"Dobil sem lepo provizijo, čakam še super nagrado."
(prisluh telefonskega pogovora Tomaža Lovšeta s predstavnikom ameriške investicijske banke Goldman Sachs pred prodajo Mercatorja; 28. junij 2013)
...
Slovensko novinarstvo je pred tedni izbojevalo pomembno zmago. Ustavno sodišče je namreč odločilo, da je bila objava citatov iz prisluhov poslovnežu Tomažu Lovšetu, ki so razkrivali zakulisje prodaje Mercatorja, v javnem interesu. Po desetih letih je postalo dokončno jasno, da gre za primer, pri katerem ima svoboda izražanja medija prednost pred Lovšetovo pravico do komunikacijske zasebnosti.
Zdaj, ko ni več pravnih ovir, si lahko osvežimo spomin, za kaj je šlo. Prisluhi Lovšetu so dali javnosti vpogled v delovanje mešetarjev, ki so največje slovensko podjetje prodajali kot vrečo krompirja. V politično-lobistično močvirje, kjer je šef največje državne banke igralec v moštvu prvega hrvaškega tajkuna. V svet "carja carjev", kot je Lovšetu laskal odvetnik Miro Senica, kjer niso pomembna delovna mesta, ampak provizije. Ti prisluhi nam pomagajo razumeti anatomijo prevare, ki so jo ob aktivni pomoči dela politike izpeljali lobisti, bankirji, odvetniki in njihovi zvočniki.
Vsi ti so nas štiri leta prepričevali, da je Mercator pred propadom. Hkrati so nam smrtno resno razlagali, da je Agrokor "stabilni lastnik", četudi se je Ivica Todorić že leta 2017 potopil, njegov imperij pa skupaj z Mercatorjem padel v (ne)milost ruskih bank. Razlagali so nam, da "operacija Agrokor" nima alternative. Po isti metodi, kot se je v istem času na drugem koncu Slovenije gradil projekt TEŠ6: z izvršenimi dejstvi na terenu, ki jih naklepno pasivna vladajoča politika ne dohaja, zato vse skupaj izgleda, kot da se želeni epilog zgodi sam od sebe.
In deset let pozneje se je zgodba ponovila.
Preberite še:
Zavrlovi Kitajci prvi v vrsti za 100-milijonski Telekomov posel
Ko gre Kitajcem čudežno na roko vse
Tokrat "agrokor" ne prihaja s Hrvaške, ampak s Kitajske. Zdaj v igri ni obvladovanje prehranske verige, ampak mobilna tehnologija pete generacije, bolj znana kot 5G. Ne gre za odnos Slovenija-Hrvaška in širjenje ruskega vpliva v regiji, ampak za eno od bojišč na fronti nove hladne vojne med Kitajsko in ZDA.
V glavni vlogi je Huawei, kitajski tehnološki velikan, ki želi tehnologijo 5G vzpostaviti v čim večjem številu držav EU. Nekje mu to uspeva bolje, drugje ne. Več članic je zaradi varnostnih razlogov Huawei oziroma njegovo jedrno tehnologijo celo prepovedalo. Čeprav gre za korporacijo, ki je uradno v lasti množice zaposlenih, v zadnjih letih na plano prihajajo informacije o njeni tesni povezanosti s kitajsko državo, vojsko in obveščevalnimi službami. Pomaga jim z dostopom do tehnologije za množični nadzor ljudi in vohunjenje.
Huaweiju v Sloveniji dolgo ni kazalo slabo. Izvršena dejstva na terenu so mu šla vedno znova v prid. Od maratonskega sprejemanja pristojnega zakona, v katerem so po nepregledni množici amandmajev na "pravih" mestih ostale luknje, pripravljene za Huawei, do določil o varnosti države, ki so ostajala v predalih. Od tajnih sklepov Janševe vlade, ki nikoli niso prišli do operaterjev, do razpisa državnega Telekoma Slovenije, kjer se je pričakovano kot prvi v vrsto postavil Huawei. Kot po čudežu je šlo Kitajcem na roko vse – kot nekoč Agrokorju.
