26 tisoč razlogov, zakaj Rončević učiteljem ne more predavati o varčevanju

»Zaupaj svojim voditeljem, vendar jih previdno opazuj.« - Pismo Hebrejcem 13,17

Koliko stanejo letalske karte za Japonsko? Verjetno kar dosti, dežela vzhajajočega sonca je daleč in letalski kerozin je drag. Recimo, da smo državni pomembnež in ne želimo potovati kot sardela v konzervi. Hočemo biti vsaj skuša z zelenjavo v omaki, zato hočemo poslovni razred zase in morda še za dva sodelavca. 

Koliko nas bodo stale karte? Hitro iskanje letov iz bližnjih letališč za konec meseca, torej čez teden dni, pokaže, da je mogoče tri letalske vozovnice dobiti za približno pet tisoč evrov. Zakaj je torej minister za izobraževanje Borut Rončević zase in za dva sodelavca za pot na Japonsko, kjer so se udeležili 23. Foruma znanosti in tehnologije, plačal 26 tisoč evrov? 

Po hitri računici je to štirikrat več denarja, pot pa je bila napovedana mesece vnaprej. Minister, ki je ob prevzemu vajeti jamral o proračunski luknji na ministrstvu, je očitno napredoval vsaj do ribjih jajc in potoval kot kaviar v lončku, saj si je privoščil poslovni razred. Tovrstne vozovnice do Osake, kamor so leteli, namreč stanejo natanko toliko.

V to vsoto še ne štejemo nastanitve, jasno. Toliko smo dali samo za let, za nastanitev pa si ne upajo povedati. Hotel s štirimi zvezdicami v Kjotu, kjer so imeli dogodek, bi za naslednji teden zaračunal približno tri tisoč evrov za vse tri, če bi imeli vsak svojo deluxe sobo. Če gospodje zmorejo zdržati sostanovalca v ločeni spalnici, je lahko za kakega kovača ceneje.

Preberite še:
Rončević ima prav: kriva sta devetletka in LGBT ideologija. Rešeni smo!

Šli so na izlet na Japonsko

To pomeni, da si je minister, ki je javno oznanjal začetek odgovorne države in obljubljal ukinjanje nepotrebnih stroškov, na naše stroške privoščil kar konkreten luksuz - tako zase kot za dva spremljevalca na tej službeni poti. Vsaj uradno naj bi bila službena.

Če je soditi po njihovih računih na Instagramu, smo plačali predvsem izlet do turističnih znamenitosti. Deležniki so se tudi pofočkali na delu, jasno, toda kakšnih strašnih zaključkov ali koristi od njihovega izleta Slovenija ni imela.

Na eni strani torej minister načrtuje globoke reze v šolstvo, saj da je to zapravljanje denarja. Na drugi strani vidimo ekstravaganco tako imenovanega državnika, ki se igra turista na drugem koncu sveta, seveda na naš račun. Šolnike, ki jih je že tako premalo, bi nadomestil z nekvalificiranim kadrom, ga plačal manj in tako dosegel višji izobraževalni nivo s pomočjo zasebnega sektorja.

Mimogrede, svojo zasebno univerzo je po spletu naključij v času prejšnje vlade teh barv drago prodal eni najbogatejših Slovenk. Zdaj bi kot minister hodil na pregrešno drage kongrese, seje, zborovanja, konference in druga srečanja po vsem svetu, da bi ustanavljal nove univerze na naše stroške, obenem pa govoril, kako zapravljivi smo vsi drugi.

Preberite še:
Referendum o burkah je dimna zavesa za darila za najbogatejše

To-kio ali Kio-to?

Varčevanje, optimizacija, izboljšava – vse to so le besede. Brez konteksta nimajo pomena, kontekst pa jim dajejo dejanja. Dejanja ministra za tako imenovano izobraževanje so močno povezana z načini, kako priti do javnih sredstev, in precej manj z dejanskimi težavami, ki jih ima šolstvo. Poziranje pred budističnim templjem v Tokiu ne bo pripravilo šolstva na pohod umetne inteligence.

