"Ambulante za neopredeljene so zaradi obremenitev zdravnikov težko izvedljiva rešitev." - Bojana Beović, predsednica zdravniške zbornice
Dan pred napovedano stavko zdravnikov nas čaka nekaj neobičajnega. Stavkali bodo pacienti, ki imajo povsem razumne zahteve: ustaviti je treba odtekanje javnega denarja v zasebne žepe, urediti krizo v zdravstvu, ustaviti korupcijo v preskakovanju čakalnih vrst in podobno. Kdor se s slovenskim zdravstvom srečuje vsaj od včeraj, lahko tudi kaj dlje, te težave verjetno že dobro pozna. Sistem zdravstva v Sloveniji je nenavadna fuzija javnega in zasebnega. Večino financira država, malo pa tudi zasebne zavarovalnice. Večina zdravstva je v javni lasti, malo pa je tudi privatnega. S sistemom ni nihče zadovoljen, vendar sprememb večina noče.
Najnovejša kriza se je razvila v primarnem zdravstvu, kjer že dolga leta kritično primanjkuje zdravnikov družinske medicine. Težava ni nova, o primanjkljaju zdravnikov družinske medicine se je pisalo že pred desetimi leti, toda v letih 2012 in 2013 smo raje reševali javne finance in v pokoj pošiljali vse v tistem trenutku, ko so izpolnili pogoje za upokojitev – ne glede na to, ali smo jih še rabili ali ne. Strateški strel v koleno je omenjeno težavo še poglobil. Povzročil je tudi kopico novih nepotrebnih težav, a rana primanjkljaja zdravnikov je po njej ostala odprta in začela se je gnojiti.
Vsi bi radi rešitve, toda nihče ni pripravljen povedati, kaj bo težavo rešilo. Fides po tradicionalni šegi zahteva višje plače zdravnikov na vseh ravneh, saj da so preobremenjeni. Zdravniški sindikat meni, da bi z višjimi plačami zdravnikov, ob enaki obremenitvi na zdravnika in enakim številom zdravnikov, očitno rešili primanjkljaj zdravnikov. Osebno sem do njihovega pristopa nekoliko skeptičen.
Preberite še:
Kaj je razumel Drnovšek, Pečečnik in prijatelji pa ne #kolumna
Z višanjem plač ne rešimo pomanjkanja zdravnikov
Zdravniška zbornica ima drugačno rešitev. Njena predsednica Bojana Beović zagovarja omejitev delovnika zdravnika na 48 ur na teden, ohranjanje ali nižanje glavarinskih količnikov in razbremenitev zdravnikov na način, ki je žal tajen. Na tej točki pa se mi dozdeva, da nas ima nekdo za norca.
Ne bom se opredeljeval do vprašanja, ali so zdravniki plačani preveč, dovolj ali premalo, kot tudi ne želim soditi, ali so obremenjeni preveč, primerno ali premalo. Bom pa sodil o nečem drugem. Primanjkljaja zdravnikov ne moremo rešiti ne z višanjem plač ne z zmanjševanjem obremenjenosti obstoječih zdravnikov. Kdor je sposoben šteti vsaj do tri, bo zlahka razumel, zakaj. Vprašanje pomanjkanja zdravnikov lahko rešimo s povečanjem števila zdravnikov v sistemu. Kdor je sposoben šteti do ena, bi tudi moral razumeti, zakaj.
V tej točki se vprašanje malce zaplete. Prva težava je dolžina študija, saj od vpisa na fakulteto do samostojnega zdravnika katerekoli veje medicine traja vsaj 10 let, povprečje je bližje 14 let. Če vpis na medicino povečamo letos, bomo prve nove zdravnike specialiste dobili leta 2033, a večje izboljšave lahko pričakujemo šele okoli leta 2043, ko se bo nabralo nekaj novih diplomantov. En zdravnik več še ne prinese delujočega zdravstvenega sistema.
Dvajset let je dolga doba, toda spomnimo se, kaj se je zgodilo približno toliko časa nazaj. Decembra 2003 je bila sprejeta osnova za ustanovitev študija medicine na Univerzi v Mariboru. Prvi študenti so bili vpisani v šolskem letu 2004/05. Od tega ni še niti 20 let. To je hkrati edini razlog, zakaj slovensko zdravstvo še ni kolapsiralo, saj na leto izurimo približno 300 zdravnikov, kar je več, kot se jih upokoji. Morda težava s številom zdravnikov le ni tako huda in nepremostljiva. Morda smo na poti, da jo uredimo.
