»Včasih je meja med pozitivnim adrenalinom in stresom tanka. Največ adrenalina gotovo prinesejo primeri, v katere vložimo največ truda, časa in virov. In ko pri zbiranju informacij sodeluje veliko članov ekipe. S sodelavci se tako dobro poznamo in smo tako izkušeni, da primere uspešno rešujemo brez posebnega usklajevanja,« je dejal.
V podjetju, kjer je zaposlen, so lani razrešili skoraj tisoč primerov. Vsakdanji kruh detektivskega poklica so predvsem primeri, povezani z disciplinskimi kršitvami. Gre za preverjanje bolniških odsotnosti delavcev. »Marsikaj je s seboj prinesla epidemija koronavirusa. Številni zaposleni so postali preveč pogumni, prija jim biti doma in so začeli zlorabljati svoje pravice. V tem primeru detektivi zberemo informacije, ali zaposleni res kršijo predpise s področja delovnopravne zakonodaje ali ne.« Detektivi v podjetjih velikokrat skrbijo še za izvajanje alkotestov in testov na prepovedane droge ter raziskujejo tatvine, ki se zgodijo znotraj kolektiva. K delu zasebnega detektiva spada še preiskovanje zavarovalniških goljufij. Poslek je pred kratkim preiskoval primer, ko je zavarovanec poskušal škodni zahtevek, ki ga je že uveljavljal pri eni zavarovalnici, unovčiti še pri drugi. Ko je preiskovancu predstavil potek kršitve, je mladenič, ki je poskušal izkoristiti priložnost, da bi prišel do denarja, nemudoma podpisal priznanje.
Sodelovanje s policijo
Detektivi v postopkih, ki jih opravljajo za svoje naročnike, včasih vložijo kazenske ovadbe. Do tega pride, kadar na primer v podjetjih izvajajo nadzor nad domnevnimi tatvinami. Biro, v katerem je zaposlen Poslek, je lani za enega od naročnikov več mesecev na Dolenjskem spremljal tatove električnih prevodnikov. Ker je podatke predal policiji, je slednja tatove lahko prijela na kraju zločina. S slovensko in tudi tujo policijo detektivi sodelujejo tudi v primerih, ko za podjetja, ki se ukvarjajo z lizingom, iščejo zatajena vozila, ki jih stranke nočejo vrniti. Zahvaljujoč sodelovanju z organi pregona, tovrstna vozila pogosto odkrijejo in jih vrnejo lastnikom v domovini. Če so nekateri policisti pred približno desetletjem na detektive še gledali nekoliko zviška in jih kdaj označili kot nebodigatreba, zadnja leta njihovo pomoč vse bolj dojemajo kot dodano vrednost. Zavedajo se, da lahko zasebni detektivi lažje pridejo do nekaterih informacij. »Zasebni detektivi smo obvezani spoštovati le zakonodajo, ki ureja naše področje dela, in želje našega naročnika. Policija, kot priznava sama, pa se pogosto vrti v nekem birokratskem kolesju.« To, da detektivi raziskujejo, policisti pa tudi zaradi njihove pomoči naposled vklenejo zločince in jih pospremijo za zapahe, ga ne moti. Delo detektiva je osredotočeno na to, da stranki priskrbi pomembne informacije, zavedati pa se je treba, kje so meje enega in drugega poklica, je jasen. »Detektivi nimamo javnih pooblastil, kot jih imajo policisti. Prav je, da se tega zavedamo in držimo. Lažje mi je, ko vem, do kod lahko grem s svojim delom in kje bo stvar prevzela policija s svojimi uradnimi postopki. Slednje mora speljati v skladu z vsemi predpisi. Če katerikoli korak ni skladen s njimi, tako njeno delo kot delo detektivov pade v vodo.«
Glave ne nosi na prodaj
Kot detektiv med drugim vroča pisemske pošiljke za sodišča, išče dolžnike. Se kdaj zaradi tovrstnih delovnih zadolžitev znajde v nevarnosti? V trinajstih letih, odkar se ukvarja s to dejavnostjo, se ni še niti enkrat počutil ogroženega. Detektivi imajo, kadar začutijo, da stvari ne gredo v pravo smer, možnost, da se umaknejo. Tudi izvršitelji, ki pridejo do dolžnika in vidijo, da oseba ne sodeluje, se lahko umaknejo in prosijo za zaščito policije, je pojasnil. Pri svojem delu ni oborožen. Kot svoje najmočnejše orožje izpostavlja sposobnost komunikacije. »K vsaki osebi pristopim tako, da ji ne vzbujam občutka ogroženosti ali občutka, da ji nekaj jemljem. Če se kdo odloči, da mi nečesa, kar nekomu dolguje, ne bo izročil, se lahko postavim na trepalnice, a še vedno ne bom dosegel svojega.« Zaveda se, da zaradi katerega od primerov ni dobro nositi svoje glave na prodaj, se izpostavljati poškodbam ali čemu še bolj tragičnemu.
En dan ni enak drugemu
Zakon o detektivski dejavnosti določa, kateri so upravičeni načini zbiranja informacij. Detektivi lahko ogromno informacij pridobijo na spletu, izjemen vir so družbena omrežja. Številni podatki, ki jih zberejo za zasloni, pravo vrednost dobijo, ko zaprejo vrata pisarne in se odpravijo na teren. Prav to je tudi del poklica, ki Dušana najbolj veseli. »Zelo je razgibano, terensko delo v enem dnevu ni nikoli enako drugemu.« Slaba plat tovrstnega dela je, da je težko načrtovati čas, ki ga lahko posveti družini in prostočasnim dejavnostim, a se po besedah sogovornika človek tega sčasoma navadi. Eden temeljnih postopkov njegovega dela je neposredno opazovanje. To z drugimi besedami pomeni, da po pooblastilu, ki ga prejme od naročnika, včasih več ur sedi v avtomobilu ali na katerem drugem mestu. Detektivi nikakor ne smejo biti neučakani. Pogosto se namreč zgodi, da ogromno časa čakajo na razplet, ki se nato zgodi v nekaj minutah. Spominja se, da je nekoč osebo na terenu nadzoroval približno 28 ur. Ves čas je bil buden, vmes je poskrbel za vse osnovne biološke potrebe, a zahvaljujoč ekipi sodelavcev, delo ob tem ni trpelo.
