Ko pride na obisk Milan Kučan, v SD stojijo mirno in poslušajo. Pred vidnimi predstavniki stranke, med njimi so bili tudi trije ministri, je bilo sporočilo nekdanjega predsednika jasno: velika koalicija odpade – tako z "desnimi populisti", torej SDS, kot z Anžetom Logarjem. In ve se tudi, komu je bilo to sporočilo v resnici namenjeno.
Že tri mesece nazaj smo na tem mestu pisali o tem, da je od prepričljive zmage SDS na junijskih evropskih volitvah v domačem kapitalskem zakulisju znova vzniknila ideja o veliki koaliciji, ki bi jo po parlamentarnih volitvah vodil Janez Janša. Temu primerne so bile poteze prvaka SDS. Od poletja naprej je nase navlekel ovčjo kožo in se javno zelo redko oglašal. V pričakovanju jeseni, med katero bi Robert Golob dokončno politično izkrvavel, je bil toliko bolj aktiven pod radarjem.
Očetje ideje o veliki koaliciji iz vrst domačih kapitalskih struktur in direktorjev državnih podjetij so možnega Janševega partnerja videli v Matjažu Hanu, saj da ta "razume gospodarstvo" in velike projekte. Toda nato se je konec novembra zgodil Janšev miting resnice pred sodiščem v Celju. Ko je prvak SDS tam napovedal dokončni obračun s "krivosodjem", je Han verjetno že vedel, da je sanj ljudi z denarjem o veliki koaliciji dokončno konec.
Če slučajno ni, mu je to zdaj sporočil še Kučan.
Preberite še:
Janša je spet odvrgel ovčjo kožo. Zdaj vemo, kdo bo njegova prva tarča.
Iskanje izgubljenega časa
To domačo politično geometrijo znova vrača na tovarniške nastavitve. Beri: vse bolj kaže na to, da bo Golobova vlada postala prva po Janševi iz obdobja 2004-2008, ki bo zdržala do rednih volitev. Po zaključeni plačni reformi v novo leto vstopa s tremi frontami, ki bodo v največji meri zaznamovale življenja ljudi: zdravstveno, davčno in pokojninsko reformo.
Kako analizirati njeno delo? Golobova vlada se je lotila nekaterih problemov, ki jih v tej državi 20 ali več let ni uspel ali želel rešiti nihče, zato je trčila v več centrov moči. Vsi poizkusi uvedbe nepremičninskega davka, ki ga v Sloveniji v neki obliki zagotovo potrebujemo, so se v dveh desetletjih klavrno končali za njegove predlagatelje. Enako tudi pri zdravstvu, kjer so pritiski lobijev največji. Vlado Mira Cerarja je zlomil Fides, vlado Marjana Šarca pa lobi ponudnikov dopolnilnega zavarovanja. Ti dve bitki je Golobova vlada dobila.
Toda prevečkrat je njena največja težava operativa. V poslovnem jeziku bi temu rekli, da je nekaj narobe s procesi.
V kombinaciji večkrat nepredvidljivega predsednika vlade, ministrov iz Gibanja Svoboda, ki se radi skrivajo za njegovim hrbtom, vmes pa sklepajo ločene dogovore, nekaterih slabih kadrovskih odločitev (Bešič Loredan), soliranj koalicijskih partnerjev, nerealnih obljub političnih zelencev z začetka mandata, pogosto nejasno zastavljenih ciljev reform in osiromašenega uradniškega aparata v nekaterih resorjih je Golobova vlada izgubljala dragocene mesece časa.
Preberite še:
Bivši prvi operativec SDS o razhodu z Janšo, aferi Patria, lovu na Jankovića, Ambrusu ... #intervju
Medijski zakon je lahko tudi darilo Janši
Včasih Golobova vlada daje na mizo rešitve, ki so premalo dodelane, premišljene. Še enkrat: Slovenija potrebuje mehanizem, ki bo več deset tisoč praznih stanovanj spravil na trg. Toda po trenutnih načrtih, ki jih imajo na ministrstvu za finance, se utegne zgoditi, da lastnik milijon ali več evrov vrednega stanovanja v Schellenburgu ne bo plačeval davka na nepremičnine. Moral pa ga bo lastnik precej manjše hiše, ki ima ob tem še vikend v Halozah. To ni pravično.
