Eden najpogostejših očitkov, ki so jih domači politični analitiki v zadnjem letu dni namenjali Robertu Golobu, je tudi ta, da si je odprl preveč front. Bili so tedni, ko sta se njegova vlada in koalicija hkrati ukvarjali z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja, zakonom o poplavni obnovi, dolgotrajno oskrbo, zastojem plačnih pogajanj v javnem sektorju, protesti kmetov in skupin javnih uslužbencev, delodajalskim bojkotom socialnega dialoga ...
Tu so bili še prostovoljni ali prisilni odhodi ministrov, pa afera z javnim razpisom ministrstva za javno upravo in preštevanje vrst v Gibanju Svoboda. Da je imel front res preveč, je očitno ugotovil tudi Golob sam. V tej luči je bila verjetno prelomna odločitev, da bo opustil idejo o krčenju števila ministrstev. Od te točke naj bi Golob, tako analitiki, iz vihravega politika, ki obljublja reforme, postal pragmatik, ki je začel premišljeno izbirati nastope v javnosti. In očitno tudi bitke.
Prava slika dogajanja v slovenski politiki namreč nikoli ni vidna zgolj na površju. Včasih je treba iti globlje – v domače kapitalsko-politično podzemlje. V svet, dobro skrit pred širšo javnostjo in družbenimi omrežji. Na večno bojišče, kjer se za moč in vpliv prerivajo ljudje, ki imajo deset ali več tisoč evrov mesečne plače, nadzorujejo ali upravljajo pa stotine milijonov evrov. Tam se najdejo tudi odgovori na nekatera vprašanja, ki jih na površju ne bomo našli.
Državna podjetja kot velike koalicije v praksi
Ko sem se pred letom in pol, nekaj tednov po parlamentarnih volitvah, na katerih je prepričljivo zmagalo Gibanje Svoboda, pogovarjal z zelo dobrim poznavalcem domačih politično-gospodarskih struktur, je na dan prišel z zanimivo tezo. Če povzamem po spominu: "Vzbudili so izjemno velika pričakovanja o boljši in pravičnejši Sloveniji, a bodo kmalu trčili ob realnost. Ve se, kako stvari delujejo. Videli bomo pri Mesu, Slaparju, Mervarju ..."
Sogovornik je imel seveda v mislih Dušana Mesa, Andreja Slaparja in Aleksandra Mervarja, direktorje treh državnih družb (Slovenskih železnic, Zavarovalnice Triglav in Elektra Slovenija), ki so na teh položajih že desetletje ali več. To za slovenske razmere, kjer so direktorji v državnem gospodarstvu vsak drugi mandat na "odstrelu", dejansko pomeni večnost. Mervar je na položaju preživel šest vlad, od tega sta bili dve Janševi, Mes pet, Slapar pa štiri.
Vsem trem je to uspelo tudi zato, ker so razvili dobre strategije preživetja. Najprej, s poslovanjem podjetij, ki jih vodijo, vsaj na zunaj do zdaj ni bilo nobenih vidnih težav. Kot zelo inteligentni posamezniki se dobro zavedajo tudi, kakšna je moč teh podjetij. Kot izjemni poznavalci domače politično-kapitalske mlakuže vedo, da je treba tu in tam komu najti kakšno službo, spet drugemu pa dati posel. Podjetja, ki jih vodijo, so velike koalicije v praksi. Na njihovih hodnikih se srečujejo ljudje, ki v javnosti nikoli ne bi skupaj spili kave.
Preberite še:
Kako gre pod Golobovo vlado Zavrlu, Pusarju & co.?
Kaj druži Mervarja, Mesa, Slaparja ...
Vsi trije odlično zaznavajo vremenske razmere v vsakokratni vladi in koaliciji. Vedno vedo, kdo v Sloveniji ima v kakšnem trenutku moč, a svoje "žetone" in "srečke" vsakič prihranijo tudi za čas, ko ga bo nasledil kdo drug. Vsaj dva od treh o lastnih nadzornikih vesta več kot oni sami o sebi.
