Bel prah se je dvignil v zrak, počasi se je posedel in kar je bilo prej očem nevidno, zdaj bode v oči. Nestrokoven pristop k množičnemu testiranju je obrodil bogate sadove. Izkazalo se je, da čimprej, ko začnemo temeljito iskati možne napake, te tudi najdemo.
Napake so številne in nedopustne. Testiranje s hitrimi testi UD-Bio ponudnika Majbert Pharm je na Polzeli pokazalo 17 okuženih, dejansko je bil pozitiven le eden od njih. Testiranje v Kranju je pokazalo 22 okuženih, od tega so bili vsi razen enega lažni. Specifičnost testa so v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) na osnovi svoje raziskave ocenili na več kot 98 odstotkov. To pomeni, da bi morali biti lažno pozitivnih rezultatov izjemno malo. Med vsemi so jih odkrili vsega tri. Toda v praksi, na terenu, so jih samo na Polzeli odkrili šestnajst.
Preberite še:
Blišč in beda hitrega testiranja #kolumna
Je nacionalni laboratorij prirejal podatke?
To je logična in predvidljiva posledica nestrokovnega in diletantskega pristopa k hitremu testiranju. Najprej smo slepo verjeli zagotovilom prozvajalca. Takoj je prišlo do manjšega upora, da v 21. stoletju vendarle ne moremo delati tako po domače. Zato so na NLZOH pripravili svojo raziskavo, ki je trditve proizvajalca ovrgla. Ugotovili so, da testi ravno še dosegajo minimalne predpisane standarde. Kako realna je bila ta ocena, smo ugotovili, ko smo začeli z množičnim testiranjem šolnikov. V desetkrat manjšem številu vzorcev smo odkrili petkrat več lažno pozitivnih, kot jih je odkril NLZOH.
Na tem mestu se razumnemu človeku poraja vprašanje, ali je NLZOH podatke prirejal ali ne. Osebno sem mnenja, da so bili njihovi rezultati pridobljeni vestno in brez prirejanja. Do razhajanja je najverjetneje prišlo zato, ker je med študijami in dejansko uporabo testa vedno nekaj razlik. Slabša, kot je izvedba, več razlik bo. NLZOH je imel povprečje petnajstih opravljenih testov na specialista na dan, pri hitrem testiranju pa je frekvenca približno deset hitrih testov na medicinsko sestro na uro. Do napak prihaja vedno in povsod. Edino, kar lahko naredimo, je, da število napak zmanjšamo in se nanje primerno odzovemo. Država je s svojim pristopom zagotovila največje možno število napak in poskrbela, da jih ne bomo niti zaznali, kaj šele odpravili.
V okviru množičnega testiranja prebivalstva je bilo v mesecu dni in pol opravljenih že več kot 328.000 hitrih testov. Država jih je od podjetja Majbert Pharm kupila pol milijona.
Edino, kar je bilo še slabše, je bil odziv na ugotovljene napake. Vrhunec diletantstva je bil odziv strokovne skupine. "Potrebno je pomisliti na laboratorijsko napako," je omenila dr. Bojana Beović, ko se jo je povprašalo po blamaži na Polzeli. Njen odziv je morda primeren za epizodo Naše male klinike, ni pa vreden nekoga s strokovnim nazivom. Vsak dejanski strokovnjak, kar naj bi dr. Beovićeva bila, točno ve, kaj so njegove kompetence in kje se nehajo. Rezultati ne lažejo, problematika hitrega testiranja je evidentno zelo daleč izven njenih kompetenc. Namesto, da so iskali grešnega kozla, bi morali poiskati napako in jo odpraviti. Glede na to, da se je ponovila v Kranju in Škofji Loki, tega niso naredili.
Preberite še:
Uradno: država kupila neustrezne hitre teste
Strokovnjaki pod ukazom molčečnosti
Delamo, kot se je delalo v Jugoslaviji, po domače. Vsak je strokovnjak za vse. Šele pritisk javnosti je dosegel, da delamo to, kar bi morali delati že od samega začetka: ne verjeti zagotovilom proizvajalca in dobavitelju sistematično gledati pod prste. Cenen izdelek da cenene rezultate, vedno je dajal cenene rezultate in vedno moramo pričakovati cenene rezultate.
Do napak prihaja vedno in povsod. Edino, kar lahko naredimo, je, da število napak zmanjšamo in se nanje primerno odzovemo. Država je s svojim pristopom zagotovila največje možno število napak in poskrbela, da jih ne bomo niti zaznali, kaj šele odpravili.
Najhuje pri tem je, da imata tako Zdravstveni dom Polzela kot Osnovno zdravstvo Gorenjske v svojem sestavu zaposlene dejanske strokovnjake, ki težavo rešujejo, vendar so pod ukazom molčečnosti. Če bi si kdo od njih drznil spregovoriti, ne bi bilo več vprašanje, kako je do tega prišlo? Spraševali bi se, "zakaj država še ni razdrla pogodbe z dobaviteljem in poiskala novega".
Zastaviti bi si morali še naslednja vprašanja:
1) Kako to, da napake nismo zaznali že prej, pri rednem množičnem testiranju?
2) Koliko je bilo po nepotrebnem odrejenih izolacij in karanten?
3) Če specifičnost testa ni 99,6 odstotka, temveč 73 odstotkov ali pa morda le dva odstotka, kakšna je potem občutljivost, ki jo je ista študija ocenila na 80 odstotkov? Še vedno ni nobene sistematike pri iskanju napak lažno negativnih rezultatov. Koliko ljudi smo ocenili kot negativne in so lahko okužili še ostale?
4) Je množično testiranje, kot ga izvajamo sedaj, kaj primernejše od metanja igralne kocke? Kdor vrže ena, je pozitiven, ostali so negativni.
Zadnje vprašanje je retorično.
Preberite še:
Janša povozil stroko in rešil dobavitelje hitrih testov
O avtorju:
*Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
