V začetku leta 2003 so se ZDA pripravljale na napad na Irak. Takrat so se v Washingtonu na vse pretege trudili svetu pokazati, da ima prihajajoča invazija, ki je temeljila na lažeh o orožju za množično uničevanje, široko podporo mednarodne skupnosti. Kmalu zatem je luč sveta ugledala vilenska izjava, s katero je enajst držav, v veliki večini iz nekdanje vzhodne Evrope, podprlo ameriške načrte z Irakom. Med njimi je bila tudi Slovenija.
Evropa se je razklala na dva dela: na "staro Evropo" na čelu s Francijo in Nemčijo, ki sta odkrito nasprotovali vojni, in "novo Evropo" z državami, ki so v podpisu vilenske izjave videle pot do hitrejšega vstopa v zvezo Nato. Na sceno je stopil francoski predsednik Jacques Chirac. Državam "nove Evrope" je javno zažugal, da "so zamudile priložnost biti tiho".
Na te besede sem se spomnil pred dnevi, ko sta dva nekdanja predsednika republike, Milan Kučan in Danilo Türk, javno podprla predsedniško kandidaturo Nataše Pirc Musar. S tem je "demokratska konvencija" na slovenskem levo-liberalnem političnem polu pred prvim krogom volitev dobila novo dinamiko. Kučanove besede imajo pri manjšem delu volilnega telesa, predvsem pri starejših in dedičih borcev, še vedno težo. Ali drugače: jasna Kučanova podpora Nataši Pirc Musar zagotovo ne koristi Milanu Brglezu. Vprašanje je le, ali in koliko mu utegne škodovati.
Zakaj torej Milan Kučan pred prvim krogom ni ostal tiho? In kaj nam vsem skupaj s tem sporoča?
Preberite še:
Po sledeh denarja zakoncev Musar: od Balkana do Ruske dače #video
Zakaj Kučan ni podprl tudi Brgleza?
Milanu Kučanu so na desnem političnem polu vrsto let pripisovali na trenutke že neverjetni vpliv v vseh sferah družbe. Bil je nekje med absolutnim zlom in mafijskim botrom. Karkoli je vprašanje, odgovor je vedno Kučan, bi verjetno rekel znani ameriški režiser Woody Allen.
Toda čas je enako neusmiljen do vseh. Vsaj v zadnjem desetletju je v povezavi s Kučanom težko govoriti o kakršnem koli "klanu". Direktorjev, ki so s Kučanom gojili osebne vezi, v državnih podjetjih ni več. Ljudje iz drugih podsistemov družbe, ki so včasih veljali za njegove, so že zdavnaj v pokoju. Kučan vsaj od leta 2011 in Zorana Jankovića nima ničesar več z izbiranjem voditeljem leve sredine. "Nekateri ga še poslušajo, ampak nihče ga ne uboga," mi je o Kučanu že pred leti dejal nekdanji politik. Danes je Kučanova brezmejna moč še toliko bolj mit, ki ga za lastne potrebe še vedno goji le Janez Janša.
Edina dejanska Kučanova moč je "mehka". Z občasnimi izjavami v javnost daje sporočila, včasih bolj, včasih manj diplomatska, a pogosto namenjena politikom z levega pola. Kučan se zagotovo rad spopada z Janšo – oba se s tem večnim konfliktom do neke mere hranita, pri čemer ga praviloma "kuri" drugi. Toda zdi se, da Kučanova tokratna podpora Nataši Pirc Musar nima ničesar opraviti z Janšo. Če bi Kučan res želel preprečiti, da SDS, skrit za ovčjo kožo Anžeta Logarja, skozi velika vrata pride v predsedniško palačo, bi javno podprl tako Natašo Pirc Musar kot Milana Brgleza, v drugem krogu pa pozval, naj volivci enega od njih glasujejo za drugega.
