil strokovnjak za droge. Vodenja epidemije ni prevzel Center za nalezljive bolezni, temveč dva kirurga in infektologinja, vsi z velikimi skledami in stolčki tik ob koritu.
Manjkalo ni niti tistih, ki so se preprosto znašli. Bolnišnice so v času zaprtja večji del samevale, programi se niso izvajali in čakalne dobe so postajale najprej neznosne in tudi smrtno nevarne. Toda številni zaposleni so kljub temu prihajali na delo, odsedeli svojih osem ur in odšli domov. Pripadali so jim dodatki za epidemijo, čeprav v tistem času zanje ni bilo dela. Sistem je imel način, kako ravnati v takem primeru: zaposlene bi morali dati na čakanje. Toda polna plača in epidemijski dodatek sta bila več kot dvakratnik vsote, ki bi zaposlenemu pripadala na čakanju.
Zaposlenih ne smemo kritizirati. Neumni bi bili, če ne bi izkoristili priložnosti. Imeli so dve možnosti: lahko bi zaprosili za čakanje in gnili doma. Ali pa so gnili v službi in za to dobili še enkrat več denarja. Krivda je izključno na vodstvu bolnišnic, ki te prakse ni preprečilo in obvarovalo javnih sredstev.
Preberite še:
Tu je rešitev, kako se država znebi skrbi za zdravniške plače #kolumna
Ne zdravniki, za ekscese so kriva vodstva
To je glavni problem in hkrati rešitev težav v zdravstvu. Ne primanjkljaj sredstev, ne starajoče prebivalstvo, ne napredujoča medicina, še pijavke in ostali krvosesi so postranskega pomena. Vse to so težave, ki jih je mogoče rešiti, vendar jih ne rešujemo zato, ker zdravstvo nima pravega vodenja.
Slovensko zdravstvo potrebuje vodenje. Potrebuje skupino ljudi, ki so strokovni in katerih cilj je boljši zdravstveni sistem. Večina večjih ustanov, bolnišnic in kliničnih centrov, ima direktorje, imenovane po politični liniji. Zdravstvo nam vodijo karierni politiki, ki imajo izobrazbo, s katero izpolnjujejo formalne pogoje za zasedbo položaja. Veliko se jih tudi ne upa ali zna spopasti z močno kasto zdravnikov, saj jih ti vsakokrat s solzami v očeh opozarjajo, da bodo že naslednji dan na mizo dobili šop odpovedi. Ministri pa obravnavajo interesne skupine kot partnerje, ne kot zaslužkarski vir težav. To sta razloga, zakaj se ne moremo rešiti iz brezna, v katerega pada naš zdravstveni sistem. Voditi bi ga morale vodje, ne slamnate lutke, ki delajo po nareku.
Ena od rešitev, ki jo predlaga posebna interesna skupina, je privatizacija zdravstva. Naj bodo zdravstvene organizacije v zasebni lasti in se redijo na javni račun, pravijo.
Najbrž nikogar ne preseneča ugotovitev, da med vidnimi člani skupine najdemo številne zaslužkarje iz časa epidemije. Za konflikt interesov verjetno še niso slišali, za ideološko propagando toliko manj. Če prepustimo zdravstvo zasebnemu kapitalu, se res lahko nadejamo boljšega vodenja - v smer dobičkonosnosti. Zasebni zdravstveni zavod je podjetje, ki ga je ustanovil zasebnik, da bi prodajal zdravstveno storitev in pri tem dobro zaslužil. Javni zdravstveni zavod je organizacija, ki jo je ustanovila javnost, da bi imela dostop do zdravstvenih storitev.
Preberite še:
Kdo je kriv za zlom zdravstva? Bojana Beović & Co. #kolumna
Covid zaslužkarji: imamo rešitev za javno zdravstvo
Če želimo imeti zdravstvo, ki nas bo kvalitetno pomolzlo in nam v zameno kdaj pa kdaj rešilo kak zdravstveni problem, moramo slediti nasvetom posebnih interesnih skupin. Pot do rešitve je enostavna, samo največjim dobičkarjem ponudimo v odkup vseh javnih zavodov, jih reorganiziramo v koncesionarje in medije napolnimo s hvalo in slavospevi, kako se javnosti ni več potrebno ukvarjati s polnimi hodniki. Da so za to poskrbeli varnostniki in solzivec, ni potrebno posebej naglašati, saj gre za zasebni zavod s svojimi pravili vstopa v sistem.
Če želimo imeti kvalitetno in dostopno javno zdravstvo, moramo obdržati javno lastništvo zdravstvenih zavodov in hkrati poskrbeti, da ga bodo vodili sposobni ljudje. Poskrbeti moramo, da se direktorjev, strokovnih direktorjev in ostalih vodilnih ne bo več izbiralo po partijski liniji, temveč bodo na ta mesta prihajali osebnostno in strokovno primerni ljudje. Zdravstvo potrebuje ljudi, katerih cilj bo dobro delati, ne dobro zaslužiti. Potrebuje tudi ministre, ki bodo vsakič znova udarili po mizi in posebnim interesnim skupinam povedali, kar jim gre.
Takrat – in šele takrat – bo lahko naše zdravstvo upalo na svetlo prihodnost.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