Preberite še:
Kitajci in njihovi lobisti za drugi tir
Od Zagreba do Pekinga
Verjetno tudi zato, ker imata operaciji Agrokor in Huawei stično točko, ki sliši na ime Franci Zavrl. Najbolj znani slovenski lobist je bil leta 2013 med prvoborci na strani Hrvatov, že tri leta pa je ključni "broker" Kitajcev v Sloveniji. Toda celo poosebljeni simbol PR agencij, ki obvladujejo domače politično-medijsko prizorišče, režejo oglaševalske kolače in pomagajo nastavljati urednike, se je tokrat precenil.
"It's just business (to je le posel, op. a.)," bi verjetno rekel sam, saj menda nima kitajskega telefona. A v sedanjih geopolitičnih razmerah še zdaleč ne gre le za posel. V novi epizodi za Zavrlom ne stoji denarnica lokalnega "kuma", ki je obogatel v času hrvaške vojne in Franja Tuđmana zato, da se je lahko na posestvu nad Zagrebom igral monarha, medtem ko se je zadolževal pri "bogu in narodu". Ne gre več za to, ali bo na policah trgovin več slovenske paštete ali hrvaškega sladoleda. Danes je Zavrl perjanica interesov mega korporacije, ki vse bolj velja za podaljšek najmočnejše avtoritarne države na svetu.
V zgodbi o Huaweiju namreč najbolj bega naslednje: zakaj Kitajci vlagajo neverjetne količine energije in denarja v posel, ki zanje v ekonomskem smislu pomeni drobtinico? Zakaj toliko truda, lobiranja in operativcev na terenu za projekt, ki jim bo v prihodnjih letih morda prinesel sto milijonov evrov prihodkov? To je nekajkrat manj od gradnje drugega tira Divača-Koper, kjer so bili prav tako nekaj časa v igri kitajski gradbinci, a je bila njihova "lokalna prisotnost" precej manj intenzivna.
Preberite še:
Zmaga za novinarstvo: prisluhi Lovšetu so javni interes
Železna zavesa nove hladne vojne
Na to je možen le en odgovor: ker v resnici ne gre za ekonomske, ampak za geostrateške interese. Danes se Kitajcem mudi enako, kot se je pred desetletjem Ivici Todoriću. Leta 2013 so v Agrokorju vedeli, da se lahko do Mercatorja dokopljejo v času političnih turbulenc v Sloveniji, šibkih vlad, recesije in čiščenja bančnih bilanc. Danes v Šenzenu, ob tisti Kacinovi Biserni reki, od koder so fantje z rajskih otokov v Slovenijo uvažali hitre covid teste, zelo dobro vedo, da v prihodnjih mesecih na fronti 5G šteje vsaka, še tako majhna država EU.
Železna zavesa nove hladne vojne se namreč spušča proti tlom, zato vsaka zastavica v EU šteje. Ši Džinping hodi v Moskvo, kjer z neskritim zadovoljstvom opazuje, kako Vladimir Putin in Zahod drug drugemu puščata kri. Vladarju Kremlja izstavlja račune za navidezno pasivno držo pri Ukrajini tako, da mu prevzema položaje v srednji Aziji. Vse bolj pogleduje proti Tajvanu, največjemu proizvajalcu čipov na svetu.
Medtem ko ameriški kongres razpravlja o prepovedi družbenega omrežja TikTok, Nemčija vse glasneje razmišlja o omejitvah za Huawei. Pobuda "en pas, ena cesta", s katero si je Kitajska tlakovala vpliv v vzhodnem delu Evrope, je v zatonu. Ursula von der Leyen je v teh dneh v Pekingu doživela izrazito hladen sprejem.
Vse to bi moralo ob normalno delujoči državi, ki razmišlja za pet ali deset let naprej, tudi naše "carje carjev" končno postaviti tja, kamor spadajo. V kot, kjer se bodo drug drugemu hvalili, kakšne "super nagrade" so jim obljubili njihovi plačniki.