Vsi trije so že zdavnaj spoznali tudi moč medijskih zakupov in PR agencij. Vsi se v medijih pojavljajo le "kontrolirano", še najraje čim manj. Kakršnekoli informacije o sumih nepravilnosti pri kakšnem razpisu ali poslih s hišnimi dobavitelji zelo hitro potihnejo, četudi gre za več milijonov evrov. Seveda nikoli niso tarče medijskega delavca s šifro 0,88.
Da bo Mervar tudi po menjavi oblasti ostal na čelu Elesa, je bilo logično. Ne le zaradi bolj levega političnega pedigréja ali dolge skupne poslovne zgodovine z Golobom, ampak nesporne strokovne suverenosti na področju ekonomike energetike.
Mervar je bil eden glavnih v skupini za reševanje energetske krize, že pozabljene zgodbe iz lanskega poletja in jeseni. Priznati mu gre, da je bil za razliko od mnogih kolegov iz energetike na pravi strani zgodovine pri zgodbi o TEŠ6. Tudi njegovi pogledi na NEK2, bodočo največjo investicijo v zgodovini Slovenije, ki jo lahko kot državo tudi potopi, so realni in logični, daleč od propagandne mašinerije jedrskega lobija.
Preberite še:
Zakaj si Borut Pahor želi veliko koalicijo #kolumna
Sporočila iz politično-kapitalskega močvirja
V zadnjih dveh tednih sta nova mandata dobila še Slapar in Mes. Prvega zdaj po letih miru tepe izguba zaradi poletnih naravnih katastrof, njegove okope pa so nekoliko načeli tudi spori v svetu delavcev.
Medtem ima Dušan Mes v očeh številnih v Sloveniji enak status kot nekoč Gadafi v Libiji ali drugi arabski diktatorji v očeh Zahoda. Lahko, da ni idealen, ampak v nekoč kaotičnem poslovnem sistemu s sedem tisoč zaposlenimi in močnimi sindikati na različne načine - pustimo, na kakšne vse - zagotavlja nek red, ki bi se lahko z njegovim odhodom spremenil nazaj v izgubarstvo in stavke. Ali drugače: dokler je na železnicah vse mirno in "plus", se tudi z Emoniko in milijonskimi aneksi na državnih investicijah na tirih nihče ne bo pretirano obremenjeval. To "železni" Dušan zelo dobro ve in do takrat bo zanj lobiralo "vse živo" na levi in desni.
Za zadnja kadrovanja je na površju, torej na dnevni svetlobi, možnih več razlag. Lahko, da boljših kandidatov, ki bi bili sposobni v kratkem času poloviti konce tako velikih poslovnih sistemov, kot sta Triglav in SŽ, v domačih, že tako plitvih kadrovskih bazenih pač ni bilo. Sploh takih, ki bi prihajali od znotraj, ne da bi se jim bilo treba učiti na novo. Lahko, da so bili novi nadzorniki zadovoljni z delom sedanjih uprav. Lahko, da so poslovni rezultati in trendi za naprej prepričali tudi Slovenski državni holding (SDH), ki si v tako velikih sistemih želi kontinuitete "korporativnega upravljanja". Lahko, da ...
A tam spodaj, v temi zakulisja domačega politično-kapitalskega sveta, si bodo razplet teh kadrovanj interpretirali le na en način: kot dokaz, da sta aktualna vladajoča stranka in koalicija iz povolilne "revolucije" prešli v zrelo, pragmatično fazo. Kot sporočilo, da lahko nekatere Pandorine skrinjice v imenu drugih ciljev ostanejo zaprte, kakšna bitka pa se zato niti ne začne. Spremljamo naprej.
Preberite še:
Samouničevanje leve sredine #analiza