Preberite še:
Želite zdravnika? Odprite denarnico #kolumna
Nihče ne bo pel ode družinskemu zdravniku
Druga in potencialno veliko večja težava je, da mladi zdravniki enostavno nočejo vpisati specializacije iz družinske medicine. Po eni strani je to lahko vprašanje plač, saj je specialist družinske medicine plačan kakih sto evrov na mesec manj kot njegov kolega v bolnišnici.
Po drugi in bržkone precej pomembnejši strani pa bode v oči dejstvo, da so zdravniki splošne medicine pri svojih kolegih med najmanj spoštovanimi. Nihče ne bo pel ode splošnemu zdravniku, ki je pri pacientu pravočasno odkril hematološko obolenje, ga poslal na zdravljenje in mu s tem rešil življenje. Vsi bodo peli hvalnice hematologu, ki je predse dobil pacienta v še obvladljivem stanju in ga ozdravil. Toda če družinski zdravnik ne bi pravilno in pravočasno odreagiral, bi bil za pacientovo smrt dejansko kriv on, saj hematolog ne bi imel več kaj narediti.
Takih primerov žal ni malo, ne v Sloveniji in ne po svetu. Premalo se zavedamo odgovornosti in pomena družinskih zdravnikov. Po svoji naravi gre za nehvaležen poklic, ki nosi ogromno odgovornost, a ne dobiva pravega spoštovanja. Na žalost tu kot družba lahko naredimo bore malo, še država ne more narediti kaj dosti.
Dejansko zagato lahko rešijo samo zdravniki sami, s svojo zbornico na čelu. Zdravniška zbornica je tista, ki razpisuje specializacije, tista, ki odloča o številu vpisnih mest, in tista, ki lahko usmerja pozornost na delo te ali one stroke in jo s tem bodisi razvrednosti bodisi obogati.
Svoje naloge pri promociji družinske medicine zdravniška zbornica več kot očitno ne opravlja. Terciarnih zdravnikov imamo povsod dovolj tudi zato, ker zdravniška zbornica poveličuje le "pomembne" dele medicine, tiste, ki so vsem vidni. Poveličuje tiste, ki ustvarjajo znanstvene članke, citate, slavo. Poveličuje le tiste, ki so ji koristni in zanemarja tiste, ki jih potrebujemo.
Preberite še:
Bešičeva čustva in Janezov šah #komentar
Zdravniška zbornica ni opravila svoje naloge
Ni naključje, da zdravniško zbornico v času epidemije respiratornega virusa vodi infektologinja, ki je bila tudi članica na hitro sestavljene (in povsem nepotrebne) vladne ekipe za vodenje odziva na epidemijo. Skupaj s torakalnim kirurgom in s specialistom za prepovedane droge so imeli v rokah škarje in platna naše usode, kar je trenutna predsednica zbornice izkoristila za obilno samopromocijo.
Toda tako zbornica kot tudi njena predsednica sta povsem pozabili, da je poslanstvo zdravniške zbornice nekaj drugega kot samopromocija in samohvala. Poslanstvo zbornice tudi ni promocija privatizacije zdravstva, ki ga ima (nekdanja) politična stranka njene predsednice zapisanega v svojem programu.
Rešitev se torej ponuja na dlani. Zdravniška zbornica Slovenije mora prenehati delovati kot izpostava za samohvalo in lobistični center. Za spremembo naj naredi kaj na svojem poslanstvu. Ko bomo dosegli to, da zdravniška zbornica dela za vse zdravnike, paciente in zdravstveni sistem Slovenije, bo rešeno tudi vprašanje družinske medicine. Ko bo zdravniška zbornica delala še za koga drugega in ne več samo zase, ne bo treba zapirati zdravstvenih domov in ne bo potrebno čakati na zdravnika celo noč v vrsti pred zaprtim zdravstvenim domom.
Če bomo take stvari dopuščali še naprej, bomo za svojo usodo odgovorni sami.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
