"Reformirajmo, da lahko ohranimo." - Thomas B. MacAulay, britanski zgodovinar
Vlada načrtuje nov reformni paket, predsednik vlade bo osebno vodil skupino za reformo zdravstva. Več ali manj se vsi strinjamo, da trenutno stanje družinske medicine, sploh v Ljubljani, prej spominja na veterino kot na moderno zdravstvo in da so potrebne spremembe. Čakalne dobe za določene posege pri izbranih izvajalcih včasih spominjajo na šale ameriških konzervativcev o javnem zdravstvu. Na odstranitev tujka iz mehurja lahko čakamo do aprila.
Po stari šegi so večje plače najprej izsilili zdravniki, zdaj bo sledil še preostanek javnega sektorja. Jasno je, da stanje že dolgo časa ni vzdržno in da smo nezadovoljni vsi. Spremembe so nujne, tudi to je jasno. Manj jasno je, kakšne naj te spremembe bodo. Idej je precej, vendar jih večina ne pride dlje od sloganov brez vsebine. Na primer: parola "denar mora slediti pacientu" ne pomeni ničesar, razen če ni govora o treniranih labradorcih, ki bodo pacientom prenašali denarnice.
Predlog, ki ga najpogosteje slišimo, je privatizacija. Predvsem iz opozicijskih vrst pogosto prihajajo predlogi, da bi zdravstvo enostavno prodali zasebnikom, ga predelali v dobičkonosno gospodarsko panogo in državo odvezali večnega glavobola. Bogati bodo zase že poskrbeli, revni pa tako ali tako ne volijo za njih. Ker imamo preostali vseeno vsaj trohico zdrave pameti, privatizacija javnega zdravstva zato odpade.
Javno zdravstvo je pač ena izmed osnovnih nujnosti moderne civilizacije, podobno pomembna za našo omiko kot javni vodovod in enakost pred zakonom. Brez njih lahko životarimo, vendar ne živimo, zato moramo sistem javnega zdravstva ohraniti v določeni obliki, ki bo služila namenu.
Preberite še:
Bolnišnice spet v rdečem, ker epidemije ni več
Naj bodo kot podjetja, a v javni lasti
Ena izmed oblik, ki se v zadnjem času kar dosti omenja, je estonski model. Estoniji ponekod pravijo kar Bestonija, saj je država, ki je bila več desetletij pod okupacijo Sovjetske zveze, modernizacijo zajela z veliko žlico. Izredno hitro je napredovala iz obubožane agrarne province v moderno državo, kjer zmagujeta inovacija in tehnološki razvoj. Sistem zdravstva so v veliki meri povzeli po britanskem NHS in številnih drugih sistemih, ki združujejo javno in zasebno. Sistem je po eni strani podoben našemu, saj gre financiranje prek javne zavarovalnice, brez razlik med zavarovanci. Po drugi strani gre za popolnoma drugačno ureditev, saj zdravstveni domovi in bolnišnice delujejo kot delovne organizacije omejene odgovornosti, vendar ostajajo v lasti države in občin.
Na podoben način v Sloveniji deluje več služb, ki ne spadajo pod javni sektor, vendar jih povsem obvladuje država:
1) Vsem poznan primer je Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, ki je po organizaciji delniška družba (d.d.), vendar ima vse delnice v lasti Republika Slovenija. Avtoceste v Sloveniji so javno dobro, država organizira financiranje in gradi nove avtoceste, vendar zaposleni v Darsu ne sodijo v javni sektor.
2) Drug tak primer je Pošta Slovenije, ki prav tako izvaja javno službo, vendar deluje kot delovna organizacija omejene odgovornosti (d.o.o.). Ne gre za zasebna podjetja, temveč za javno službo, ki vseeno ni vezana na omejitve, ki veljajo za javne uslužbence.
Odločitev za prestrukturiranje ni enostavna, toda tudi ne tako velika, kot je videti na prvi pogled. Seveda deluje ime UKC Ljubljana d.d. na prvi pogled bizarno, Zdravstveni dom Ljubljana d.o.o. pa kar malo zastrašujoče. Toda točno to je uspešen način vodenja zdravstva v številnih državah, ki so Sloveniji še kako podobne. S tem država izgubi dobršen del nadzora nad zdravstvom, saj plače in organiziranost ne bodo več izključna domena države.
In to je v bistvu dobro, saj je obstoječi sistem še bizarnejši.
Preberite še:
Kdo je kriv za zlom zdravstva? Bojana Beović & Co. #kolumna
Čebelica za pridnost
Trenutno država na splošno ambulanto predpisuje enega zdravnika specialista in eno višjo medicinsko sestro ter točno določene deleže drugih kadrov. Ambulanta mora pokriti 1.600 glavarinskih količnikov, za kar zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) nameni 155.525,88 evra. Ta vsota mora pokriti stroške plač, materiala, prostorov in vsega ostalega, kar ustanova potrebuje.
