Zadnjih 15 let, od volilne zmage Boruta Pahorja in SD leta 2008, gre razvoj dogodkov na političnem polu, ki mu pravimo leva sredina, vedno v isti smeri.
Začne se s kolektivnim spoznanjem, da je Janez Janša grožnja za slovensko državo, družbo in demokracijo. Sledi mobilizacija volilnih glasov okrog stranke ali politika, ki ima za končno zmago največ možnosti. Ta na oblast pripelje koalicijo levosredinskih strank, med katerimi se hitro vnamejo spopadi za interesna območja.
Po treh, največ šestih mesecih sledi neizbežno razočaranje. Podpora volilnemu zmagovalcu začne padati, glasovi pa se začnejo prelivati med neopredeljene. Eni volivci mislijo, da gre vlada preveč v desno (ali v levo), drugi so nezadovoljni, ker se v državi "nič ne premakne", tretje motijo javni prepiri, ki jih v Janševih vladah ni. Mnenjski voditelji začnejo ugotavljati, da so v politiki "vsi isti", s čimer v javnosti (ne)hote relativizirajo zlorabe oblasti pod Janšo. Nekje po letu ali dveh se, običajno jeseni, začne na levi sredini iskati "nov obraz", ki bo krog ponovil. Vsi politični upi in pričakovanja se začnejo projicirati v novega odrešenika.
In tako vsakič znova. Na kateri točki sta torej v tem ciklu trenutno vlada in njen predsednik?
Kaj se je zgodilo aprila 2022
Za odgovor na to vprašanje se je treba vrniti v april 2022. Robertu Golobu je zgodovinska zmaga na parlamentarnih volitvah že na začetku prinesla dve težavi. Prva je bila ta, da sta bili njegovi glavni obljubi pred volitvami vrnitev "normalnosti" in poprava krivic iz časa Janše. Toda zgodilo se mu je, da je v roke naenkrat dobil koalicijo s 53 glasovi. Več kot trdna parlamentarna večina, sestavljena iz zgolj treh strank, je njegovo vlado zavezala k reformam.
"Zgodovinska odgovornost", povezana z neizmerno visokimi pričakovanji po koncu mračne Janševe ere, je čez noč padla v roke stranki, ki je do takrat obstajala le tri mesece. O tem, kaj bo počela z državo, ni imela ne jasnega načrta, ne ljudi za njegovo izvedbo.
Takoj zatem je nastopila še druga težava. Že na dan volilne zmage se je namreč vnel boj za zasluge. Je bil Golob vzrok zmage na volitvah ali le posledica širokega družbenega vrenja? Je več volilcev prepričala njegova stranka ali civilna družba? Je množica poslancev te stranke danes res v parlamentu, ker so volivci prepoznali njihove kvalitete, ali zato, ker je kandidirala pod Golobovo blagovno znamko?
Prvo sporočilo Milana Kučana
Medtem ko so na "svobodo" začeli prihajati majski hrošči z vseh vetrov, se je čez noč zrisala nova politična geometrija, ki je bila pravzaprav napaka v sistemu. Zlitje liberalnega pola pod eno zastavo, prvič po nekoč "veliki" LDS, je porušilo nekatera ustaljena razmerja med centri moči na levi sredini. Kar naenkrat je na vrhu pola ostal en sam človek, za katerega pred tem nihče ni "romal na Magistrat". Koga bo Golob sploh pripravljen poslušati? Kdo bo zapolnil ogromno praznega prostora v Svobodi?
Toda na levi sredini so vedno veljala nekatera nepisana pravila, ki jih je bilo treba spoštovati. Prvo sporočilo v tej smeri je Golob že poleti 2022 dobil od Milana Kučana. Razumel ga je tako, da je iz predsedniške tekme umaknil Marto Kos, takrat še podpredsednico Gibanja Svoboda. S tem si je nakopal jezo nekaterih vplivnežev z leve sredine in dela lastne stranke, ki je podpiral Marto Kos. Te "rane" še danes niso zaceljene. Del napadov na Goloba še danes prihaja iz te smeri.
Obenem je Golob s to potezo kljub Milanu Brglezu, ki je šel tik pred zdajci v predsedniško tekmo, pot do zmage dejansko trasiral Nataši Pirc Musar, prvi izbiri "starih" centrov moči na tem polu. "Stara" levica je dobila signal, ki ga je želela: Golob lahko govori o streljanju kozlov, a je ob koncu dneva vendarle "obvladljiv" in ne tako močan, kot si misli.
