Edino, kar se v Sloveniji nikoli ne postara, je mariborska vinska trta, vselej je stara natanko 400 let. In edino, kar se pri nas nikoli ne pomladi, je slovenska politika, večno prizorišče novih obrazov in starih zamer. Od same zgodovine se je med Slovenci še zgodovina postarala. Minilo je stoletje, pa nam je še vedno prezgodaj, da bi se malo spravili, kaj odmislili ali pa - bog ne daj - kaj pozabili.
Med Slovenci politika ni soočanje idej, ampak je poosebljenje razpetosti med Kučanom, ki ponuja vedno nove obraze, in Janšo, ki ponuja vedno isti, svoj obraz. Ko je bil med njima Drnovšek, je še nekako šlo. Odkar ga ni, smo si Slovenci vsak sebi kot Severni in Južni Korejci. Da bi bilo tole, kar danes živimo, že nova Švica, pa tudi ni videti. Od temeljev družbe je gospodarstvo edino, ki je izšlo iz tranzicije in je uspešno. Zdravstvo je slabše kot v komunizmu in se ga ne upa dotakniti nihče, ne Kučan ne Janša. Šolstvo pa je paralizirano od patološkega strahu levice, da bi zasebne šole z državnim programom dobile enak status kot državne in bi državo to stalo neverjetnih 300 tisoč evrov.
Spet smo imeli vladno krizo in spet požar gasijo tisti, ki so ga zakurili.
Radi bi bili kot Švica, a delamo vse drugače, kot je tam. Če pa bi hoteli biti vsaj kot Avstrija, je problem enak, saj je tam tako kot v vseh normalnih državah, ki ne izstopajo tako kot mi po enkratnosti zdravstva, šolstva in pravosodja. Pravosodje je doseglo svoj vrh z razveljavitvijo sodbe okupatorjevemu kolaborantu Leonu Rupniku, kar se tudi ne more zgoditi v za nas tako nenavadnih normalnih državah. Politika ima zdaj odprto pot, da po Rupniku poimenuje ulico ali šolo. To bi dokončno utrdilo našo posebnost v Evropi.
Spet smo imeli vladno krizo in spet požar gasijo tisti, ki so ga zakurili. Odhajajoči premier je ocenil, da mu koalicijski partnerji "verjetno" delajo za hrbtom, pa je odstopil, čeprav dela še naprej. Da bo končal slabo, se je zazdelo že tisti dan, ko je ocenil, da mu ni treba govoriti v Evropskem parlamentu in s tem pokazal, do kod seže njegov Blatni dol. Nazadnje je ocenil, da imajo Butale premalo glasov, pa bi šel na volitve po več, Tepanjci pa najbrž po manj. Šef opozicije medtem izganja ljudi iz gozdov, iz katerih je sam prilomastil. Čas bi bil, da se takim politikom pošlje jasno sporočilo: ni pomembno, če smo vam kot narod dobri ali slabi, pomembno je, da smo edini narod, ki ga imate.
V tej državi ni problem le globoka država, ki skrbi, da po vseh spremembah ostane vse enako, ampak tudi plitva država. V plitvem kadrovskem bazenu slovenske politike ni skoraj nikogar več. Plitva politika pa v globoki državi utone.
O avtorju:
Matija Sejalec, kolumnist necenzurirano.si, je svobodomiselni intelektualec in ljubiteljski slikar, ki meni, da lahko dobra slika prepriča več ljudi kot slaba politika.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
