Konec letošnjega poletja je izbruhnila afera Fotopub. Njen glavni lik je bil Dušan Josip Smodej, vodja istoimenskega ljubljanskega kluba, ki ga je več prič obtožilo spolnih zlorab. V javnost so prišle številne zgodbe deklet, ki naj bi jih Smodej in prijatelji v kleti Fotopuba omamljali in spolno zlorabljali.
Po smrti slikarja in Smodejevega prijatelja Romana Uranjeka so žrtve zbrale pogum in začele govoriti. "Zato moram spregovoriti. Za vse njegove žrtve, ki ste okamnele. In kljub posledicam, katerih se zavedam, da bodo sledile," je v svoji izpovedi o Uranjekovem "spolnem predatorstvu" zapisala njegova nekdanja prijateljica in novinarka Maja Megla. Po dveh mesecih je policijska preiskava v povezavi s Smodejem ugotovila več utemeljenih sumov kaznivih dejanj spolnega nasilja, povzročitve hudih telesnih poškodb in uživanja prepovedanih drog. Primer je zdaj na tožilstvu.
Toda za slovensko desnico, potolčeno na aprilskih parlamentarnih volitvah, je bila afera darilo z neba. Pograbila jo je z obema rokama. Iz Smodeja je naredila simbol, ki naj bi dokazoval izprijenost vseh kulturnikov in celotne slovenske levice.
Model iz afere Baričevič
Šlo je za model, ki ga je Janšev propagandni aparat prvič uporabil v aferi Baričevič. Osebi, ki jo policisti obravnavajo zaradi spolnih deliktov, je treba takoj "pripeti" vplivne prijatelje in dvom, da policija "nekaj prikriva". "Garaža slavnih", v kateri naj bi pokojni zdravnik pred desetletjem spolno zlorabljal pse, je takrat po Janševi oceni "razgalila tranzicijsko elito". Prevedeno: kdor voli stranke leve sredine, ne podpira le zlorab sistema in ljudi, ampak tudi posiljevalce domačih živali.
S Smodejem je šlo vse skupaj še dlje. V spletnem pogromu desnega komentariata se je afera Smodej spremenila v kolektivni lov na (leve) čarovnice. Čez noč so bili spolnih zlorab ali vsaj tolerance do njih javno obtoženi praktično vsi člani in volivci Levice, kolesarji, protestniki in kulturniki, Luka Mesec in Jaša Jenull. "Mirni bralci ustave so bili zgolj v počitkih med orgijami," je govoril Aleš Hojs. Afera Smodej je bila signal za obračun s "pokvarjeno in razvratno umetniško sceno", s "sprevrženostjo samooklicane elite", z "izprijenci".
Logika je bila enaka: kdor je levičar in/ali kulturnik, ni le politični fanatik, ampak posiljuje omamljena dekleta, privezana na radiator. V tem kvazimoralnem stalinizmu je bil za sumljivega označen vsak, ki je vsaj enkrat srečal Smodeja ali kadarkoli obiskal Fotopub.
Še enkrat so zlorabili žrtve
Največja perverzija tega lova na perverzije je bila, da je propagandni aparat desnice s svojo gonjo, skrito za lažnim pravičništvom, še enkrat zlorabil dekleta, ki naj bi jih v kleti po več pričevanjih posilili, tepli, omamili - ali pa z njimi počeli vse troje hkrati. Nikogar od koleščkov v tem propagandnem stroju ni zanimalo, čez kakšne osebne stiske so morala iti zlorabljena dekleta, koliko poguma so morala zbrati, da so o tem začela govoriti, in kdo jim bo pomagal. Bile so le postranska škoda, pozabljena že z naslednjo serijo "tvitov".
In podobno se dogaja danes – ob novi odmevni aferi, povezani z domnevnimi spolnimi zlorabami. Zdaj se je v jedru obtožb znašel Marko Rupnik, pater, teolog in jezuit, ki naj bi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja duhovno in spolno zlorabil več žensk iz verske skupnosti Loyola. Tudi v tem primeru so pričevanja zelo obremenjujoča. V nekaterih primerih naj bi psihično izsiljevanje in zlorabe trajale celo desetletje. Eno od redovnic naj bi nagovarjal k spolnim odnosom v troje, pri čemer naj bi se skliceval na Sveto trojico. Ženske naj bi zlorabljal in jih kot duhovnik odreševal grehov.
Tudi tokrat je na "tapeti" umetnik in nekdo, ki je do žensk pristopal s pozicije moči, v tem primeru duhovne. Tudi tokrat imamo očitke, da nihče ne ukrepa – ne policija, ampak Vatikan, za katerega je primer zastaral, četudi so se prve informacije o zlorabah pojavile že leta 1994. Tudi tokrat imamo izpovedi ljudi, ki so ga poznali, v primeru Rupnik celo Slovenske škofovske konference, ki je javno obsodila vsa njegova "čustvena, spolna in duhovna nasilna dejanja".
V Sloveniji celo spolne zlorabe delimo na leve in desne
Tudi tokrat imamo pričevanja zlorabljenih žensk, za katerimi so leta ali celo desetletja osebnih stisk in občutka ponižanja. Med dekleti iz kleti Fotopuba in redovnicami iz Mengša ni razlike. Vse so – žrtve. Zakaj je torej isti propagandni aparat, ki je v Smodeju videl končni dokaz Sodome in Gomore slovenske levice, v primeru Rupnik tiho?
Verjetno zato, ker Rupnik ne sodi v področje "izprijene kulture". Ukvarja se namreč s "pravo" umetnostjo – s poslikavami papeževih kapel v Vatikanu, ne pa z organiziranjem kulturnih prireditev ali vsakodnevnim slikanjem križev na papir. Ker je Rupnik prejemnik Prešernove nagrade. Ker za razliko od Smodeja nikoli ni javno govoril o svojih fetiših, ampak jih je diskretno skrival za zidovi verskih institucij. Ker na desnici radi kukajo v postelje vseh državljanov, preštevilni pa imajo še vedno težave z razčiščevanjem spolnih zlorab v cerkvi. Ker se z Rupnikom podre predstava, da so spolni predatorji le levičarji. Ker je Rupnik pač naš, Smodej pa vaš, njihov.
In ker so Rupnikove žrtve zanje vredne še manj od Smodejevih.
