Četrtek, 28. oktobra, je bil miren dan, ko se je tik pred peto popoldne začela drama. Takrat je namreč propagandni portal SDS "ekskluzivno razkril", da je poslanec Branko Grims na poti iz državnega zbora do parkirišča "doživel resen fizični napad". Ali kot je pojasnil sam: "Neznan moški je pritekel za menoj in me od zadaj silovito porinil po stopnicah. Če bi padel, bi se lahko ubil. Nato me je še pljunil."
Slovenija je obstala, zagnala pa se je mašinerija SDS. Poslanci, drugi vidni člani in spletni troli stranke so zahtevali "odziv vseh institucij, ki so se oglasile v obrambo Nike Kovač". Jelka Godec je ugotavljala, da "sta demonizacija in pogrom nad SDS privedla do fizičnega nasilja". Anže Logar je pozival, da "je treba nasilje in nestrpnost nemudoma ustaviti". V SDS so zahtevali varovanje poslancev na poti do parkirišča. "To je bil poizkus umora. Danes me rama malo boli, a zaradi tega ne bom nosil rutke," je novinarjem razlagal Grims.
Danes vemo, da je bilo vse to – laž. Od histerije, ki smo ji bili priča, je ostal le pljunek. Dobesedno. Fizičnega napada na Branka Grimsa namreč nikoli ni bilo.
Se še spomnite pisem z naboji?
Da se ni zgodil, je zdaj potrdila policija. Še več: med "napadalcem" in Grimsom na stopnicah pred pasažo Maximarketa sploh ni bilo fizičnega stika. Drži, poslanec je naletel na nezadovoljneža, ki ga je očitno pljunil, saj je Grims po lastnih navedbah "shranil dokaze". Ali je pljunek, zaradi katerega je dobil "atipično pljučnico", več kot dva meseca hranil v kakšnem laboratoriju, ali ga je zavil v robček, ni pomembno. Pljuvanje poslancev, četudi tistih, ki sami vrsto let širijo nestrpnost in sovraštvo, ne pritiče zreli demokratični kulturi, zato tega početja ne bi smeli dovoljevati.
A v tej zgodbi je precej pomembnejše od enega pljunka spoznanje, s kakšno lahkoto slovenska politika in mediji igrajo po notah Janševih specialnih vojn. Z "napadom" na Branka Grimsa so se več dni ukvarjali celotna politika, televizije in portali. Postal je glavna vest v dneh, ko se je začenjala kampanja pred trojnim referendumom. Vrstile so se obsodbe nasilja, iz katerega so prvovrstni politični problem čez noč naredili tisti, ki so se še nekaj dni pred tem norčevali iz dejanskega napada na Niko Kovač.
Zveni znano? Vse to smo namreč že videli leto dni preden je Grims – kot bi rekel pokojni Marko Brecelj – pljunil resnici v oči. Oktobra 2021 je Slovenijo pretresala serija grozilnih pisem z naboji in fotografijami, ki naj bi jih prejeli Janez Janša, Aleš Hojs, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Zmago Jelinčič ... Tudi takrat, pol leta pred parlamentarnimi volitvami, je bil vzorec enak. Janša je za grožnje okrivil medije, ki "ustvarjajo klimo tolerance do nasilja", in opozicijo, ki "nasilja ni sposobna jasno obsoditi, mestoma ga celo podpihuje".
In tudi takrat se je vse začelo in končalo z lažjo. Najprej smo brali, da sta Janša in Hojs pismi z naboji prejela na domači naslov. To seveda ni mogoče, saj gredo vse pošiljke varovanim osebam čez posebni pregled. Nato je v policijski preiskavi teh "groženj" izplavalo še ime osumljenca, ki naj bi pošiljal pisma. Šlo je za dolgoletnega najožjega sodelavca Zmaga Jelinčiča, takratnega Janševega političnega zaveznika.
Preberite še:
Naš pater Rupnik in vaš levičar Smodej #kolumna
Model specialne vojne
Obe zgodbi, pisma z naboji in lažni napad na Grimsa, imata isti skupni imenovalec. V obeh primerih gre za orožje iz skladišča specialne vojne. Janšev krog ga aktivira, ko ga najbolj potrebuje. V prvem primeru je politično-medijsko histerijo ustvaril, ko so v javnost prišli posnetki pogovorov, v katerih je Andrej Vizjak "trl jajca" sodnikom. Tisto jesen 2021 se je iskalo tudi odgovorne za smrt 20-letnice po cepljenju. "Napad" na Grimsa pa je SDS želela uporabiti za mobilizacijo pred drugim polčasom "supervolilnega" leta.
Tudi model je v obeh primerih enak. Tarča lažnih groženj se razglasi za žrtev, v isti sapi pa od vseh ostalih zahteva priznanje tega statusa. Eter preplavijo dramatične izjave in pogledi, različni pozivi in obtožbe. Politični nasprotniki so hitro stisnjeni v kot. Le komu pri zdravi pameti se nasilje ne zdi vredno obsojanja?
Sledi naslednji korak specialne vojne: vnaprejšnje razglašanje krivca. Ker gre zagotovo za levičarja, je takoj zatem "logično" tudi sklepanje, da so vsi člani in volivci levosredinskih strank nasilni do zadnjih varuhov slovenske samostojnosti in demokracije. Če že cele dneve na stopnicah ne prežijo na Grimsa, pa napade nanj vsaj odobravajo.
Preberite še:
Kako ustaviti populistično desnico #kolumna
Grims je lagal. In kaj zdaj?
Toda na tej točki sledi najtežje vprašanje: kaj bomo zdaj, ko je Branko Grims ujet na laži? Je kdo od poslancev zahteval njegov odstop? Bo kdo od novinarjev, ki se ukvarjajo s policijo, skušal izvedeti, koliko časa in denarja jo je stal njegov performans? Ali pa bomo na vse skupaj kar pozabili in šli naprej – do naslednje specialne vojne?
Odgovor je: da. Seveda se ne bo zgodilo nič. Po vseh teh letih, ko so propagandni aparat in sateliti SDS z denarjem državnih podjetij družbo intenzivno zastrupljali z lažmi in sovražnim govorom, zlivali gnojnico po ljudeh ali celotnih družbenih skupinah, zavajali, žalili in zmerjali vse, kar leze in gre, se posmehovali fizičnim lastnostim posameznikov, objavljali rasistične naslovnice ... je izmišljen napad na Grimsa le "še en dan v pisarni". Še en zajec iz klobuka doktrine Donalda Trumpa, ki so mu ameriški novinarji v štirih letih mandata našteli več kot 30.000 laži ali napačnih trditev.
"Napad" na Grimsa bo zato le še ena od zgodb, ki se pač ni izšla. Nekajminutni termin za domači "infotainment". Smejimo se Grimsu in ljudem, ki stojijo za njim, a v resnici se oni nam. Postali smo to, kar so želeli: otopeli na ekscese, ki bi jim še nekaj let nazaj sledile sankcije. Ne vemo več, kaj je pomembno in kaj ni. Branko Grims ni bedak. Še vedno prejema javni denar, še vedno ga bodo vabili v vse oddaje, še vedno bo lagal, kot da se ni zgodilo nič. Bedaki smo vsi mi.