Še toliko manj zato, ker je bila konferenca v Kjotu in ni znano, kako je delegacija zamešala mesti. Imeni sta res podobni in japonščina nam je malo manj razumljiva kot srbohrvaščina, ampak minister, pristojen za izobraževanje, bi vseeno moral ločiti med To-kio in Kio-to. 

Ministru zelo ljuba stoenka lahko razdaljo prevozi v šestih urah vožnje, plus postanki. Vozijo tudi vlaki, ampak ta minister ne bo ponovil dejanj prejšnjega, ki se je v Bruselj peljal z vlakom in na ta način razmetaval z javnim denarjem.

Kontekst besed ministrstva je torej tak, da so zmanjšali število zaposlenih in prihranili toliko denarja, da so si lahko privoščili draga službena potovanja in investicije v zasebno šolstvo. Zdaj, ko napovedujejo zmanjšanje števila zaposlenih za skoraj pet odstotkov, govorijo celo o brezplačnih vrtcih. Očitno imajo referenti na ministrstvih res odlične plače ali kaj. Ali pa morda nameravajo obesiti dodatne nekrite stroške občinam, pa naj se drugi ukvarjajo z luknjami?

Preberite še:
Klanjamo se Trumpu, ki nam draži gorivo. In ga vabimo v Slovenijo na golf.

Govorijo o varčevanju, a s figo v žepu

Ko smo že pri varčevanju in razmetavanju z javnim denarjem: očitno so tudi diamantni maturanti postali način boja proti notranjim sovražnikom. 

Sprejem diamantnih maturantov, ki so na maturi osvojili vse možne točke, je tako kot vsako leto potekal pri predsednici. Varčni minister, ki ga skrbi javna blagajna, jim je tokrat pripravil ločen sprejem. Seveda zanj ne bo plačal iz lastnega žepa. Za takšno žuranje ministra s perspektivnimi srednješolkami, ki so že polnoletne in zato pri tem ni prav nič nelegalnega, bomo seveda plačali davkoplačevalci. 

To je varčevanje, o katerem govorijo. Na tej zabavi ne bo predsednice države, kar pomeni en kozarec penine manj. Tako bo ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino prihranilo pri reprezentanci.

Morda bodo celo prihranili dovolj, da kupimo še kakšno novoustanovljeno zasebno univerzo z enomestnim številom vpisanih. Zaposlenim damo dobre javne plače in potem začnemo iskati način, kako bi jih lahko kje tudi zaposlili. Ker gre za preverjeno vpisane kadre in ima zasebno šolstvo precej proste roke pri tem, koga vzame in koga ne, bodo ti novi doktorji znanosti brez izjeme postali vrhunski vodstveni kadri. Važen je naziv. Če za njim stojijo pravi ljudje, je to vse, kar nekdo rabi.

Varčevanje torej, a ne pri njih. Če kje, je šolstvo tisto, pri katerem ne smemo varčevati. Gre za novo generacijo strokovnjakov prihodnosti, za investicijo, ki se poplača mnogokratno.

Preberite še:
Doma za, v parlamentu proti: dvoličnost nekdanje poslanke s konopljo

Gledati jim moramo pod prste

Uporabnega, kakovostnega šolstva ne bomo dosegli z nekvalificiranimi kvaziučitelji, verskimi skrajneži in ideologi. Toda takšna je prihodnost šolstva pod ljudmi, ki govorijo o reformi, radi pa bi prakticirali predvsem politično indoktrinacijo v slogu kakšne Zveze sovjetskih socialističnih republik.

Ali lahko tem voditeljem zaupamo ali ne, naj se odloči vsak sam. Kaj delajo, smo videli, kaj načrtujejo, smo občutili, kaj si privoščijo, smo plačali in bomo še plačali, saj bodo še kar nekaj časa polnili naslovnice, če ne še česa drugega. 

Ne glede na to jih opazujmo, pazimo, kaj delajo, in se na to primerno odzovimo. Še malo in bomo imeli povprečno en referendum mesečno. Nekateri med njimi bodo dejansko ključni za našo prihodnost (ali manjko le-te). Opazujmo jih torej in ravnajmo z glavo. Vsaj nekdo v tej državi mora.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.