Preberite še:
Kako Anžetu Logarju jemo iz roke #kolumna
Pri Marti Kos še ni bil čas za žensko
Zakaj tega Kučan ni storil, četudi mu je Brglez po ideološkem prepričanju precej bližje kot Pirc Musar? Ker je pravi naslovnik njegovih besed Robert Golob.
Ni skrivnost, da po volitvah 24. aprila, ki so z oblasti odplavile Janšo, vsi na levo-liberalnem polu niso odpirali šampanjcev. Prvotno navdušenje nad množično nezaupnico SDS je hitro zamenjalo spoznanje, da volivci tolikšne politične moči še nikoli v zgodovini tega venomer razdrobljenega pola niso dali v roke enemu človeku in stranki.
Za nameček je "prstan" dobil politični samouk, za katerega so Murgle le del Ljubljane, Dražgoše pa vas iz zgodovinskih učbenikov. Nekdo, ki verjetno še do danes ni docela spoznal, kakšna so razmerja, hierarhije in zgodovina odnosov na političnem polu, ki ga je prevzel, kdo mora delati ankete, kdo sodelovati pri kakšni kampanji, kdo je s kom v sorodu in kdo je zaslužen za karkoli že. Nekdo, ki – kot bi rekel tisti nekdanji politik – posluša, ampak ne uboga.
Kučan zato niti ne skriva, da ima s (pre)močnim Golobom težave. Četudi nam danes sporoča, da je čas za žensko, julija letos ni podprl kandidature Marte Kos. Zgolj zato, ker "ni dobro, da bi ena stranka imela tri najpomembnejše funkcije v državi". Toda tudi ta logika pri Brglezu odpade, saj je tudi kandidat SD, ki še vedno velja za Kučanovo matično stranko.
Preberite še:
Aleš Musar in račun v Liechtensteinu #dokumenti
Od Darka Horvata do Aleša Musarja
Tisti "faktor X", ki bi pojasnil, zakaj podpora le Nataši, ne pa tudi Milanu, se verjetno skriva drugje – nekje pri izvoru tranzicijskih rabot, v 90. letih prejšnjega stoletja, ko so v Sloveniji nastajali prvi tajkuni, takrat znani kot pidovski baroni. Največji med njimi, Darko Horvat, je vrsto let veljal za osebo z "rdečim" zaledjem. Prve stike z Izraelom in poslovneži, s katerimi je začel v tujini "plemenititi" premoženje, pridobljeno s certifikati, za katere je ljudem v Sloveniji obljubljal po tisoč nemških mark, je Horvat pridobil prek Simona Peresa, nekdanjega šefa izraelske vlade in velikega Kučanovega prijatelja.
Aleš Musar, nekdanji visoki uslužbenec Horvatove Aktive, se je v poslovni karieri izkazal za njegovega odličnega učenca. Tudi Nataša Pirc Musar, njegova nekdanja uslužbenka, je Horvata nekoč razglasila za "finančnega genija". Ne pozabimo: Kučan se je v bran Pirc Musar postavil, ko je pomoč res potrebovala. V trenutku, ko ji je Brglez že začel dihati za ovratnik in ko je postalo jasno, da je Aleš Musar denar, pridobljen iz davčne oaze, vložil v Rusko dačo, kjer je solastnica tudi njegova soproga.
Toda Kučan je s tem – če je to želel ali ne – legitimiral tudi vse slabo v tranzicijski privatizaciji: izčrpavanje podjetij, nepregledno lastninjenje njihovih nepremičnin, odpuščanja zaposlenih, poslovanje prek davčnih oaz ... Kot nekdanji državnik, ki ima posebno mesto v novejši slovenski zgodovini, je z eno samo izjavo pokril eno njenih bolj travmatičnih epizod, s tem pa tudi vse glavne junake tistega časa. Teh, ki so danes meceni, vlagatelji, nepremičninski mogotci, zbiratelji umetniških del ali ljubiteljski zgodovinarji, pri čemer se nihče več že zdavnaj ne sprašuje, kako so zaslužili prvi milijon.
Ali kot bi rekel Chirac, zamudil je veliko priložnost.