Sledila je pozna jesen 2022 in prvi "veliki pok": odhod Tatjane Bobnar. Težava za Goloba je bila, da dotedanja ministrica za notranje zadeve, zdaj svetovalka Nataše Pirc Musar, ni bila zgolj ena od ministrov. Vedel je, kdo jo je pripeljal v Svobodo. Prav tako, da je imela Tatjana Bobnar na levi sredini "pole position" v tekmi za naslednika, če bi se Golob odločil oditi iz politike. Na levi so ji bili zato pripravljeni oprostiti tudi nezakonito izganjanje prosilcev za azil na Hrvaško v času njenega vodenja policije.
Ključna fronta: policija
Pod črto: odhod Tatjane Bobnar je pomenil napoved vojne med delom "stare" Levice in Golobom, ki jo danes gledamo na fronti kadrovanja v policiji. V njej je ob medijski narativi o (de)politizaciji policije v resnici ključno le eno vprašanje: ali je bila policija do Janševe okupacije popoln sistem, ki je učinkovito preganjal gospodarski kriminal?
Statistike kažejo, da še zdaleč ne. Odkrivanje teh kaznivih dejanj je tako že vsaj od leta 2016 naprej padalo, četudi so ljudje sami zaznavali, da je korupcije v družbi vedno več. Znani so primeri uhajanja informacij o preiskavah do zasebnih naročnikov in visokih uslužbencev policije, ki so zaradi nenavadnih razlogov z zadev umikali kriminaliste. Za nazaj se zdi precej nenavadno tudi povolilno zavlačevanje s povrnitvijo samostojnega statusa Nacionalnemu preiskovalnemu uradu (NPU), ki je zdaj pri odkrivanju resnejšega gospodarskega kriminala po več letih vendarle začel kazati znake življenja.
Golob je uspel "preživeti" tudi naklonjenost do Ukrajini in njene pravice do obrambe. Znano je, da so pomembni gospodarski in politični krogi na levi sredini tradicionalno navezani na Rusijo – eni zaradi poslovnih interesov, drugi zaradi ideoloških nagnjenj. Do letošnjega poletja je Golob uspel še odrezati Danijela Bešiča Loredana, "očeta" interventnega zakona, z naskokom največje afere te vlade, saj je vodil v legalizacijo divje privatizacije zdravstva. S tem je obudil premirje z delom leve civilne družbe.
Za Jožeta Anderliča smo le "amorfna masa"
Toda zdaj, v "vroči politični jeseni", ko je večina Slovenije na poplave že pozabila, je pod ekonom loncem začelo kipeti. Na polu leve sredine smo tako že nekaj časa priča silovitemu spopadu med interesi. Gledamo to, kar se je v času vlade Mira Cerarja dogajalo okrog zdravstvene reforme Milojke Kolar Celarc leta 2016. Ali pod Marjanom Šarcem ob poizkusu ukinitve dopolnilnega zavarovanja tri leta pozneje. Obe vladi sta na teh točkah klonili, kar se je izkazalo kot prelomnica njunega mandata.
Edina razlika je, da je teh bitk zdaj naenkrat veliko več. Policija, še vedno ključna fronta za razumevanje dogajanja na levi sredini, je le vrh ledene gore. Huawei, Vzajemna, lastniki nekaterih komunikacijskih agencij, ki so ostali brez nekaterih državnih poslov, jezni kadri SD, ki ne morejo do funkcij v državnem gospodarstvu, in razočarani plenilci iz "biznis" linij okrog Gibanja Svoboda, ki so se najbolj razkrile pri investicijah v zdravstvu. Vse to so obrazi iste zgodbe.
Smo namreč v fazi tranzicije, ko se deli še zadnji plen. Še zadnji javni sistemi na čelu z zdravstvom se skušajo privatizirati na način, da koristi ostanejo v zasebnih, bremena pa v javnih rokah. V državi vlada miselnost "poskrbi za svoje za naprej", ki je bila dobro vidna tudi iz razpisnih hobotnic nekdanje ministrice za javno upravo.
Že od leta 2020 tečejo procesi največjega premoženjskega razslojevanja v zgodovini mlade države. Še nikoli v Sloveniji se toliko najdražjih stanovanj ni kupovalo brez kredita. "Narod brez elite je le amorfna masa ljudi," nas v teh podučuje Jože Anderlič, eden najbogatejših prebivalcev te države, ko nam sredi Ljubljane prodaja stanovanja za milijon in več evrov.
De facto legalizacija korupcije pod prejšnjo oblastjo je zrušila vse standarde. Družbo je ob pasivnosti njenih represivnih in nadzornih institucij verjetno nepovratno okužila z občutkom, da je dovoljeno res vse. Provizije letijo, gotovina kroži. Še od časov pokojnega Ivana Zidarja verjetno ni bilo toliko dogovorne ekonomije med gradbinci, ki s svojimi lovkami v politiki čakajo na nove milijarde vlaganj v infrastrukturo.
