Pred dnevi je Slovenski poslovni klub (SBC), verjetno najglasnejša lobistična organizacija gospodarstva pri nas, na Brdu pri Kranju organiziral konferenco pod imenom Festival podjetništva. Ob vseh "običajnih osumljencih", ki so tam nastopali, od prvega podjetnika med zdravniki Marka Bitenca do direktorja NLB Blaža Brodnjaka, se je šef poslovnega kluba Joc Pečečnik navzočim odločil pripraviti še presenečenje. V program je namreč uvrstil tudi svoj pogovor s gostom iz tujine, ne da bi pri tem razkril, kdo bo to.
Toda včasih je resničnost bolj neverjetna od največje domišljije. Med člani kluba, ki med vrednotami promovira tudi protikorupcijsko integriteto in razvojni preboj Slovenije, namreč ni manjkalo izrazov začudenja, ko so ugotovili, koga je Pečečnik pripeljal za skritega gosta. To ni bil nihče iz vrst garažnih podjetnikov, ki bi svoje tovarne ustvarili iz nič. Nihče od obrtnikov, ki so "celo življenje delali po 16 ur na dan, 20 let pa niso šli na morje". Nihče od tistih, ki so "le s svojim trudom uspeli iz nič". Nihče od junakov iz zgodb o uspehu, ki jih v SBC tako radi postavljalo za zgled vsem drugim.
Gost presenečenja je bil Ivica Todorić, nekoč prvi mož Agrokorja in največji hrvaški tajkun.
Preberite še:
Pečečnik pridiga o davkih, sam pa ima milijone v davčni oazi
Fevdalec, ki je obvladoval hrvaško državo
Verjeli ali ne, Pečečnik je na festival podjetništva pripeljal človeka, čigar poslovne prakse bi moral SBC glede na vrednote, s katerimi se hvali, v resnici prezirati. V poslovnem klubu, ki združuje "uspešne lastnike podjetij, ki so do poslovnih rezultatov prišli na pošten način s svojo lastno idejo", Todorić ne bi mogel biti bolj neprimeren za gosta. Iz podjetnika, ki se je v bivši državi ukvarjal s cvetličarstvom, je namreč ob njenem razpadu na Hrvaškem postal simbol med- in povojnega tajkunstva.
Ivica Todorić je bil projekt oblasti pokojnega Franja Tuđmana, ki je sanjala o Hrvaški v lasti 200 izbranih družin. Še danes je nekdanjega prvega moža Agrokorja mogoče ob Tuđmanu videti na posnetkih ob slavju sredi Zagreba po zmagi v akciji Nevihta. Z "vlakom svobode" sta se skupaj odpeljala v Knin. Seveda se Todorić za razliko od več deset tisoč Hrvatov za domovino ni bojeval v rovih, ampak je medtem pridno grabil družbeno premoženje. V času, ko je bila skoraj tretjina Hrvaške pod okupacijo, državo, presekano na pol, pa je poleg vojne in begunskega vala paralizirala še huda gospodarska kriza, je Todorić – bogatel.
S pomočjo ugodnih posojil in političnih povezav je Todorić med hrvaško privatizacijo zelo poceni odkupoval podjetja in širil imperij. V letih po Tuđmanovi smrti je Agrokor postal konglomerat, ki je obvladoval vse člene hrvaške prehranske verige. V Todorićevi lasti so bile njive v Slavoniji, predelovalna industrija v Zagrebu in police trgovin v Dalmaciji. Obvladoval je politiko, regulatorje in medije. Vsi postopki in kazenske prijave proti njemu so ali padale ali ostajale v predalih. Po njegovi volji je hrvaška centralna banka določala tečaj kune, hrvaška država pa mu je prilagajala carinsko politiko. Todorič je bil dejansko gospodar Hrvaške: fevdalec, ki s svojega dvorca nad Zagrebom obvladuje milijardno premoženje in nepregledne kvadrature zemlje.
Preberite še:
Se še spomnite Agrokorja? #kolumna
Za podjetništvo, s Tuđmanovim tajkunom naprej!
