V teh dneh je šla neopazno mimo obletnica dogodka, ki je s svojimi številnimi posledicami usmeril pot Slovenije za desetletje ali več naprej. Bilo je 12. avgusta 2005, ko sta v pisarno tedanjega predsednika vlade Janeza Janše prišla Igor Bavčar in Boško Šrot, takrat šefa Istrabenza in Pivovarne Laško. Na dnevnem redu je bila le ena točka: nakup državnega lastniškega deleža Mercatorja. Vse ostalo je zgodovina – in sedanjost.
Zahodni analitiki, predvsem politični, v preteklosti radi "iščejo" dogodke, za katere se je pozneje izkazalo, da so imeli še posebej velik vpliv na prihodnost. Za ameriškega zgodovinarja Stephena Kotkina ima recimo vse, kar se dogaja danes, korenine v letu 1979. Takrat so Sovjeti napadli Afganistan. To je pomagalo pripeljati do razpada komunističnega bloka, poznejšega sesutja ruske ekonomije, ki je pot do oblasti olajšalo Vladimirju Putinu, in nastanka islamističnih milic v Afganistanu. Ena od teh je bila odgovorna za 11. september, ki je sprožil novi vojni v tej državi in Iraku.
Preberite še:
Basen o novinarstvu
Istega leta 1979 je kitajski voditelj Deng Šjaoping začel ekonomske reforme, ki so Kitajsko iz države tretjega sveta preobrazile v drugo največjo gospodarsko velesilo in simbol avtoritarnega kapitalizma. Leta 1979 je oblast v Veliki Britaniji prevzela Margaret Thatcher, kmalu zatem pa v ZDA še Ronald Reagan. Oba sta bila prvaka deregulacije trga, ki je pripeljala do finančnih kriz. Leta 1979 je Iran po revoluciji postal teokracija in šampion političnega islama.
Ko torej podobno primerjavo iščemo za Slovenijo, se moramo vedno znova vračati 17 let nazaj. V tisti avgustovski petek, ko se je v kabinetu tedanjega premierja odločalo o usodi države za deset in več let naprej.
Nekoč je bila Slovenija d.d.
Že tri tedne po sestanku leta 2005 sta Istrabenz in Laško postala lastnika Mercatorja. S tem sta Šrot in Bavčar dobila finančni in politični "doping" za druge kapitalske operacije: od menedžerskega odkupa združene industrije pijač (Šrot) do Petrola (Bavčar). Prvi je moral Janši v zameno dati na lizing časopisno hišo Delo. Še istega leta je bil z vrha Mercatorja odstavljen Zoran Janković, ki se je zato izstrelil v politiko, postal "večni" župan glavnega mesta in - ironija vseh ironij - Janši "ukradel" praktično dobljene volitve leta 2011.
Prodaja Mercatorja je odprla pot zadnji fazi tajkunizacije, ki je pomagala kopati bančno luknjo in napihovati borzne balone. Ob dodatni državni deregulaciji in kadrovskih menjavah je povzročila, da so največja podjetja pristala na policah samopostrežne za novo družbeno elito Slovenije d.d. Neizogibnemu sesutju te katedrale pohlepa je sledila (raz)prodaja Droge Kolinske, Fructala, Radenske, Pivovarne Laško in seveda Mercatorja, propad Istrabenza, sesutje Probanke in cerkvenih Zvonov, ki sta menedžerjem pomagala pri lastniških operacijah, prodaja Večera in Dela, odhod dueta Bavčar-Šrot na Dob in prihod tajkunov z Balkana v Slovenijo.
V poznejšem kaosu klicanja "trojke" v Slovenijo in sanacije bank so posel stoletja postale terjatve, domači in tuji interesi pa so se usmerili v slabo banko. Posledično so v času dveh levosredinskih vlad nove lastnike po zelo ugodnih cenah, seveda zanje, dobile vse tri največje domače banke.
Od 12. avgusta 2005 do ukrajinske vojne
A ob vseh teh izpuhtelih milijardah evrov še nismo prišli do najpomembnejšega. Danes, ko Evropi zaradi ruske agresije na Ukrajino grozi recesija, je spet moderno govoriti o prehranski samozadostnosti. Ko je Mercator padel v roke Agrokorju, ostala živilska industrija pa drugim hrvaškim podjetjem (tudi državnim) in kupcem iz nekdanje Jugoslavije, je bilo obratno. Vsak, ki je govoril o tem, je veljal za heretika in nazadnjaka, ki ne razume ničesar.
Toda zgodovina ima svoj smisel za ironijo, zaradi katerega lahko danes potegnemo lok od 12. avgusta 2005 do ukrajinske vojne. Leta 2014, ko je Ivica Todorić dokončno prišel do Mercatorja, so Putinovi "zeleni možje" že zasedli Krim. Takrat nihče ni želel videti, da se Agrokor pred dokončnim sesutjem rešuje le še s kreativnimi finančnimi aranžmaji prek davčnih oaz in oderuškimi posojili – uganili ste – ruskih bank. Kremelj je Todorića, s tem pa tudi hrvaško državo, prek Sberbank in VTB lovil in naposled ujel v past.
Ko se je Agrokor, največji lastnik zemljišč na Hrvaškem, leta 2017 dokončno sesul, je Mercator postal ujetnik dogovorov med hrvaško vlado, Kremljem in upniki z Wall Streeta. V teh spletkah, ki so izbruhnile v tako imenovani aferi Borg, so bili Rusi močnejši od Američanov. Zdaj se uradno umikajo. Danes Mercator lastniško vse bolj obvladuje združba poslovnežev iz Zagreba in Budimpešte, ki je imela vrsto let odlične poslovne odnose z Moskvo. Todorićevih ljudi ni več: njegov nekdanji prvi finančnik Zdravko Marić je v začetku poletja odstopil kot minister za finance.
Preberite še:
Inšpektorji v avtopralnici
Kaj nas je naučila operacija Agrokor
V tej geostrateški zgodbi je bil Mercator le še potencialna molzna krava za interese upnikov. Kako drugače kot med letoma 2010 in 2014, ko smo poslušali opozorila, da je Mercator pred stečajem, da potrebuje "stabilnega lastnika" in da bo z Agrokorjem "ustvaril sinergije". S temi neumnostmi so nas skorajda dnevno hranili posamezni lobisti, njihovi medijski zvočniki, bankirji, odvetniki in drugi. Jasno je, da je bilo vse skupaj prevara, ki je Slovenijo oslabila kot državo. Tudi v odnosu do Hrvaške, ki je v obdobju med prodajo Agrokorja in razglasitvijo arbitražne razsodbe v medijski in politični eter uspela lansirati še odmevno prisluškovalno afero.
Zakaj je vse to treba vedeti? Ker so danes nekateri isti ljudje, ki so pred slabim desetletjem širili pravljice o dobrem Agrokorju, v Sloveniji še vedno "mnenjski voditelji" in to z jasnim poslovnim interesom. Pri operaciji Agrokor tako ni šlo le za to, da Ivica Todorić pride do Mercatorja, hrvaški kapital pa do slovenske živilske industrije. Šlo je za stresni test države, na katerem je ta padla, in predvsem trening za naprej. Za vzpostavitev modela močnih izbranih agencij, šibkih politikov in ekonomsko odvisnih medijev, ki interese "mnenjskih voditeljev" prodajajo kot "normalnost". Kot običajno poslovno prakso. Kot nekaj, kar je dobro za vse nas, četudi se na koncu izkaže, da koristi le njihovim naročnikom.
In na to se velja spomniti vsak dan, ne le vsako leto enkrat v avgustu.
