"Kdor prostovoljno odda svobodo za malo začasne varnosti, si ne zasluži ne svobode in ne varnosti." (Benjamin Franklin, ameriški državnik, pisatelj in izumitelj)
Besedni dvoboji okoli direktorice Zdravstvenega doma (ZD) Ljubljana Antonije Poplas Susič dosegajo najvišje vršace in najgloblja brezna. Na eni strani se vrstijo odpovedi zdravnikov, obtoževanja o osebnih napadih, žaljenju, psovanju zaposlenih, trpinčenju na delovnem mestu in anonimna pisma. Na drugi strani vidimo neomajno podporo ljubljanskega župana Zorana Jankovića in zatrjevanje, da gre za napade brez osnove in da diskurz na podlagi anonimnih prijav ne sodi nikamor. Ali lahko ugotovimo, kdo ima v tem sporu v resnici prav?
Lahko. Prav imajo oboji.
Kjer je dim, je tudi ogenj, pravijo. Če bi bila Antonija Poplas Susič resnično brezmadežna vodja zdravstvenega doma in nedolžna žrtev na oltarju visoke politike, bi že zdavnaj dobila glasno in jasno podporo številnih podrejenih, ki bi zaznali krivico. Direktorici bi stopili v bran zaposleni, ki bi vedeli, da gre za neresnice, ki jih širijo zlobni jeziki. O taki podpori ni ne duha ne sluha, čeprav so obtožbe vredne daljšega letovanja na državne stroške na gradu Ig. Sam ne dvomim, da je vsaj del obtožb resničen in se zaposleni v ZD Ljubljana delijo na dve skupini: na tiste, ki ne zdržijo več, in na tiste, ki so raje tiho, da ne bi skupili še oni.
Toda prav imata tudi ljubljanski župan in direktorica. Anonimne prijave, govorice, ugibanja in obtožbe res niso način javnega diskurza. Če bi vsako odgovorno osebo odstranili, čim bi se pojavila kakšna ugibanja o njenem delu ali odnosu do zaposlenih, bi to zlobni jeziki in pokvarjeni politiki takoj začeli zlorabljati v svoj prid. ZD Ljubljana je res izgubil mnogo zaposlenih, kar je krivda direktorice zavoda. Če nič drugega, ni storila dovolj, da bi jih zadržala. Obtožbe gredo mnogo dlje od le nesposobnosti, a so obtožbe brez imen in sodelovanja oškodovanih neuporabne. "Govori se to in to" ni in ne sme biti razlog za takšna ali drugačna uradna dejanja. Če hočemo v pravni državi karkoli doseči, potrebujemo "ime in priimek pravi, da se mu je tega in tega dne zgodilo to in to".
Preberite še:
V Ljubljani so zdravniki raje zasebniki. Celo šefinja zdravstvenega doma.
Zakaj so vsi raje tiho in trpijo
To nam ne manjka samo v ZD Ljubljana, ampak v celi Sloveniji. Le malokdo je pripravljen jasno in glasno povedati, da ga šef trpinči na delovnem mestu. Večina nas raje tiho trpi in išče rešitve zase, raje iščemo drugo službo kot stopimo na prste zlikovcu. To je razlog, zakaj ljudje, ki so strokovno in osebnostno neprimerni za kakršenkoli vodstveni položaj, vseeno pridejo do stolčka in se na njem zabetonirajo.
Dokler nihče ni pripravljen izpolniti obrazca za trpinčenje na delovnem mestu in vsi samo gledajo, kako se bodo izognili osebnim posledicam, lahko direktorica počne, kar hoče. Kdor ni v stiku z njo, ne more ugotoviti, kaj vse se dejansko dogaja. Anonimno pismo lahko napiše kdorkoli, vanj napiše karkoli in v uradnem postopku so žal neuporabna.
Po Kohlbergu ima človeška etika šest stopenj. Zadnja, najvišja, je univerzalni etični kodeks, splošen nabor pravil za vedenje do sočloveka. Kdor ni ponotranjil takšnega kodeksa, ni primeren za vodstveni položaj. Če obtožbe vsaj v grobem držijo, je Antonija Poplas Susič obstala na prvi stopnji etike, na stopnji nagrajevanja in kaznovanja, na stopnji, ki jo zlahka osvojijo tudi otroci in domače živali. Če bi bila primerna za položaj, bi že zdavnaj odstopila, saj je jasno, da nima več podpore v ustanovi.
Preberite še:
Je zdravstvo v pol leta razpadlo? Ne, tu so resnična dejstva. #analiza
Za te ljudi zaleže samo kazen
Na etiki deluje tudi kompleten propagandni aparat največje opozicijske stranke: z neosnovanimi obtožbami poskušajo doseči rezultate pri etično osveščenih nasprotnikih. Edini razlog, zakaj podla taktika ne deluje, je, da pri njihovih žrtvah praviloma zlahka ugotovimo, da so obtožbe neosnovane, saj gre za izmišljene pravljice. Pri utemeljenem sumu in etično osveščeni žrtvi taktika deluje, kadar je v obtožbah vsaj zrno resnice.
Toda na nekoga na prvi stopnički etike nimajo vpliva ne pravila, ne vzdrževanje reda, ne medsebojni odnosi, ne mnenja drugih ljudi, še njihov lasten interes jih ne prepriča. Ne, za te ljudi zaleže samo kazen, ki jo predpiše zakon. Toda za to potrebujemo postopek, ki zahteva tudi natančno preiskavo kaznivih dejanj. Za predpisano kazen potrebujemo zaslišanja, priče in na koncu tudi sodni proces. Vse to je v Sloveniji mogoče doseči, toda brez aktivnega sodelovanja žrtev ne bo šlo.
Dokler nekdo zlorab ne prijavi, kot je treba, se ne bo zgodilo nič. Dokler bodo zaposleni v ZD Ljubljana raje trpeli in upali, da bo nekdo nekaj naredil, bo direktorica neovirano počela, karkoli bo hotela. Župan ji je izrekel podporo, naslednje volitve so predaleč. Dejansko so najboljši trenutek zaposleni že zamudili: če bi ofenzivo izvedli pred lokalnimi volitvami, bi pri Zoranu Jankoviću lahko prevladal vsaj osebni interes in bi direktorico zamenjal, da ne bi imel težav na volitvah.
Preberite še:
Kdo se boji črnega dacarja #kolumna
Imeli so priložnost, a je niso izkoristili
Zaposleni v ZD Ljubljana, enako kot zaposleni na policiji v času strahovlade Antona Olaja, enako kot zaposleni v javni upravi v času prejšnje vlade in enako kot prebivalci napadene Ukrajine stojijo pred izbiro. Lahko poiščejo rešitev zase, sklonijo glave, tiho trpijo krivice in upajo, da jih reši kdo, ki je pogumnejši od njih. Lahko pa dvignejo glave, kaj storijo zase in ustavijo krivico, ki jo vidijo tudi skozi zaprte veke.
Deset ali dvajset podpisov pod anonimkami bi zadevo rešilo v tednu dni. Odpuščanj ali česa podobnega zaradi upora proti zlorabam pač ne bo. Precej lažje je namreč dobiti novega direktorja zdravstvenega doma kot nadomestiti najbolj deficitarne kadre na trgu dela.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
