Vsaka zgodovinska prelomnica ima svoj simbol, svojo podobo, tisto eno fotografijo ali posnetek, zaradi katere nam je ostala v spominu.
Ob izbruhu svetovne finančne krize leta 2008 so bili to nesrečni uslužbenci propadle investicijske banke Lehman Brothers, ki so s škatlami v rokah odhajali na zavod za zaposlovanje. Da je s Sovjetsko zvezo res konec, smo spoznali, ko je njen zadnji predsednik Mihail Gorbačov avgusta 1991 počasi sestopal z letala, ki ga je po neuspelem poizkusu državnega udara pripeljalo k Borisu Jelcinu. Simbol sesutja komunizma v vzhodni Evropi so bile podobe množice Nemcev na berlinskem zidu. Najbolj znana podoba zadušenih protestov v Pekingu leta 1989 je pogumni neznanec, ki se je z vrečkami v rokah postavil pred tankovsko kolono.
Tudi v Sloveniji smo ta teden naposled dobili še simbolno potrditev, da je obdobja Janeza Janše na oblasti res konec. To se ni zgodilo z zakonom o odpravi "škodljivih posledic" prejšnje oblasti, nadaljevanjem rezanja žice na južni meji ali razrešitvijo Francija Matoza iz upravnega odbora slabe banke. Pravo simbolno sporočilo je vrnitev Darka Muženiča na čelo Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), vsaj nekoč elitne enote slovenske policije.
Preberite še:
Poraz Aleša Hojsa in zmaga za odstavljenega šefa NPU
Ne le zavzetje policije, ampak njeno uničenje
Med vsemi institucijami, ki jih je teptal v dveh letih in pol oblasti, se Janšev buldožer verjetno nobene ni lotil tako temeljito kot policije. Ni šlo "le" za njeno zavzetje in podreditev, ampak za uničenje. To je bil končni cilj te operacije in to na vseh ravneh.
Policije, kot smo jo vrsto let poznali, v resnici ni več. Do leta 2020 je bila to institucija, ki je z notranjo robustnostjo uspela preživeti leve in desne direktorje, razne afere in spopade med strujami. Uživala je relativno visok ugled v javnosti. Po mandatu Aleša Hojsa je policija kadrovsko sesut in politično kontaminiran sistem, ki je z zganjanjem represije med epidemijo izgubil zaupanje med ljudmi.
Seznam Hojsovih "največjih hitov" se za nazaj bere kot grozljivka. Od hkratne razrešitve 126 direktorjev policijskih uprav, komandirjev policijskih postaj in drugih vodstvenih kadrov do revizije konkretnih preiskav, ki so bile v interesu tedanje vladajoče stranke. Od obiskov Hojsa in Žana Mahniča v operativnem štabu policije med protesti do uhajanja informacij o preiskavah do osumljencev iz kroga vlade in njenih prijateljev. Od ministrovega javnega ščuvanja policistov na ljudi do glob za dostavljavce bureka. Od zmerjanja policistov z lenuhi do bizarnih prepirov Antona Olaja, Hojsovega "avatarja" na čelu policije, z opozicijo. Od novega oddelka za tajno opazovanje ljudi do ukinitve NPU kot samostojnega organa.
Preberite še:
Olaj pustil ljubljanske policiste na cedilu za bodoče čistke
Na vse načine so ga skušali zlomiti
"Blitzkrieg" nad policijo je bil za nekdanjo vladajočo stranko življenjsko pomemben zaradi njenih interesov v državnem gospodarstvu in predvsem navezave na posle Roka Snežiča. Ena ključnih ovir pri tem je bil prav Muženič. Nekdanji kriminalist iz Kopra in pozneje direktor urada za preprečevanje pranja denarja, ki je vodenje NPU prvič prevzel leta 2019, je bil zato ena od prvih tarč Hojsove klike.
Ti ljudje so njegovo eliminacijo izpeljali v treh točkah. Najprej so strankarski propagandni portali po njem polivali gnojnico. Nato ga je šef policije razrešil. Na koncu, ko je že postajalo jasno, da se utegnejo politične karte znova premešati, je sledila še kazenska ovadba. Pisal jo je zdaj že nekdanji Janšev šef urada za preprečevanje pranja denarja, ki je vmes izginil nekam na Hrvaško. Vložil jo je – kako cinično – na evropsko javno tožilstvo, ki ga je sicer prejšnja vlada v Sloveniji ves čas skušala blokirati.
Darka Muženiča so na vse načine skušali zlomiti. Preselili so ga v "kazensko kolonijo" v Tacen, kjer naj bi – tako so vsaj pravili viri – moral nositi uniformo. Zmerjali so ga, da je odgovoren za zloglasno "iransko pranje denarja", čeprav je vodenje urada prevzel šele tri leta po denarnih tokovih med Iranci in NLB.
Da je, kot je zapisal Mahnič, "pokvarjenec, ki sodi v zapor". Da je, prosto po Janši, izpostava mafije. Da je rusofil. Njegovo ime je bilo na vrhu vseh seznamov za obračun. Tožilstvu naj bi ga po zaslugi politično-obveščevalne spletke naznanila celo Sova, ki po zakonodaji ne sme obravnavati lastnih državljanov.
Preberite še:
Skrivnostna soba T za obračun z opozicijo in novinarji
Trpel je in se boril - na sodišču
A Muženič je trpel in se boril. Ne na Twitterju ali kakšnem drugem političnem ringu, ampak na sodišču, kjer je izpodbijal svojo razrešitev z vrha NPU. Prav mu je dalo delovno, nato še upravno sodišče. Seveda Hojsovi kliki nikoli ni padlo na pamet, da bi njuni sodbi upoštevala. Po treh zamenjavah je vrh NPU prevzela Petra Grah Lazar, Snežičeva prijateljica, ki za ta položaj ni imela nobenih izkušenj. Tudi po zamenjavi oblasti je moral Muženič čakati - na uradno potrdilo, da je kazenska ovadba proti njemu še en "prilepi-zlepi" dokument iz zloglasne "sobe T".
Na čelo NPU je zdaj prišel človek, ki so ga na vsak način skušali zvleči v blato, a je ostal čist. Ki nikoli ni niti pomislil, da bi se uklonil ministru, ki si je želel policijo upravljati z daljincem. Ki v najhujši osebni in karierni stiski ni prenehal verjeti v pravno državo, v sistem.
To je največji dokaz, da je za svojo novo/staro funkcijo najbolj primeren. In da je za policijo najbolj mračnih časov vendarle konec.
