To je Slovenija, kjer čakamo in plačujemo. Smo najbolj zadovoljni nergači v Evropi.

Pred dnevi je novinarka časnika Večer objavila primerjavo cen hrane in drugih izdelkov v trgovinah Hofer v Sloveniji in Avstriji. Ugotovila je, da potrošniki v Sloveniji za svoj denar pogosto dobimo manj kot naši sosedje čez mejo. Ne le, da so bili povsem enaki izdelki dražji kot v Avstriji, kjer je povprečna bruto plača že tako za 1.300 evrov višja. V tamkajšnjih trgovinah je bilo na voljo tudi več izdelkov kot v Sloveniji. 

Primer ni osamljen, je poudarila novinarka, saj se enako dogaja tudi v drugih mednarodnih verigah, ki imajo trgovine v Sloveniji. Toda, ko je skušala najti odgovor na vprašanje, zakaj je temu tako, je ugotovila naslednje: da vsi ekonomski razlogi (razlika v velikosti trga) in lokalni dejavniki (različni davki, logistika, regulativa) vendarle "ne morejo pojasniti sistematičnih razlik, ki postajajo vedno bolj očitne". Beri: slovenski kupec enostavno ni v enakopravnem položaju s tistim v Avstriji.  

Se kvaliteta storitev, ki jih plačujemo, slabša?

Prebivalci Slovenije smo zanimiva združba ljudi. Na eni strani se znamo dojemati kot zjamrani nergači, ki jim nič ni pogodu: od sorodnikov in sosedov naprej. Na drugi strani nas je po raziskavi Eurobarometra iz lanskega decembra kar 94 odstotkov zadovoljnih s svojim življenjem. To je najvišji delež v zadnjih 20 letih. 

Tudi uradne statistike pravijo, da se kvaliteta življenja v Sloveniji skozi leta izboljšuje, največja grožnja tej na srednji rok pa niso davki, kot nas skušajo prepričati delodajalske organizacije, ampak precejšnji zaostanek pri produktivnosti. Prevedeno: v Sloveniji delamo veliko, a zelo malo razmišljamo o tem, kaj in kako delamo. 

Toda za podatki, kazalci in grafi se skriva "živa", terenska izkušnja z življenjem v Sloveniji, ki jo je lepo popisala novinarka Večera. Ta zna biti precej drugačna. Ni se namreč mogoče izogniti vtisu, da smo že prišli do točke, ko se kvaliteta storitev, ki jih plačujemo, nezadržno slabša. Sploh v zadnjih letih, v obdobju po epidemiji, je vtis, da nas lahko praktično vsakdo, ki se mu to zazdi, "olupi". 

"Ja, vemo, elektrike nimate."

Cene v trgovinah so le en pokazatelj tega. Zadnji primer: ko so na Darsu začeli prenavljati odsek štajerske avtoceste pri Slovenskih Konjicah, so napovedovali, da se bo pot za voznike tam podaljšala za največ pol ure. Po tem, ko so vozniki več tednov tudi po uro ali dve na dan stali v kolonah, so zdaj priznali, da so se ušteli. In to je to. Brez opravičila plačnikom vinjet za izgubljen čas. 

Praktično vsak dan lahko na družbenih omrežjih beremo zapise potnikov na vlakih Slovenskih železnic (SŽ) o zamudah, ki jih ni napovedal nihče, na poti pa so se eksponentno povečevale. V javnih zdravstvenih domovih se lahko hitro zgodi, da boste do zdravnika, kjer ste bili naročeni ob sedmih zjutraj, prišli šele več ur pozneje. 

Pred časom je v enem slovenskem kraju prišlo do izpada lokalnega daljnovoda, zaradi katerega so bili ljudje več ur brez elektrike. O tem ni bilo nobenega javnega obvestila. "Ja, vemo, elektrike nimate," je klicatelju na dežurno številko nejevoljno zabrusil sogovornik. 

Imel je srečo. Če bi zaradi podobnega izpada skušal govoriti z osebo iz klicnega centra katerega od telekomunikacijskih operaterjev, mu je verjetno nikoli ne bi uspelo priklicati. 

Bankomati v vaseh in dostavni kombi, ki ga ni 

Problem je v resnici širši. Je za ekonomiko največjih slovenskih bank, ki tolčejo stotine milijonov dobičkov, res ključnega pomena, da iz kraja ali vasi umaknejo edini bankomat? Po državi se zapirajo poštne poslovalnice in manjše trgovine, ki so praktično edina socialna infrastruktura v manjših krajih. Vse to v imenu "optimizacije". Medtem te poslovalnice v tujini spreminjajo v točke, kjer se lahko starejši, nevešči spleta, recimo naročijo k zdravniku. 

A prebivalci Slovenije, ki na družbenih omrežjih tako radi stresamo gnev po drugih zaradi vseh in vsakogar, smo vedno znova – tiho. 

Po ure in ure, po cele dneve, če je treba, čakamo v kolonah in vrstah, ki bi lahko bile ob boljši organizaciji dela ali uporabi digitalnih orodij bistveno krajše in predvsem napovedane. Čakamo na dostavni kombi iz trgovine s tehnično opremo, ki bo prišel "enkrat med 10. in 17. uro". Čakamo na usmiljenje obrtnika, ki se je za popravilo vodovodne cevi napovedal ob 8. uri, a ga šest ur pozneje še ni. Čakamo na vlake, serviserje, zdravnike, poštarja z jutranjim časopisom, ki sploh ne pride ...  

Čakamo in plačujemo. Plačujemo dražjo hrano, ker je slovenska prehranska veriga v preteklosti postala talka tajkunskega monopolija, Avstrija je predaleč, bojkot pa dober le za Hrvate. Plačujemo dražja zdravila, ker trg veledrogeristov v celoti obvladujeta dva velika igralca.

Vse ima svojo ceno, le naše ure, izgubljene v čakanju, ne

Plačujemo dražje bančne storitve in obresti, ker se je v Sloveniji v zadnjih letih prepolovilo število bank, njihovi tuji lastniki pa iz Slovenije črpajo investicijsko akumulacijo slovenskih podjetij. Plačujemo dražji bencin, ker se je nekdo najprej spomnil liberalizirati duopolni trg, nato pa na ceno goriv pripel še vse mogoče obremenitve.  

Do lani smo isto storitev v zdravstvu plačevali kar trikrat: kot obvezni zavarovanci, kot "dopolnilni" in kot samoplačilniki. Plačujemo dražje državne infrastrukturne projekte, ker so vsi največji domači gradbinci veliki prijatelji, konkurence pa ni. Plačujemo dražje avtomobile, ker se trgovci, kot je pred leti sumil varuh konkurence, dogovarjajo o cenah. In ko bomo imeli po prodaji T-2 le še tri operaterje, bomo zagotovo plačevali dražje telekomunikacijske storitve. 

Zakaj? Ker lahko, saj naš čas in počutje v tej deželi velikih in malih kartelov, ki jim je "uporabniška izkušnja" na zadnjem mestu, nista vredna nič. To je Slovenija, v kateri se lahko z vodo v enem lokalu resno zastrupi 547 ljudi, a od upravljavca vodovoda v mesecu dni še vedno ni odgovora, kaj se je v resnici zgodilo. To je Slovenija, kjer ima vse svojo ceno – le naše izgubljene ure ne.