Zdravstveni dom, ki ima sedem splošnih ambulant, lahko iz naslova teh ambulant zaposluje sedem zdravnikov in sedem višjih medicinskih sester. Poleg tega mu ZZZS odmeri še 4,34 administrativno-tehničnih delavcev v ambulanti, 2,33 laboratorijskih tehnikov ter skupno 0,35 administrativno-tehničnih delavcev in zaposlenih v laboratoriju in na rentgenu. Nič nenavadnega ni, da ustanova dobi koncesijo za polovico, tretjino, tri četrtine ali (dosti redkeje) tri cele in še 16/113 ambulante, kar sistem dodatno zakomplicira. Žaga za telo k splošnemu dogovoru ni priložena.
Ustanova, ki se teh normativov ne drži in zaposluje več ali manj kadra, krši pravila, po katerih financiramo zdravstvo. Če ima v kateri kategoriji zaposlenih več delavcev, kot jih financira ZZZS, mora to pokriti iz drugih virov. Če ima zaposlenih manj, so ti po normativu preobremenjeni. Če obravnava manj pacientov, kot predvideva ZZZS, lahko izgubi koncesijo, če jih obravnava več, v letnem poročilu dobi čebelico za pridnost.
Preberite še:
Kaj je razumel Drnovšek, Pečečnik in prijatelji pa ne #kolumna
Zaposleni, sindikati in direktorji se bodo zmenili sami
V novi ureditvi bi lahko država javnemu podjetju zgolj podelila koncesijo za opravljanje določenega števila glavarinskih količnikov in za to namenila dogovorjeno vsoto denarja. Sama ustanova bi določila, koliko zdravnikov, medicinskih sester in ostalega osebja potrebuje za to količino dela. Ostajajo seveda omejitve delovne zakonodaje in normativov v zdravstvu, toda znotraj tega postane sistem veliko bolj gibljiv.
Če bi imela ustanova pet zdravnikov, ki bi bili pripravljeni delati dvakratnik glavarinskih količnikov za temu primerno višje plače, bi nova ureditev to dovoljevala. Če bi jih imela 15, ki bi si želeli bolj umirjenega dela za manj denarja, tudi to naenkrat postane dovoljeno. Enako velja za vse ostale kadre. Ustanova bi jih zaposlovala, kolikor jih potrebuje in kolikor jih je sposobna plačati, ne pa, koliko ji je nekdo odmeril, da jih potrebuje glede na neka povprečja in približke na državnem nivoju.
Dežurstva, pripravljenost, raziskave, dodatki za nočno in terensko delo, samoplačniške storitve ter vse ostalo postanejo stvar dogovora med zaposlenimi, njihovim sindikatom in njihovim delodajalcem. Od samoplačniških storitev imajo zaposleni v javnem zdravstvu trenutno samo delo in občasno kakšno pleskanje sten, saj kot javni uslužbenci za svoje delo ne smejo prejemati nagrad. Z drugačno organizacijo zdravstva bi lahko ustanove postranske dohodke tudi delile med zaposlene. Plačni sistem v zdravstvu tako ni več stvar vlade in tudi ne zdravniškega sindikata, ki vedno pride na plano samo takrat, ko so na oblasti "napačni".
Preberite še:
Pomaga ministru Loredanu. In Pečečniku, ki napada vlado
Kako zavarovati javno zdravstvo pred krokarji
Bestonizacija zdravstva ne bo rešila vseh težav zdravstva. Državo in družbo bi odvezala od dolžnosti, da vzpostavi plačni sistem, ki bo enako dobro deloval v Portorožu, v Ljubljani in v Kočevju. Odreši jo tudi od zahteve, da enovit sistem deluje enako dobro na zdravstveni postaji v Beltincih kot v UKC Maribor, v katerem sta zadovoljna tako uporabnika obeh storitev kot tudi zaposleni v zdravstvu.
ZZZS ne bi bil več dolžan ustvarjati sistema, ki predpisuje enake obremenitve, enake naloge in enake nagrade za 35-letnega novopečenega specialista te ali one veje medicine kot za 65-letnega veterana javnega zdravstva in to tako, da sta zadovoljna oba in njuni pacienti. Državo tudi odreši izsiljevanja zdravniških sindikatov, saj je naenkrat možno popravljati težave na lokalni ravni brez posegov v enovit plačni sistem. Družbo osvobodi pritiska zdravnikov za to ali ono, saj so za delovne pogoje in obremenitvi pristojnosti drugje.
Reforma tudi ni brez pasti, krokarji se že zbirajo in si oblizujejo kljune. Največja nevarnost je, da bi neka prihodnja vlada - ob kaki tesni zmagi na volitvah in recimo nekaj kupljenih poslancih - ta javna podjetja enostavno prodala. Ker imamo trohico pameti, moramo tako možnost predvideti in jo izrecno prepovedati v zakonu, ki bo zdravstvo reformiral. Zakon se še vedno da spremeniti, toda če nič drugega ostaja institut referenduma, ki lahko tajkunizacijo zdravstva pravočasno prepreči. Razmisliti bi bilo treba tudi o dopolnitvi ustave, ki bi zapovedala javno zdravstvo v javni lasti.
Brez teh varovalk je (b)estonizacija zdravstva pot v pogubo. Z varovalkami pa lahko s tako reformo rešimo težave in tegobe, dosežemo za vse sprejemljivo dober sistem, ki morda ne bo popoln, toda bo boljši od sedanjega in dovolj dober za 21. stoletje. S tem, ai bo zdržal tudi v 22. stoletju, pa naj se ukvarja kdo drug.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