Zliti se z okoljem
Ostati neopazen je vedno znova izziv. Po besedah sogovornika se detektivi karseda prilagodijo okolju. V velikih mestih ljudje zaradi množice prisotnih niso pozorni na nekoga, ki izvaja nadzor. V manjši vasi so ljudje naravnani drugače, opazijo že, če se tja pripelje kakšen avtomobil, ki ga drugače niso vajeni. V trinajstih letih kariere se je Posleku le dvakrat ali trikrat zgodilo, da je oseba, ki jo je spremljal, dobila informacijo, da se nekaj dogaja. Informacija je pricurljala od naročnika ali je bila razvidna iz elektronske komunikacije, do katere je imela dostop nadzorovana oseba. »Če občutim, da se nekaj dogaja, da se oseba preveč previdno obnaša, se umaknem. Delo nadaljujem, ko se prah poleže,« je razložil.
Daleč od Hercula Poirota
Ali lahko kakšne vzporednice z načinom dela detektivov najdemo v kriminalnih romanih ali nadaljevankah? Sogovornik, ki ima rad dela Tadeja Goloba in ga navdušujejo knjige, pod katere se podpiše skandinavski pisatelj Jo Nesbø, pravi, da je delo zasebnih detektivov povsem drugačno od tega, kar prikazujejo filmi ali knjige. Predvsem ni tako preprosto, kot je napisano med knjižnimi platnicami, čeprav pisatelji informacije o načinu dela svojih likov iščejo tudi pri ljudeh »iz prakse«. »Marsikdo ob besedi detektiv pomisli na Hercula Poirota ali Sherlocka Holmesa, zato si predstavlja, da čepimo za kakšnim grmom ali časopisom. Ljudje si hkrati zamišljajo, da na primer nosimo balonar ali da imamo na glavi čepico,« se nasmeji Poslek. Svoje delo rad predstavlja v šolah, knjižnicah, rad gostuje v medijih in se tako trudi razbiti mite, povezane s svojim poklicem.
Ne prežijo na zlomljena srca
Morda se ga spomnite tudi s filmskega platna. Z enojajčnim bratom dvojčkom Danijelom Poslekom, ki je odgovorni urednik prvega programa Radia Slovenija, sta v otroštvu nastopila v filmu Dvojne počitnic
Ko komu omeni, da je zasebni detektiv, ljudje velikokrat pomislijo, da zasleduje nezveste može in žene. A tovrstna naročila niso pogosta. Med skoraj tisoč primeri, ki so jih lani imeli v podjetju, kjer dela, so zakonsko nezvestobo raziskovali manj kot desetkrat. »Ko stranke pridejo do nas, ni med njimi in njihovimi nekdanjimi partnerji več nobene ljubezni, nobenega odnosa. Gre le še za dokazovanje razlogov in delitev premoženja,« je dejal. Podjetje ne preži na zlomljena srca, čeprav to v poslovnem smislu morda ni najbolje. Ljudem, ki sumijo, da so prevarani, svetuje, naj se s partnerjem raje pogovorijo. Izsledki detektivskega dela po navadi v nobenem primeru niso pomirjujoči. »Kadar kaj odkrijemo, je to kazalec, da je v odnosu res nekaj narobe. Če ne ugotovimo nič, stranke navadno še vedno gloda črv dvoma, da nismo opazili tistega, kar bi morali. Ko pridemo do podatkov, da se oseba ob svojem zakonu sestaja še s kom, pa stranke včasih začnejo partnerja opravičevati, da razlog za sestajanje morda ni nezvestoba, ampak da se za tem skriva kaj drugega.«
Ne čakajte s prijavo!
Zasebni detektivi za starše, ki so zaskrbljeni zaradi ravnanja svojih mladostnikov, včasih zbirajo informacije o njihovih sinovih ali hčerah. Preverjajo, kje se mladostniki zadržujejo in s kom se družijo. Vsak starš, ki lahko informacije prejme na hitrejši, cenejši in bolj prijeten način, si za pomoč ne bo izbral detektivov, je jasen Poslek. Dodaja, da tovrstnih primerov, podobno kot primerov raziskovanja nezvestobe, ni veliko. Ko starš potrka na vrata detektivske pisarne, je zaupanje v odnosu med njim in otrokom že porušeno. »Starši takrat povedo, da jim otroci lažejo, da se sprenevedajo, jim morda celo kradejo ...« V primerih izginotja otrok, ki se končajo tragično, se starši na detektive obrnejo, da bi jim pomagali razkriti, kaj se je z njihovimi sinovi ali hčerami dogajalo v zadnjih urah življenja. Staršem, ki pogrešajo mladostnika, zasebni detektiv iz Rogatca zato svetuje, naj se takoj obrnejo na policijo. Slednja ima številne mehanizme in vzvode, da pogrešano osebo najhitreje izsledi. »Nekateri zmotno menijo, da morajo s prijavo izginotja počakati neko obdobje, a to ni res. Če sorodniki menijo, da je njihov bližnji izginil, naj to nemudoma prijavijo.«