Zadnja delitev tranzicijskega plena
Politične razmere v Sloveniji je tako nemogoče analizirati, ne da se zavedamo, da smo sredi finala večletnih procesov tranzicijskega plenjenja. Imamo vlado, v kateri se je v letu in pol zamenjala četrtina ministrov. Vsi so bili iz vrst ali kvote vladajoče stranke. O delu nekaterih nismo vedeli kaj dosti, so pa ob odhodu kar naenkrat dobili status "herojev".
Imamo vlado, ki je sama vzbudila ogromna pričakovanja, zato ljudje od nje želijo (vidne) rezultate dela. Enkrat jezi delodajalce, drugič sindikate. Za razliko od zadnje Janševe jo pri trošenju omejujejo tesni fiskalni okvirji. V podobnem položaju je bila Cerarjeva vlada v prvih dveh letih, ko je pod strogo taktirko Dušana Mramorja sledila varčevalnim zavezam, danih Bruslju.
Tudi zato - enako kot takrat - na površju gledamo dnevna preigravanja ministrov, ali vzeti nekaj milijonov evrov za vrtce ali ne, pod njim pa že brbotajo ideje o novem odrešeniku na levi sredini. To nam sporočajo merilci javnega mnenja, ki so v ankete priljubljenosti politikov začeli uvrščati župana Kočevja Vladimirja Prebiliča in državnega sekretarja Boštjana Šefica. To nam sporočajo kroženje in angažmaji nekaterih že pozabljenih političnih svetovalcev. To nam sporoča Aleš Musar, ko govori, da "nam vlade že 30 let vodijo mali ljudje brez vizije in ambicioznosti", sam pa si je med to isto tranzicijo nagrabil milijone.
Na hitrost procesov iz vsakokratnega cikla na levi sredini lahko Golob kot tujek, ki ga habitat nikoli ni sprejel za svojega, vpliva na dva načina. Najprej z uresničevanjem obljub, ki jih daje njegova ekipa: najbolj na področju inflacije, zdravstva in poplav. Pojasniti bo morala, v kolikšni meri je izračun škode vezan na višino denarja, ki ga želimo dobiti iz Bruslja. Ljudje od politikov želijo predvidljivost in vsaj približno jasno smer.
Cerarjev primer uči, da se pot v politični propad začne, ko dobita vlada in njen šef stigmo nekompetentnosti. Pri tem Cerarju in njegovi vladi, ki so jo do takrat že prerešetali lobiji, nista pomagala ne najvišja gospodarska rast v desetletju ne dejstvo, da sam nikoli ni bil vpleten v nobeno korupcijsko afero.
Leva sredina ima talent. Za samouničevanje.
Naslednji korak je ničelna toleranca do plenilskih interesov v lastnih vrstah. Nekatere bi Golob moral presekati prej. Pahorjev TEŠ6 je živ spomin in opomin, kaj se zgodi, ko se ti razrastejo in postanejo neobvladljivi. Vlado pojedo od znotraj, izpljunejo in gredo k naslednjemu vmesnemu gostitelju.
Ker je do rednih volitev še daleč, gre glede na izkušnje iz preteklosti pričakovati, da se bo politična arhitektura leve sredine v prihodnjih mesecih skušala spreminjati od znotraj - z jasnim ciljem ošibitve Goloba. Domnevati gre, da bodo krožile govorice o nezadovoljstvu posameznih poslancev, ki so ključni pokazatelj moči ali šibkosti vsake vlade. Interesi bodo pristavljali lončke, pričakovati gre novo ofenzivo SD na položaje v državnem gospodarstvu, obiske pri predsedniku sveta SDS Anžetu Logarju in testiranje še kakšnega obraza. Poslušali bomo, da so "vsi isti", četudi so le eni recimo pripravljeni urad za preprečevanje pranja denarja zlorabiti za pridobivanje bančnih podatkov o vseh, ki jim niso po volji.
Toda v vsakem primeru je jasno le eno: da na polu leve sredine res nikoli ne gre podcenjevati talenta za samouničevanje. Z vsakim mesecem dlje od volitev se namreč pozablja, kdo in kaj je na drugi strani. Ni jih malo na levi sredini, ki so za dobro svetovalno pogodbo, posel ali kakšen drug aranžma pripravljeni "požreti" tudi SDS na oblasti. Janez Janša se lahko le smeji.
In tako vsakič znova.