Po vstopu Hrvaške v EU se je Todorićev imperij, zgrajen na milijardah dolgov, začel majati. Vse bolj kreativni finančni aranžmaji so terjali svoj davek. Za servisiranje velikanskih obresti je potreboval nove police, ki jih je šel poiskat v Slovenijo. Leta 2014 je izpeljal prevzem Mercatorja, tudi z obilno pomočjo slovenskih politikov, bank in najbolj znanih lobistov.
Le tri leta pozneje se je Agrokor dokončno zlomil, v finančnem breznu brez dna pa so se znašli tudi Mercator in njegovi domači dobavitelji. Hrvaška država je Todorića po hitrem postopku razlastila. Zdrave dele koncerna je prenesla na "novi Agrokor", zdaj znan pod imenom Fortenova. Več podjetij je dobilo nove lastnike, med drugim tudi polnilnica vode Costella, ki jo je Todorić obvladoval prek svoje družbe v Švici, lastništvo pa skrival za poštnim nabiralnikom v Združenih arabskih emiratih. Lani je Costello kupil – Pečečnik.
Ironija ni le, da je bil gost SBC nekdo, čigar poslovna pot ne bi mogla biti dlje od Akrapovičeve ali Boscarolove. Še večja ironija je, da se je Pečečnik s Todorićem o "regionalnem povezovanju kot ključu do uspeha" pogovarjal v tednu, ko je Mercator dokončno izpeljal nakup Tuša, ob Jagru zadnje večje trgovske verige, ki je v lasti podjetij ali ljudi iz Slovenije.
Gre za enega od krakov desetletje in več dolge operacije, s katero je hrvaški kapital po sesutju domačih tajkunskih mrež prišel do slovenske živilske industrije in trgovine. Obenem prevzem odpira vprašanja o usodi od dva do tri tisoč slovenskih dobaviteljev, ki so do zdaj delali za Tuš. Čeprav v Mercatorju vedno znova poudarjajo, da se delež domačih dobaviteljev v zadnjih letih ni znižal, imajo številni potrošniki o tem drugačno mnenje. To bi lahko pojasnilo tudi, zakaj v Zagrebu, kot zatrjujejo viri blizu posla, nikakor niso bili pripravljeni Tuša prepustiti edinemu konkurentu, nemški verigi Rewe.
Preberite še:
Koga bi odpuščal šef NLB? Šolnike, zdravnike in negovalce ostarelih.
Kaj nam sporočajo iz SBC
Kaj nam je s Todorićem sploh želel sporočiti SBC? Pečečnik ga je predstavil kot gosta, ki veliko ve "tudi o umazanih igrah na najvišji evropski ravni". To zagotovo drži. Po denar za nakup Mercatorja je moral v Rusijo, kjer so takratnega gospodarja Hrvaške po zasedbi Krima sprejeli z odprtimi rokami. Vedeli so, da so z njim dobili glavni vzvod ali za obvladovanje ali nagajanje članici EU in Nata. To igro je Todorić zavestno igral, a jo na koncu izgubil.
Toda v SBC so očitno pozabili, da je njihov klub nastal prav zaradi pojavov in praks, ki jih je na Hrvaškem delal Todorić, v Sloveniji pa so ga – sicer na precej nižji ravni – skušali posnemati domači tajkuni. Njegova "operacija Mercator" je bila stresni test slovenske države, na katerem je ta padla. Razgalila jo je kot institucionalno šibko, skorajda kot nekakšno banana republiko, ki je na voljo najboljšemu ponudniku.
S Todorićem se je v Sloveniji dokončno vzpostavil in legitimiral model šibkih politikov, močnih izbranih agencij, ekonomsko odvisnih medijev in glasnih mnenjskih voditeljev, ki zasebne interese vsakič znova prodajajo kot objektivno normalnost. Kot nekaj, kar je menda dobro za vse nas - četudi se na koncu izkaže, da polni le žepe njihovih naročnikov.
Mogoče pa je prav to tisto, kar si ključni možje Pečečnikovega kluba najbolj želijo.
