Vojna proti zgodovini 2. svetovne vojne: kdor spremeni preteklost, vodi prihodnost

"Zmaga pripada vztrajnim" - Napoleon Bonaparte, francoski general in cesar

Prišla je 80. obletnica dneva zmage nad fašizmom, ko se je leta 1945 zaključila najhujša morija v zgodovini. Marsikje jo proslavijo vojaške parade, v Londonu vsako leto sodelujejo Poljaki, od letos tudi Ukrajinci. Največja je v Moskvi, kjer zmago nad nacističnimi formacijami praznujejo z ure dolgim sprevodom vojakov, ki v okovanih škornjih korakajo kot eden in pozdravljajo zmago.

Pri nas imamo šego vsakoletnega sprehoda okoli Ljubljane, po poti, kjer je v času okupacije potekala bodeča žica. Toda za razliko od nekaterih drugih držav zmagovalk vojne ta veliki praznik predvsem odpira stare rane. 

Kdo je bil kdaj s kom, rdeči prapor, beli ali črni vsakič znova zameglijo tok zgodovine. V Sloveniji se včasih zdi, kot da vojna še traja in je še vedno smotrno debatirati, kdo je imel prav.

Preberite še:
Zakaj imajo dan zmage raje v Berlinu kot pri nas #kolumna

Vse države imajo brazgotine, samo pri nas jih vedno znova odpiramo

Povojni poboji, medvojna hitra sojenja, izginotja, mučenje in vse ostalo so seveda temna stran zgodovine. Toda pri nas je zgodovina postala legenda. Legenda je postala mit in skozi dve generaciji in pol smo na tem, da izgubimo dognanja, ki se jih ne sme pozabiti. Recimo, zakaj smo se borili, proti komu in kaj nas je čakalo, če bi izgubili?

Dan zmage odpira stare rane, ampak ne zato, ker se do sedaj ne bi mogle zaceliti. Vsak okupiran narod v 2. svetovni vojni ima podobno zgodbo kot Slovenija z našimi partizani in domobranci. Povsod so imeli kolaborante in upornike, povsod so streljali osumljence brez sojenja in povsod so poraženci končali kaj klavrno. Sojenj za take zločine ni bilo nikjer, ker so povsod sprejeli dejstva: proti komu so se borili, zakaj in kaj je pomenil poraz. Povsod, le pri nas ne.

Vse države imajo brazgotine, ki jih spominjajo na vojno. Toda v Sloveniji to brazgotino vsako leto znova odpremo, da nas malo skeli in peče, iščemo, kako bi znova dobili infekcijo – po možnosti odporno na antibiotike. Tu ne gre za iskanje pravice, najmlajši udeleženci v vojni so bližje stotici kot devetdesetici in še ti so samo izvrševali krvave ukaze, niso jih dajali. Cilj ni odprava krivic ali izboljšanje današnjosti. Cilj je poprava zgodovine.

Preberite še:
Bili smo komunisti #kolumna

Boj antizgodovinarjev nima nobenega častnega cilja

Zgodovina kot sosledje dogodkov in oseb ne obstaja več. Obstajata človeški spomin in zapisi v knjigah. Človeški spomin je počasi zbledel, imamo zgodbe a ne več kaj dosti pripovedovalcev, ki so vse tisto doživeli in bi lahko pričali iz prve roke, kaj je bilo in kaj ne. Naše edino vodilo so zapisi, ki so del zgodovine. Kdor lahko spremeni te zapise, lahko spremeni preteklost in s tem sprevrže prihodnost.

Vojna proti zgodovini 2. svetovne vojne zato ni neko nedolžno prerekanje, kdo je imel prav in kdo ne. Boj antizgodovinarjev nima nobenega častnega cilja. Agresija proti zgodovini se dogaja z dolgoročnim ciljem ugrabitve države. Kdor spremeni preteklost, vodi prihodnost.

V Ameriki jim je uspelo. Podobno gibanje kot naši antizgodovinarji so iz zgodovine sužnjelastniškega Juga naredili legendo, legenda je postala mit in nekatere stvari, ki jih nikoli ne bi smeli pozabiti, so se izgubile. Posledice lahko gledamo vsak dan na televiziji, ko se sprašujemo, ali gre za satiro ali pa je oranžni zet res tako zabit.

Res je tako zabit in taktika, ki ga je pripeljala na ovalni prestol, ni nič drugačna kot pri nas.

Preberite še:
Vsega sta kriva kapitalizem in FSPN #kolumna

Praznujmo zmago in glejmo v prihodnost

Še pomnite, kakšen halo je bil pred nekaj leti glede borčevskih pokojnin, ki da jih prejemajo tudi otroci, saj so dedne in jih bomo plačevali v večnost? Zakaj jih ni več v medijih? No, nikoli niso bile nič bolj dedne kot katerakoli druga pokojnina. Samo lagali so nam. Danes je prejemnikov pol manj kot pred petimi leti in večino predstavljajo vdove borcev.

Boj proti zgodovini, proti zgodovinski resnici, nima mesta v sodobni družbi. V njem ni nič dobrega, če bi se jim šlo za pieteto do umrlih, bi to bilo že zdavnaj rešeno. Ampak rešitev nikoli ni bila želja teh vojščakov. V vojni proti preteklosti, v odpiranju brazgotin, streljajo na resnico z namenom nadzora prihodnosti. Kdor vlada sedanjosti, ima v rokah ključ do preteklosti. Kdor spiše preteklost, bo pisal tudi bodočnost.

To je razlog, zakaj moramo poskrbeti, da vsaj pri nas ne izgubimo celotne preteklosti. Vsa zgodovina je temna in polna strahot, vedno so najbolj trpeli nedolžni. Vse strani velike bukve z imenom Zgodovina so takšne. Nič nenavadnega ni, da je tako tudi najtemnejše poglavje zgodovine na svetu in pri nas.

Toda bukva je le bukva. Ko jo zapremo, izgubi moč nad nami. Zaprimo torej to poglavje, praznujmo zmago in glejmo v prihodnost. Le na tak način nam ne bo treba ponovno v hoste. In iz njih v juriš nad sovragove vrste res goste.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.