Drugič smo priča površnosti, neosredotočenosti. Sedanji omrežninski krizi bi se lahko vsaj deloma izognili, če bi na ministrstvu Bojana Kumra že mesece nazaj bolj prisluhnili tistemu delu energetske stroke, ki je opozarjal, da je nov model obračunavanja omrežnine precej krut do odjemalcev in da je izdelan na podlagi razmer in tehnologij iz leta 2019. Zakaj smo do prvih položnic poslušali, da z modelom ni nič narobe?
Spet tretjič vlada deluje neverjetno naivno. Zadnji primer: z novim medijskim zakonom bo agencija za komunikacijske storitve in omrežja (Akos) postala regulator koncentracij na medijskem trgu. Direktorja Akosa imenuje vlada. Mar res nihče pri Asti Vrečko ni pomislil, da je lahko to najlepše darilo Janši ob njegovi morebitni vrnitvi na oblast?
Četrtič se zaplete pri vprašanju prioritet. Ministrici Valentini Prevolnik Rupel se je lani precej bolj kot z zakonom o zdravstveni dejavnosti, ki je verjetno ključni del njene reforme, mudilo z zakonom o kakovosti, s katerim se je po naključju ukvarjal njen glavni svetovalec Dorijan Marušič. Tudi to je eden od razlogov, da se je urejanje omejitve dela zdravnikov pri zasebnikih praktično že premaknilo v predvolilno obdobje.
Preberite še:
Trumpov recept za Janšo: igraj žrtev. Zbiraj donacije. Ali vsaj organiziraj dražbo.
Odločilni tedni za Natašo Pirc Musar
Drži, da Golobova vlada zakonske rešitve precej raje širše usklajuje kot prejšnja Janševa vlada, ki je bila nagnjena k radikalnim, enostranskim rešitvam, ne da bi razmišljala o njihovih posledicah. Ko se danes pogovarjamo o omrežnini, pozabljamo, da jo je Janševa vlada tri mesece pred volitvami začasno kar ukinila, s čimer so elektro podjetja ostala brez denarja za gradnjo omrežja.
Toda vladi, ki velja za levoliberalno, se nikoli ne bi smelo zgoditi, da nek zakon, ki ga na novo piše po dvajsetih letih, sprejme na zadnji dan starega leta na dopisni seji.
Kako torej naprej? Vlada ima pred zadnjo etapo mandata lastno usodo še vedno v svojih rokah. Tega privilegija Cerar v tem času ni več imel, še manj seveda Šarec, Alenka Bratušek ali Borut Pahor. Tudi tisti, ki v Kučanovih besedah radi iščejo kriptične in druge pomene, so pred dnevi ugotovili, da jo je Golob odnesel dokaj dobro. Javno ga je ošvrknil le zaradi bojkota govora Nataše Pirc Musar v državnem zboru.
Tedni, ki prihajajo, bodo prelomni tudi zanjo. Če pozorno poslušate predsednico republike, boste ugotovili, da ji niti malo ni všeč trenutna ustavna ureditev v delu, ki se tiče njenih (ne)pristojnosti pri odločanju o šefih nekaterih ključnih institucij v državi.
Začuda so šle te njene izjave mimo brez odmeva. Toda nov krog izbire guvernerja Banke Slovenije in odločanje o varuhu človekovih pravic, ki za izvolitev potrebuje 60 poslanskih glasov, bosta prva resnejša testa njenih političnih veščin. Zdaj v parlament ne prihaja "delit klofute vlade in opoziciji", ampak kot nekdo, ki bo moral najti najmanjši skupni politični imenovalec.
Skratka, domača politična razmerja so z novim letom naslednja. Še vedno imamo vlado z močno parlamentarno večino, ki je odkljukala plačno reformo, ostale glavne zadeve pa jo čakajo pred koncem mandata. Njen šef za zdaj ohranja "pole position" na lastnem polu, na katerem se z novimi strankarskimi projekti obeta veliko drobljenja glasov. Imamo predsednico republike, ki je s šefom vlade v nekakšni vojni. In na desnici večnega voditelja pola, ki pred sodišči napoveduje maščevalno vrnitev na oblast.
